Jedro

Uporabniki proračuna lahko prevzemajo obveznosti v imenu republike le v okviru sredstev, ki so predvidena v proračunu za posamezne namene (19. člen ZFJP), torej po posebnem zakonskem pooblastilu.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. štev. VIII Ig 2218/92 se razveljavi tudi v točkah 1./ in 3./ izreka in se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka (dolžnik) je dolžna plačati tožeči stranki (upniku) 77.156.541,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo, zavrne".

2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 171.437,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Dne 9.9.1991 sta pooblaščenec bank iz sistema banke ... (ena od njih je bila tudi tožeča stranka) in minister za finance Republike Slovenije podpisala protokol o kritju stroškov financiranja obveznosti bank iz naslova deviznega varčevanja (v nadaljevanju: protokol). Po protokolu, ki ga tožeča stranka razlaga kot pogodbo, naj bi se tožena stranka zavezala poravnati tožeči stranki razliko med dinarskimi izplačili deviznih vlog, opravljenimi po tečaju za efektivo Ljubljanske borze na dan izplačila in uradnim deviznim tečajem takratne Narodne banke Jugoslavije, ter stroške teh izplačil. Ker tožena stranka prevzetih obveznosti ni izpolnila, zahteva od nje plačilo omenjene razlike in stroškov izplačil, to pa je vtoževani znesek.

Tudi sodišči prve in druge stopnje sta protokol razlagali kot pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki. Ta je na revizijo odgovorila in v odgovoru predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Tako tožeča stranka kot sodišči prve in druge stopnje protokol zmotno razlagajo kot pogodbo. Ta to ni - ne zaradi naslova, ampak zaradi vsebine, upoštevajoč pri tem pravni status tožene stranke.

Republika Slovenija je pravna oseba javnega prava. Pogodbene obveznosti lahko prevzema samo na način, ki ga določa zakon, torej na način, ki je vsem znan (v času podpisa protokola še veljajoči 257. člen ustave Republike Slovenije - Ur. list SRS št. 6/74).

V proračunu tožene stranke se izkazujejo vsi prihodki, ki ji pripadajo (1. odst. 11. člena zakona o finansiranju javne porabe - Ur. list RS št. 48/90...7/93; v nadaljevanju: ZFJP). Ta sredstva se lahko uporabljajo samo za namene, določene s posebnimi zakoni (12. člen ZFJP). Uporabniki proračuna pa lahko prevzemajo obveznosti v imenu republike le v okviru sredstev, ki so predvidena v proračunu za posamezne namene (19. člen ZFJP), torej po posebnem zakonskem pooblastilu.

Protokol je bil podpisan v letu 1991. Proračun Republike Slovenije za leto 1991 (zakon o proračunu Republike Slovenije za leto 1991 - Ur. list RS št. 14/91) ni predvidel sredstev za kritje takšnih obveznosti, kakršne naj bi po mnenju izpodbijane sodbe prevzela tožena stranka s protokolom. Ker ministrstvo za finance kot uporabnik proračunskih sredstev ni imelo za omenjeni namen predvidenih sredstev, minister za finance ni mogel z močjo pogodbe zavezati tožene stranke tako, kot to razlagajo tožeča stranka in obe sodišči. Za to ni imel pooblastila. Čim pa je tako, protokol ni pogodba obveznostnega prava, ampak samo zapis namere, kakšne ukrepe bodo podpisniki protokola storili za razrešitev težke situacije, v kateri so se v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije znašli tako devizni varčevalci kot tudi banke. Pri tem so predvideli kot enega izmed možnih ukrepov s strani tožene stranke tudi plačilo iz proračuna. To pa bi prišlo v poštev samo v primeru, če bi takšno rešitev sprejel zakonodajalec.

Glede na zgoraj navedeno sta torej sodišči druge in prve stopnje materialno pravo za svoji odločitvi zmotno uorabili. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo rtako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka, in sicer tako, kot to določa 1. odst. 154. člena ZPP.