Jedro

Odločitev, ki izhaja iz zapisnika arbitraže, ne vsebuje avtoritativne odločitve arbitražnega senata o predlaganem povišanju vrednosti povprečne uteži na 1,280 v programu akutne bolnišnične obravnave. Odločitev o zahtevku tožeče stranke je odvisna od ravnanja tožene stranke ter njene presoje. Zato sporna odločitev arbitraže ne predstavlja arbitražne odločbe, ki bi imela učinke pravnomočne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v točki 1. tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da sodišče toženi stranki naloži, da s tožečo stranko sklene Aneks k Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2010, za pogodbeno leto 2011, z vsebino, kot je razvidna iz 1. točke tožbenega zahtevka.

2. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo (meritorno) odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo v 1. točki tožbenega zahtevka zavrglo na podlagi presoje, da je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno z arbitražno odločbo z dne 6. 9. 2011 (priloga A9) skladno s 67. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Pojasnilo je, da je tožeča stranka v arbitražnem postopku zahtevala, da se v programu akutne bolnišnične obravnave vrednost povprečne uteži zviša iz predlaganih 1,222 na 1,280, kar pomeni, da je zahtevala prav tisto, kar zasleduje pod 1. točko tožbenega zahtevka, s katerim predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da z njo sklene Aneks k Pogodbi o izvajanju zdravstvenih storitev za leto 2010, za leto 2011, z vsebino, ki upošteva povišanje povprečne uteži na 1,280. Ugovore tožeče stranke, da odločitev arbitraže nima narave arbitražne odločbe po Zakonu o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit) ter da arbitražni sporazum ni veljavno sklenjen, je zavrnilo.

6. Tožeča stranka je zaradi nestrinjanja z vsebino povprečne vrednosti uteži v predlaganem Aneksu št. 2 k Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2010 podala zahtevek za arbitražni postopek po 67. členu ZZVZZ. Iz zapisnika arbitraže z dne 6. 9. 2011 (priloga A9) izhaja, da je arbitraža s sklepom št. 1 v bistvenem odločila, da mora Z. (tožena stranka) predlog izvajalca (tožeče stranke) o boljšem vrednotenju programa akutne bolnišnične obravnave preko povečanja števila uteži preveriti na primeren način, z vidika pravilnega evidentiranja in obračunavanja SPP v obdobju januar do avgust 2011, ki mora temeljiti na uveljavljenih statističnih metodah določene velikosti vzorca, in rezultate preverke vgraditi v pogodbo z veljavnostjo od 1. 10. 2011 dalje, pri čemer rezultate preverke primerja s financiranjem preostalih bolnišnic, pri katerih so se izvedli enaki nadzori kot pri tožeči stranki ter z ugotovitvami ostalih rednih finančno-medicinskih nadzorov akutne bolnišnične obravnave.

7. Določba 38. člena ZArbit predpisuje, da ima arbitražna odločba med strankama učinek pravnomočne sodbe. Bistvo arbitražnega odločanja, ki lahko izključi ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), je torej rešitev spora z avtoritativno odločbo, ki ima moč pravnomočne sodbe in ki jo izda s strani strank postavljena arbitraža (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Sklep III Ips 9/2008 z dne 14. 7. 2009). Da bi imela arbitražna odločba učinke pravnomočne sodbe, pa mora izpolnjevati vse elemente takšne odločbe. Pritožnik pravilno opozarja, da sporna odločitev arbitraže z dne 6. 9. 2011 teh pogojev ne izpolnjuje.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisana odločitev, vsebovana v sklepu št. 1, ki izhaja iz zapisnika arbitraže, ne vsebuje avtoritativne odločitve arbitražnega senata o predlaganem povišanju vrednosti povprečne uteži na 1,280 v programu akutne bolnišnične obravnave. O sporu glede sklenitve aneksa z drugačno vsebino, kot je bila ponujena v podpis tožeči stranki s strani tožene stranke, arbitraža namreč ni odločila meritorno, temveč je toženi stranki naložila določeno nalogo (na predpisan način preveriti predlog tožeče stranke), na podlagi katere je dolžna skleniti aneks z vsebino, katera pa je prepuščena njeni določitvi (na podlagi rezultatov preverbe). Takšna odločitev o zahtevku tožeče stranke na sklenitev aneksa z vsebino, ki upošteva opredeljeno povišanje vrednosti povprečne uteži, pa ni določljiva in posledično tudi ni izvršljiva, saj je odvisna od ravnanja tožene stranke ter njene presoje. Z odločitvijo arbitražnega senata torej ni bilo odločeno o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, kot ga zahteva s predmetno tožbo. Sporna odločitev arbitraže tako ne predstavlja arbitražne odločbe v smislu 38. člena ZArbit, ki bi imela učinke pravnomočne sodbe.

9. Iz opisanega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo o 1. točki tožbenega zahtevka že odločeno z učnikom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo tožbo na sklenitev aneksa s predlagano vsebino meritorno obravnavati.