Jedro

Kadar je dogovorjeno plačilo dolga s posredovanjem denarne ustanove (318. čl. ZOR), je plačilo izvršeno, ko na upnikov račun nakazilo prispe; ob dogovorjeni valutni klavzuli se tedaj upošteva tečaj, ki je veljal ob prispetju nakazila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 590.244,00 SIT z možnostjo, da se te dolžnosti oprosti, če ji plača 47.219,50 DEM, zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nejasnost in nerazumljivost razlogov izpodbijane sodbe vidi v tem, da se v njej glede obračuna protivrednosti nemške valute uporablja uradni tečaj marke, sodba sodišča prve stopnje vsiljuje srednji tečaj, iz sporne kupoprodajne pogodbe pa je razvidno, da je uveljavljen prodajni tečaj nemške marke. Sicer pa gre za flagrantno kršitev načel poštenosti in vestnosti v poslovnem prometu; tožena stranka je namreč špekulirala tako, da je odlašala s plačilom drugega obroka, nakar je zaradi spremembe tečaja pridobila korist. Pravdni stranki sta z besedilom točke II pogodbe z dne 4.12.1990 ustanovili svojevrsten pravni standard z zavezo tožene stranke, da plača tožeči stranki dinarsko protivrednost DEM po prodajnem tečaju na dan plačila z vsemi dajatvami, ki jih je potrebno za menjavo plačati banki. Pri tem ne gre za standardno valutno klavzulo, temveč preprosto za to, da dobi tožeča stranka toliko dinarjev, kolikor jih potrebuje, da si kupi 72.000 DEM. Omenjene dajatve pomenijo namesto regularne menjalniške provizije v bistvu disaggio za črni kurz.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno po 13. toči 2. odstavka 354. člena ZPP) revizija vidi v zanjo nejasnem navajanju načina obračuna DEM v jugoslovanske dinarje (sedaj SIT). Vendar v tem pogledu sodbama nižjih sodišč ni mogoče očitati nepravilnosti. Gre namreč za razlago namena pogodbe z dne 4.12.1990, ki očitno vsebuje valutno klavzulo: prodajalka naj bi ob plačilu kupnine dobila tolikšno vrednost v domači valuti, kakršna je ob sklenitvi pogodbe bila izražena v DEM. Pri tem je s stališča pravnega reda mogoče nuditi pravno varstvo le obračunu tuje v domačo valuto glede na tečaj, ki ga vzpostavlja nacionalna banka, torej tečaj, ki je "uraden" (kakor ga imenuje sodišče druge stopnje) ali "srednji" (kot ga imenuje sodišče prve stopnje). Obširno zastavljena revizijska teza o nekonsistentnosti razlogov sodb nižjih sodišč samo zato, ker naj bi nedosledno uporabljali označeno poimenovanje, torej ne drži. Res pa je, da omenjena revizijska graja po vsebini posega na področje uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta se dogovorili za kupnino v protivrednosti 172.000 DEM. Ob podpisu pogodbe dne 4.12.1990 je v skladu z dogovorom bil izplačan znesek v protivrednosti 100.000 DEM. Preostanek naj bi bil plačan v 15 dneh dne 19.12.1990 in torej po tečaju DEM, ki je veljal tega dne. Vendar pa pri tem nastopi vprašanje, kdaj se šteje, da je navedeni dolg poravnan - ali takrat, ko je dolžnik (tožena stranka) opravil nakazilo, ali takrat, ko je denarni ustanovi, pri kateri ima upnik (tožnica) račun, prispelo denarno nakazilo v njegovo dobro. Gre torej za uporabo določbe 318. člena ZOR o plačevanju denarnih obveznosti s posredovanjem denarne ustanove (ni namreč spora o tem, da je tožena stranka na tak način izvršila obe vplačili, tožnica pa ju je prevzela).