Jedro

Če sindikat redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne nasprotuje, saj delavec od delodajalca sploh ni zahteval, da sindikat o nameravani odpovedi obvesti in če delavec ne zahteva zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 85. čl. ZDR.

84. čl. ZDR določa, da mora delodajalec na delavčevo zahtevo o nameravani redni odpovedi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Članstvo v sindikatu je pravica delavcev. Kolikor delavec te pravice ne izkoristi, se ne more sklicevati na neenakopraven položaj v primerjavi z drugim delavcem, ki takšno pravico izkoristi. Delavec, ki ni vključen v sindikat, ima možnost, da se obrne na inšpekcijo za delo, ki lahko zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po poteku roka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi se v zavarovanje terjatve tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolila začasna odredba z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v obliki odločbe izdala tožena stranka dne 29.10.2004. Taka začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlagani začasni odredbi v celoti. V pritožbi navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal verjetnost svoje terjatve, saj mu tožena stranka ni omogočila zagovora v skladu z določili ZDR glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pa se ne strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da verjetnost terjatve ni izkazana glede potrebe po pričetku dela na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik pozvan. Tožnik namreč nove pogodbe o zaposlitvi še ni podpisal. S to novo pogodbo tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da se vozi v službo v Ljubljano (tožnik je doma v Slovenski Bistrici) ampak, da se preseli in stanuje v gostišču Vodmat v Ljubljani. Po stališču tožnika je potrebno pri razporejanju delavca iz kraja v kraj upoštevati določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe zato, ker tožnik ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi (pravilno zadržanja učinkovanja prenehanja) pogodbe o zaposlitvi in ker sindikat ni z obrazloženim mnenjem nasprotoval odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po tej logiki delavec, za katerega se sindikat ni zavzel v smislu varstva pred odpovedjo, ni upravičen zahtevati izdaje začasne odredbe. Takšno razlogovanje pa spravlja v neenakopraven položaj tiste delavce, ki niso člani sindikata oz. tiste delavce pri delodajalcu, kjer sindikat sploh ne obstaja. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ugotavlja, da tožnik ni izkazal ene izmed predpostavk po 272. čl. ZIZ. Tožnik je dokazal, da je invalid III. kategorije, invalidi so težje zaposljiva kategorija, možnost pridobitve zaposlitve pri drugem delodajalcu pa je minimalna. Tožnik izvira iz regije, kjer je stopnja brezposelnosti med največjimi v Sloveniji, tožnik je izkazal, da živi skupaj z izvenzakonsko partnerko, ki še študira, tako da je on edini, ki prejema redne dohodke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnika verjetno izkazana zato, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na podlagi 2. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je dolžan delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor (smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR). Delodajalec zagovora delavcu ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ker iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi bili podani navedeni pogoji, ki bi opravičevali opustitev delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožena stranka tožniku morala omogočiti zagovor po 2. odst. 83. čl. ZDR. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz krivdnih razlogov, ne da bi mu omogočila ta zagovor, je pravilen zaključek sodišča, da je tožnikova terjatev, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, verjetno izkazana. Pritožbeno sodišče k temu sicer dodaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik priti na delo k toženi stranki na novo delovno mesto ne glede na to, da še ni podpisal pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je imel tožnik podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialista, tožena stranka pa ga je pozvala na delovno mesto, ki je navedeno v pogodbi o zaposlitvi, katere tožnik ni podpisal. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za predlagano začasno odredbo zato, ker tožnik v postopku pri toženi stranki ni zahteval, da mora tožena stranka o nameravani redni odpovedi obvestiti sindikat, katerega član je tožnik ob uvedbi postopka (1. odst. 84. čl. ZDR), in ker sindikat ni nasprotoval odpovedi (3. odst. 84. čl. ZDR). V primeru, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ob vložitvi tožbe predlaga začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, lahko sodišče tako začasno odredbo izda le pod pogojem, da je sindikat nasprotoval redni odpovedi iz krivdnega razloga in da je delavec pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Šele ob teh pogojih lahko delavec v sodnem postopku ob vložitvi tožbe utemeljeno predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, s katero si podaljša zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker sindikat redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni nasprotoval (saj tožnik od tožene stranke sploh ni zahteval, da sindikat o tej nameravani redni odpovedi obvesti) in ker tožnik ni zahteval zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v katerih očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo določbe 85. čl. ZDR. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na neenakopraven položaj delavcev, ki niso člani sindikata oz. delavcev pri delodajalcu, kjer sindikat sploh ne obstaja. 1. odst. 84. čl. ZDR določa, da mora delodajalec na delavčevo zahtevo o nameravani redni odpovedi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Članstvo v sindikatu je pravica delavcev. Kolikor delavec te pravice ne izkoristi, se ne more sklicevati na neenakopraven položaj v primerjavi z drugim delavcem, ki takšno pravico izkoristi. Delavec, ki ni vključen v sindikat, ima možnost, da se obrne na inšpekcijo za delo, ki lahko zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za sodno varstvo. Če delavec v sodnem postopku ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, pa se lahko učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadrži do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (227/3 čl. ZDR). V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožnika o izgubi sredstev za preživljanje zaradi sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnik možnost predlagati novo, ustrezno začasno odredbo (npr. v smislu določbe 5. tč. 273. čl. ZIZ), s katero si bo lahko zagotovil določena sredstva, ki so potrebna za preživljanje njega samega oz. oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Takšno začasno odredbo pa bo lahko izdalo sodišče prve stopnje ob predpostavki, da bodo zanjo izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. čl. ZIZ.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).