Jedro

1. Po določbi 276. člena ZPP mora sodišče tožbo vročiti toženi stranki, da ta nanjo odgovori, pri čemer skladno z 1. odstavkom 189. ZPP člena pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Ker tožena stranka ob pošiljanju odgovora na tožbo pooblaščenca tudi teoretično še ni mogla pooblastiti, saj pravda glede na določilo 1. odstavka 189. člena še ni začela teči, je neutemeljno sklicevanje pooblaščenca tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vročiti njemu.

2. Tožnik je identičen zahtevek kot v tem individualnem delovnem sporu postavil v drugemu sporu, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi litispendence tožbo zavreči, kot to določa 3. odst. 189. člena ZPP.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 11.9.2001 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in tožba zavrže. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 23.800,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 11.9.2001 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo, vložen 23.7.2001 zavrglo kot prepozen.

Zoper ta sklep je v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oz. podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obrazložitvi navaja, da je sporna vročitev tožbe. Sodišče samo je ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje sodišču izročeno 10.5.2001, to je istega dne, kot je sodišče poslalo tožbo z opozorilom, do kdaj lahko stanka odgovori na tožbo. Tožba je bila toženi stranki vročena dne 14.5.2001, to je po izročitvi pooblastila za zastopanje sodišču, kar je v nasprotju z določbo 137. člena ZPP v povezavi s 6. odst. 142. člena ZPP. V posledici tega se je pooblaščenec tožene stranke s tožbo, ki je povsem identična tožbi 30.9.2000, ki se vodi po opr. št. Pd 446/2000, seznanil šele 13.7.2001, ob prejemu zamudne sodbe. Meni, da je opisano dejstvo opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo drugopis tožbe vročiti na odgovor pooblaščencu tožene strane. Po določbi 176. člena ZPP mora namreč sodišče tožbo vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori. Tožena stranka ob pošiljanju odgovora na tožbo v tem individualnem delovnem sporu še ni imela pooblaščenca in ga tudi teoretično še ni mogla pooblastiti za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu iz razloga, ker pravda še ni začela teči. Po določbi 1. odst. 189. člena ZPP pravda namreč začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Tako dne 1.4.2001 tožena stranka še ni mogla pooblastiti odvetnika za zastopanje v tej zadevi, kajti tožba v tej zadevi je bila poslana na sodišče šele 25.4.2001. Zato je sklicevanje pooblaščenca tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vročiti pooblaščencu in ne direktno toženi stranki, neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno pomotoma vložilo vlogo tožene stranke s prijavo pooblastila odvetnika, datirano z dnem 9.5.2001 s pooblastilom z dne 1.4.2001 v spis Pd 169/2001 namesto v spis Pd 446/2000, ki se vodi pred istim sodiščem med istimi strankami. Vendar taka napaka sodišča ne vplivala na nastanek pooblastilnega razmerja v tem individualnem delovnem sporu med toženo stranko in odvetnikom.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je dne 5.7.2001 izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 17.7.2000 o prenehanju delovnega razmerja nezakonit in neutemeljen in se v celoti razveljavi. Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 17.7.2000. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna poklicati tožnika nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto voznik C, E kategorijo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.9.1995 in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja, to je od 17.7.2000 dalje do poklica nazaj na delo in nadalje vključno s pravico do mesečne bruto plače za V. tarifni razred po Kolektivni panožni pogodbi za transportne delavce oz. v višini 84.418,00 SIT bruto, od tega zneska odvesti vse prispevke in davščine ter nato dobljeni neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna vpisati tožniku v delovno knjižico delovno razmerje za čas od 17.7.2000 dalje in priznati tožniku stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2001 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se je v pritožbenem roku pritožila tožena stranka in uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče opustilo vročitev v skladu z določbo 137. člena ZPP, v povezavi z določbo 6. odst. 142. člena ZPP. Navaja, da pred naslovnim sodiščem med istima strankama o povsem istem tožbenem zahtevku na isti dejanski podlagi teče še spor pod opr. št. Pd 446/2000, v katerem je sodišče izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrnilo (pravilno: zavrglo), vendar je tožnik vložil pritožbo. Zato postopek še ni pravnomočno zaključen. Tako je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo v nasprotju z določbo 189. člena ZPP, ko je odločilo o drugem kasneje postavljem povsem identičnem zahtevku tožnika. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. člena ZPP (litispendenca). Nadalje očita sodišču tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Navaj, da tožnik ni uveljavljal pravic pri toženi stranki, ki so predpostavka sodnega varstva. Sodišče pa mora na obstoj procesnih predpostavk paziti po uradni dolžnosti. Nadalje meni, da je izrek sodbe nerazumljiv. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožba z dne 26.4.2001 zavrže oz., da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je namreč odločalo o zahtevku, o katerem že teče pravda.

Pravilno pritožba opozarja, da med istima strankama teče pred naslovnim sodiščem še en spor, v katerem je tožnik postavil identičen tožbeni zahtevek, kot v tem individualnem delovnem sporu. Po določbi 189. člena ZPP začne pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. O zahtevku, ki ga stanka postavi med postopkom začne pravda teči od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Tožnik je identičen zahtevek kot v tem individualnem delovnem sporu postavil v sporu, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 446/2000. Navedeni spor ob vložitvi tožbe ni bil pravnomočno končan, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, kot to določa 3. odst. 189. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo po navedeni zakonski določbi, temveč je sodbo sprejelo v obravnavo in izdalo zamudno sodbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih kršitev pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo, kot to določa 2. odst. 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je le-ta uspela s pritožbo. Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 - 78/2001) po tar. 1 b in 4 tako, da je priznalo za pritožbo 200 odvetniških točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT tako znesejo stroški 20.000,00 SIT in 19 % DDV v višini 3.800,00 SIT, tako da znašajo skupaj potrebni pritožbeni stroški 23.800,00 SIT.