Jedro

Kot ukrep carinskega nadzorstva šteje tudi kontrola uradnih evidenc enotnih carinskih listin ob vstopu v državo in izstopu iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice A z dne 18.2.1994, s katero je tožnik zavezan k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev za blago, ki je bilo po enotni carinski listini z dne 1.9.1993 Carinske izpostave PCC A napoteno Carinski izpostavi B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Carinarnica A ravnala pravilno, ko je na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona (CZ) zavezala tožečo stranko k plačilu carine in carinskih dajatev zaradi nepredaje blaga. Obveznost tožeče stranke za plačilo dajatev, če prevoznik ne preda blaga namembni carinarnici, izhaja iz pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92, 8/93), kjer je navedeno, da se v rubriko 50 vpiše glavnega zavezanca - špediterja, ki je pri odhodni carinarnici za prevoznike blaga vplačal varščino ali položil garancijo banke, odtisne se žig špediterja in vpiše datum izpolnitve enotne carinske listine. Po ugotovitvi carinarnice, da blago ni bilo predano Carinski izpostavi B, je carinarnica pozvala tožnika, da dostavi dokazila o prijavi oziroma carinjenju blaga, vendar tožnik na dopis ni odgovoril, oziroma dostavil navedenih dokazil. Ker tožnik očitno nima dokaza, da je blago izstopilo iz države, je po presoji tožene stranke carinarnica utemeljeno štela, da je bilo blago dano v prost promet in je na podlagi 249. in 24. člena CZ odločila pravilno. Zato je tudi tožena stranka na podlagi 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila pritožbo.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka s kršitvijo 24. člena CZ določila tožečo stranko za zavezanca. Po 2. odstavku 24. člena je zavezanec prevoznik, ki je v tem primeru K. iz Hrvaške, saj je robo prevzel in tudi podpisal ECL in mednarodni tovorni list. Praviloma namreč vse špedicije v lastnih pisarnah izpolnijo potrebno carinsko dokumentacijo in jo izročijo šoferju prevoznika oziroma prevozniku. Napadeni odločbi navajata termin "glavni zavezanec", tega termina pa zakon ne pozna. Citirana zakonska določba navaja kot zavezanca prevoznika, ne pa špediterja, kar je tudi logično, saj prevoznik prevzame v posest robo v tranzitu in zanjo tudi odgovarja. Zaradi te kršitve carinskega zakona sta obe upravni odločbi nezakoniti in nični. Rubrika 50 ne pomeni prevzema jamstva, pa četudi bi obveljalo drugačno stališče, bi bilo najprej potrebno izkazati, da od prevoznika ni bilo možno izterjati terjatev, ker po našem pravu nastopi obveza garanta šele potem, ko je upnik izkazal, da ukrepi proti glavnemu dolžniku niso bili uspešni. V izpodbijani odločbi pa se niti ne trdi, da bi carinski organi poizkusili izterjati terjatev od prevoznika. Po 2. odstavku 295. člena CZ je bila dolžna prav Carinarnica A zagotoviti carinski nadzor za čas tranzita in tudi to robo spremljati do izhoda iz Republike Slovenije, eventuelnih posledic zaradi opustitve te obveze pa tisti, ki je to opustil ne more prevaliti na tožečo stranko. Če sta prevoznik in carinski delavec nepravilno poslovala, naj carinski organi uvedejo primerne postopke proti tistim, ki so po zakonu odgovorni, ne pa proti tožeči stranki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da blago, prijavljeno z enotno carinsko listino z dne 1.9.1993 Carinske izpostave PCC A, ki je bilo v tranzitu čez Republiko Slovenijo, ni bilo prijavljeno izstopni carinski izpostavi. Tožeča stranka pa v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni priložila nobenih dokazov. Določitev tožeče stranke kot carinskega zavezanca je v skladu z 2. odstavkom 24. člena CZ, sklicevanje tožeče stranke na 2. odstavek 295. člena CZ je po mnenju tožene stranke irelevantno. Carinarnica izvede carinski nadzor s pomočjo uradne evidence enotnih carinskih listin ob vstopu v državo in izstopu iz države in na tej podlagi ugotovi, ali je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije oziroma se v nasprotnem primeru uvede postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov in listin zbranih v upravnih spisih je po presoji sodišča pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na njegovi podlagi je tožena stranka tudi pravilno uporabila predpise. Po ugotovitvi tožene stranke, da blago, ki je bilo v tranzitu napoteno na namembno carinsko izpostavo tej ni bilo prijavljeno, je prešlo dokazno breme na tožnika. Le-ta pa kljub pozivu na predložitev dokazov o izstopu blaga teh ni predložil. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da je bilo carinsko blago dano v prost promet predno je bil izveden carinski postopek in s tem dana pravna podlaga za izdajo odločbe po uradni dolžnosti o plačilu carine in drugih uvoznih dajatev.

Določitev tožeče stranke kot carinskega zavezanca temelji na 1. odstavku 24. člena carinskega zakona, po katerem je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Podatki v spisih so skladni z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožeča stranka izpolnila rubriko 50 v enotni carinski listini, kar v smislu carinskih predpisov pomeni, da je kot glavni zavezanec prevzela obveznost, da bo v primeru, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici, plačala vse carinske in druge dajatve. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da to obveznost nosi prevoznik, v obravnavanem primeru voznik. Tudi sklicevanje na 2. odstavek 295. člena CZ, po katerem naj bi Carinarnica A opustila dolžni carinski nadzor nad blagom za čas tranzita, je neutemeljeno. Med ukrepe carinskega nadzorstva šteje tudi kontrola uradne evidence enotnih carinskih listin ob vstopu v državo in izstopu iz države. Prav na podlagi tako izvedenega carinskega nadzorstva se ugotovi, ali je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije oziroma je dana podlaga za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti.

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot CZ in ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).