Jedro

Tožnica je bila v letu 2009 pravilno ocenjena z oceno „zelo dobro“, kar pomeni, da je delo opravljala nad pričakovanjem, vendar ne zelo nad pričakovanjem, zato tudi ni bila ocenjena z oceno „odlično“. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2009 pravilna in zakonita.

Ocena sodišča je že po naravi stvari omejena na presojo pravilne uporabe posameznih kriterijev, kot so predpisani v Uredbi, oziroma na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani in ne more samo nadomestiti ocene nadrejenega delavca, ki dobro pozna delo organa in zato lahko oceni, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep komisije za preizkus ocene št. ... z dne 16. 6. 2010 in ocenjevalni list za leto 2009; da je ocena delovne uspešnosti tožnice za obdobje 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 „odlično“; da tožnica z dne 1. 4. 2010 napreduje za dva plačna razreda in tožena stranka tožnici obračuna razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica od 1. 4. 2010 prejemala in plača, ki bi jo prejemala, če bi s 1. 4. 2010 napredovala za dva plačna razreda ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov neto razlike v plači do plačila; da je tožena stranka dolžna priznati in zagotoviti tožnici tudi vse ostale pravice iz delovnega razmerja, do katerih je tožnica upravičena na podlagi odlične ocene delovne uspešnosti za leto 2009 ter tožnici povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavita sklep komisije št. ... z dne 16. 6. 2010 in ocenjevalni list za leto 2009 ter da je tožena stranka dolžna oceniti tožničino delovno uspešnost v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 v 15 dneh pod izvršbo, skladno z zakonom in predpisi, ki urejajo napredovanje in ocenjevanje javnih uslužbencev.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovnimi posledicami za toženo stranko, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti za leto 2009 neobjektivna in ne ustrezna resničnemu dejanskemu stanju in celoviti presoji kriterijev ocenjevanja. Izpodbijana sodba v celoti sledi zgolj navedbam tožene stranke, v ničemer pa ne sledi obsežnim navedbam in izpovedbi tožnice in njenih prič. Tožnica je v postopku pravočasno, v dokazne namene, predlagala predložitev številnih dokaznih listin, zlasti tistih, ki so bile predmet presoje oziroma del spisa v predhodnem postopku presoje ocene pred komisijo, katerih tožena stranka ni predložila. Tožnica je večkrat pojasnila, da zaradi oznake „tajnost“ podatkov na listinah sama ne more predložiti teh listin, ker z njimi ne razpolaga. Sodišče je zaradi navedenega kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 339/2. člena ZPP, saj zaradi nezakonitega postopanja tožnici ni bila dana možnost učinkovitega obravnavanja pred sodiščem. Tožnica ocene „prav dobro“, ki sicer ni slaba, ne more sprejeti zato, ker bi tožnica ravno za leto 2009 morala dobiti najvišjo oceno, saj je opravila največji obseg dela, v najbolj neugodnih delovnih razmerah in okoliščinah, saj je bil takrat največji kadrovski manko. Vse navedeno je postalo nerelevantno in neupoštevno ob storjenih dveh napakah tožnici podrejenih uslužbenk, katerih tožnica, ob vsej skrbnosti jasnih navodilih, ni mogla preprečiti. Ocenjevalka je tudi potrdila, da so bile okoliščine dela in delovnega procesa v podprocesu JV v letu 2009 otežene (kadrovski manko, sistemski problemi na področju nabave tiska,...), kar tudi izhaja že iz same ocene v ocenjevalnem listu. Ocena za leto 2009 je odraz in posledica učinka zlonamernih pisem, ki sta jih podrejeni uslužbenki, v posledici nezadovoljstva z lastno oceno, ki jo je podala tožnica, s ciljem očrniti in diskreditirati tožnico naslavljali na vodstvo agencije, med drugim tudi na pomočnika direktorja, ki je nato za tožnico uvedel izredni strokovni nadzor. Pomočnik direktorja je sam sebe imenoval za predsednika komisije za preizkus tožničine ocene, kar je po mnenju tožnice nedopustno, saj je dejansko ocenjeval tožnico kot njen nadrejeni in ni preizkušal ocene ocenjevalke. Komisija je ob preizkusu ocene izrecno navedla, da je tožnica izvajala ustrezen nadzor nad delom zaposlenih, dajala pripombe in ustrezna navodila, popravljala napake, vendar kljub temu splošna kakovost izdelkov v podprocesu v JV ne presega pričakovanj. Iz pojasnila ocenjevalke jasno izhaja, da je bil razlog za tožničino nižjo oceno v nezadovoljstvu omenjenih uslužbenk s svojo oceno. V čas trajanja strokovnega nadzora (ki pozneje očitkov ni potrdil) je pomočnik direktorja kot predsednik komisije presojal tožničino oceno. Sodišče ni upoštevalo navodil za ocenjevanje, izdanih s strani agencije, ki določajo, da je potrebno ocenjevati individualno delo in rezultate posameznega uslužbenca in njegovih podrejenih. Tožnica je v izpovedi jasno in prepričljivo pojasnila, zakaj primerjanje tožnice s kolegico-vodjo drugega podprocesa s strani ocenjevalke ni bilo primerno niti primerljivo, sama primerjava pa tudi ni bila objektivna. Ocenjevalka je sicer izrecno izpostavila, da dejstva dveh revizij, opravljenih v letu 2009 v podprocesu JV, niso vplivale na nižjo oceno tožnice, vendar pa je tožena stranka v vlogah navedla ravno nasprotno, da je prav potreba po revizijah dokaz pravilnosti tožničine nižje ocene, kljub drugačnemu mnenju ocenjevalke. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe A.A., ki je potrdila, da sta tožnici podrejeni uslužbenki v spornem obdobju s svojim pisanjem poskušali diskreditirati tožnico. Sodišče je nepravilno in materialno pravno zmotno presodilo vlogo predsednika komisije in sicer, da je predsednik komisije tožničino delo poznal in ocenjeval na podlagi lastnih zaznavanj. Sodišče je navedeno razlagalo v prid toženi stranki, namesto da bi sporno vlogo predsednika komisije videlo kot pristransko in subjektivno ocenjevanje, kar je izrecno prepovedano. Sodišče je odločalo, ne da bi vpogledalo v celotno spisovno dokumentacijo, ki je bila predmet predhodnega postopka in ocenjevanja komisije za preizkus ocene. Sodišče je po mnenju pritožbe zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka in sicer iz 14. in 15. točke 359. člena ZPP (pravilno 339. člena ZPP), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, katere je tožnica izpostavljala tekom postopka. Po mnenju pritožbe je povsem neumestna obrazložitev sodišča, da v kolikor bi bilo sodišče pristojno ocenjevati delo javnih uslužbencev, kot to predlaga tožnica, javni uslužbenec ne bi potreboval nadrejenih delavcev, njihova pristojnost bi se skrčila zgolj na odrejanje dela. Takšna obrazložitev oziroma navedba v obrazložitvi sodbe je povsem protispisna, saj tožnica nikoli ni navedla, niti izpovedala, niti nakazala, da ocenjevanje s strani nadrejenih ne bi bilo potrebno. Stališče sodišča, ki se izogiba vsebinski presoji tožničine ocene in se sklicuje na večjo pristojnost ocenjevanja s strani nadrejenega, ni pravilno, je nelogično in pod vprašaj postavlja smiselnost vlaganja tožb. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožene stranke ni ustrezno pozvalo k predložitvi listin oziroma vseh listin, ki so bile predmet presoje oziroma del spisa v predhodnem postopku presoje ocene tožnice pred komisijo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 3. 2013 je razvidno, da je tožena stranka predložila dokumentacijo, ki ji je bila naložena s sklepom sodišča z dne 14. 10. 2011 v zvezi z ocenjevanjem tožnice. Ker je imela dokumentacija oznako stopnje „tajnost“, je bila tožnici dana dokumentacija na vpogled. Glede na to, da je bil naslednji narok šele 29. 10. 2013, je imela tožnica dovolj časa, da je predloženo dokumentacijo tudi vpogledala. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, katere je tožnica izpostavljala tekom postopka in na njih utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ter jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso med seboj v nasprotju. Zato tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica uveljavlja sodno varstvo zoper oceno delovne uspešnosti za leto 2009. Tožnica je bila ocenjena z oceno „prav dobro“ in meni, da bi morala biti ocenjena z oceno „odlično“. Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v letu 2009 opravljala delo „...“. Zoper oceno „prav dobro“ je dne 19. 2. 2010 vložila zahtevo za preizkus ocene. Tožnica je trdila, da je edini in odločilni razlog za oceno „prav dobro“ pisanje podrejenih uslužbenk, ki sta želeli tožnico s pisanji diskreditirati. Glede na pisne obtožbe podrejenih delavk je tudi pomočnik direktorja B.B. odredil revizijo dela tožnice. Izvedeni dokazni postopek navedenega ni potrdil. Priča C.C., ki je tožnico za leto 2009 ocenila, je izpovedala, da je tožnica s svojim odnosom do dela in prizadevanji za kakovost dela na svojem področju presegla pričakovanja in jo je zato po večini kriterijev ocenila z oceno „zelo dobro“ in „odlično“, po posameznem kriteriju pa z oceno „dobro“, kot je to razvidno iz priloge ocenjevalnega lista. Priča C.C. je natančno pojasnila, kako je ocenila tožnico po posameznem kriteriju in zakaj. Tožnica pa je izpovedala, da je pričakovala letno oceno „odlično“, ker je bila tako ocenjena prejšnja leta in ker je bilo v letu 2009, zaradi političnih razmer, bistveno več dela. Tudi zaradi kadrovske podhranjenosti je imela tožnica bistveno več dela, zato bi si po njenem mnenju zaslužila oceno „odlično“, vendar jo je ocenjevalka nižje ocenila izključno zaradi napak sodelavk, za katere pa tožnica ne more odgovarjati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi prepričljive izpovedi ocenjevalke C.C., da je bila tožnica pravilno ocenjena z oceno „zelo dobro“, kar pomeni, da je tožnica delo opravljala nad pričakovanjem, vendar ne zelo nad pričakovanjem, zato tudi ni bila ocenjena z oceno „odlično“. Priča je izpovedala, da je bila tožnica ocenjena z oceno „zelo dobro“ izključno zato, ker so se pri delu pojavljale manjše napake, ki jih tožnica ni pravočasno odpravila in da se je o tem s tožnico pogovorila. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da je prejela nižjo oceno delovne uspešnosti izključno zaradi napak podrejenih delavk. Priča je še izpovedala, da je bila tožnica po kriteriju prilagoditev nepredvidljivim razmeram ocenjena „odlično“, torej visoko nad pričakovanji, ker je tožnica pri delu izkazala izjemno fleksibilnost. Tudi po kriteriju sodelovanje z uporabniki storitev je bila tožnica ocenjena z oceno „odlično“, ker se je stalno ažurno odzivala na njihove predloge. Priča B.B. je izpovedala, da so bile pri internem nadzoru bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki bi jih moral vesten vodja identificirati in preprečiti, kar je bila naloga tožnice in da je bila zaradi navedenega tožnica ocenjena z oceno „dobro“ in ne „odlično“. Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je bil B.B. tudi predsednik komisije, ki je odločala o ugovoru tožnice zoper ocenitev in da je že samo dejstvo, da je bil tožničin nadrejeni delavec, razlog, da ocena ni objektivna. Na seji komisije je bila tožnica navzoča in jo je predsednik pozval, da sama navede zadeve, za katere meni, da je bilo delo opravljeno visoko nad pričakovanji. Tožnica je navedla le en ali dva primera, kar pa po mnenju komisije in predsednika ni zadoščalo. Sicer pa je komisija odločitev sprejela soglasno.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) ter Uredbo o napredovanjih javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami), ki urejata ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev. Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a člen ZSPJS). Sodišče prve stopnje je pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojno, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela, pri kateri je bila tožnica, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, po kriterijih delovne uspešnosti ocenjena z oceno „zelo dobro“. Tožničina nadrejena delavka C.C. je prepričljivo in argumentirano obrazložila oceno po posameznih kriterijih. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo njeno izpoved.

9. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilne uporabe posameznih kriterijev, kot so predpisani v Uredbi, oziroma na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani in nikakor ne more samo nadomestiti ocene nadrejenega delavca, ki dobro pozna delo organa in zato lahko oceni, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče običajno večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa (takšno stališče je zavzeto v podobnih primerih v sodni praksi VDSS v zadevah opr. št. Pdp 46/2014 z dne 17. 7. 2014, opr. št. Pdp 532/2013 z dne 5. 9. 2013 in opr. št. Pdp 407/2013 z dne 16. 5. 2013).

10. Dejstvo pa tudi je, da „odlična ocena“ delovne uspešnosti pomeni odlično opravljanje dela z vrhunskimi in izstopajočimi rezultati glede na ostale sodelavce. Navedenega pa tožnica niti ni zatrjevala.

11. Pritožbeno sodišče glede na pritožbeni ugovor tožnice, da se sodišče ni opredelilo do vseh obširnih navedb tožnice, navaja, da je dolžnost sodišča, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se ob tem postopek ne zavlačuje, tako da se obravnava, če je le mogoče, dokonča na enem naroku, kot to določa 296. člen ZPP. Tudi 11. člen ZPP izrecno določa načelo procesne ekonomije, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in tako, da se onemogoči zloraba pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Navedeno pomeni, da se sodišču ni potrebno opredeljevati do vseh navajanj strank ter da se izvedejo le tisti dokazi, ki so relevantni za rešitev zadeve. Sodišče prve stopnje je postopek izvedlo ob upoštevanju citiranih določb ZPP, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.