Jedro

Tožnica je bila za leto 2018 ocenjena z oceno delovne uspešnosti dobro. Ocena dobro pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja (Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede; šesti odstavek 2. člena), ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS. Kriteriji ocenjevanja so: rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteta sodelovanja in organizacija dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Vsi ti kriteriji so bili pri tožničini oceni ustrezno upoštevani, pri čemer, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, se od delodajalca ne zahteva, da v ocenjevalnem listu pojasnjuje ocenjevanje po kriterijih, ampak poda le kratko utemeljitev ocene, obrazložitev pa ima možnost podati v postopku preizkusa ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev oziroma odpravo odločbe Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti št. ... z dne 7. 3. 2019 v zvezi z oceno za leto 2018 in zahtevek, da je dolžna toženka tožnico ponovno oceniti za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018. Tožnici je naložilo, da plača pravdne stroške toženke v višini 1.157,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedim prič A.A. in B.B. Ravnalo je pristransko. Zaslišanje priče A.A. je predlagala toženka. Ni upoštevalo tožničinih navedb niti sodne prakse. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje prič C.C. in D.D. Priči bi potrdili, da se je tožnica zavzemala za odpravo pomanjkljivosti in da je večkrat zaprosila za navodila, ki jih ni prejela. Tako bi ugotovilo, da ji toženka neutemeljeno očita neupoštevanje navodil in da sta priči A.A. in B.B. izpovedala neresnično. Tožnica je bila onemogočena v dokazovanju, kar velja tudi glede dela v letu 2017. Tožnica je bila za leto 2017 ocenjena odlično, za leto 2018 pa dobro, pri čemer se pri njenem delu ni nič spremenilo. V zvezi s tem ji sodišče prve stopnje ni dovolilo, da bi postavljala vprašanja pričama E.E. in F.F. Toženka ni utemeljila, zakaj tožničina ocena za leto 2018 odstopa od ocene za leto 2017. Nihče ji ni povedal, da slabše opravlja delo. Tožnica je dokazala, da je slabšo oceno prejela izključno zaradi disciplinskega postopka. To je potrdil priča G.G., pa tudi priči A.A. in B.B. Do navedb tožnice se sodišče prve stopnje ni opredelilo, izpodbijane sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do mnenj tožničinih sodelavcev, da je tožnica dobra delavka. Zanemarilo je dejstvo, da je tožničin nadrejeni E.E. podal oceno odlično, ki jo je nato spreminjal. Sodišče prve stopnje tega spreminjanja izjave ni ovrednotilo. Ni pojasnilo, zakaj je izpovedi priče E.E. verjelo. Razlogi sodbe so v nasprotju s predloženo listino, v kateri je E.E. tožnico ocenil z odlično. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da posamezni kriteriji ocenjevanja v ocenjevalnem listu niso prikazani. Z utemeljitvijo ocene ni bila seznanjena. O tem bi izpovedal priča H.H., ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bil postopek preizkusa ocene zakonit. Ocena bi morala biti podana upoštevaje kriterije, ki jih določa zakon, tožnica bi morala biti s tem seznanjena. Sodišče prve stopnje se do bistvenih tožničinih navedb ni opredelilo. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških, pri čemer ni utemeljilo, zakaj je toženki priznalo stroške za sestavo štirih pripravljalnih vlog. V njih je toženka ponavljala navedbe iz odgovora za tožbo. Niso bile potrebne, na kar je tožnica že opozorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih vsebinsko uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razsoji sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek ni utemeljen. V izpodbijani sodbi jo je utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je prav do vseh za odločitev bistvenih navedb tožnice, ki jih je podala v tožbi, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja:

5. Tožnica je bila za leto 2018 ocenjena z oceno delovne uspešnosti dobro. Ocena dobro pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja (Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede; Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.; šesti odstavek 2. člena), ki so določeni v prvem odstavku 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Kriteriji ocenjevanja so: rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteta sodelovanja in organizacija dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Vsi ti kriteriji so bili pri tožničini oceni ustrezno upoštevani, pri čemer, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, se od delodajalca ne zahteva, da v ocenjevalnem listu pojasnjuje ocenjevanje po kriterijih, ampak poda le kratko utemeljitev ocene, obrazložitev pa ima možnost podati v postopku preizkusa ocene. Obrazložitev tožničine ocene po vseh kriterijih je podal ocenjevalec A.A., z njo je seznanil komisijo na dan seje 6. 3. 2019, na kateri je imela tožnica, kot je pravilno iz zapisnika seje komisije ugotovilo sodišče prve stopnje, možnost predstaviti svoje mnenje, kar je tudi storila. Njene drugačne pritožbene navedbe, da ni imela možnosti seznanitve z utemeljitvijo ocene in da postopek preizkusa ocene ni bil zakonit, so neutemeljene, enako kot so neutemeljene pritožbene navedbe, da ocena ni bila podana po vseh zakonsko določenih kriterijih.

6. Kot je razvidno iz tožničine tretje pripravljalne vloge z dne 7. 4. 2021, je zaslišanje priče H.H., predstavnika sindikata I., predlagala za dokazovanje navedb, da je pred komisijo za preizkus ocene podala svoje mnenje in pripombe (kar ni bilo upoštevano), da kopije zapisnika seje komisije, napisanega na roke, ni prejela ter da člani komisije niso bili ustrezno usposobljeni, ne pa za navedbe, da ocena ni bila (dovolj) obrazložena oziroma da posamezni kriteriji ocene tožnici niso bili predstavljeni. V vsakem primeru je izvedba dokaza z zaslišanjem navedene priče nepotrebna, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Priča H.H. ni bil predlagan za dokazovanje za odločitev bistvenih dejstev, ki bi bila med strankama sporna, oziroma za določena dejstva (npr. usposobljenost članov komisije) zaslišanje priče sploh ni primeren dokaz.

7. Sodišče prve stopnje je kot priče zaslišalo A.A., tožničinega nadrejenega, J.J., predsednika komisije za preizkus ocene, in G.G., F.F. ter B.B., vodje izmen, ki so neposredno spremljali tožničino delo. Vse priče je za zaslišanje predlagala (tudi) tožnica in sodišče prve stopnje je njihove izpovedi upoštevalo pri odločitvi, predvsem izpoved priče A.A., ki je tožnico ocenil. Utemeljeno je zaradi nepotrebnosti zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje prič C.C., vodje Operativno-komunikacijskega centra, in D.D., direktorja Policijske uprave K., ki bi po njenih navedbah, ki jih ponavlja v pritožbi, potrdila, da je sama iskala navodila in da ji nespoštovanja navodil ni mogoče očitati. Toženka ji tega v oceni ni očitala, še več; po kriteriju samostojnosti je bila tožnica ocenjena z oceno zelo dobro, pri čemer je bilo upoštevano, da za delo ne potrebuje podrobnih navodil. Po kriteriju strokovnosti pa je bila tožnica ocenjena z dobro, pri čemer je ocenjevalec A.A. upošteval dejstvo, o katerem je tudi izpovedal, zaslišan kot priča, da tožnica opozoril na napake ni sprejela. Sodišče prve stopnje je izpovedi priče A.A. utemeljeno verjelo, izpoved je skladna z izpovedjo priče B.B., tožnica je v svoji izpovedi določene napake tudi priznala, njihov pomen pa minimizirala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica ne upoštevala navodil, ampak da opozoril na napake ni sprejela. Opredelilo se je do navedb tožnice, da ni prejela navodil, saj je bila policistka z dolgotrajnim stažem v Operativno-komunikacijskem centru od leta 2008, pa tudi nemogoče je dati navodila za vsako posamezno situacijo posebej.

8. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni dovolilo pričam postavljati vprašanj glede dela in ocene za leto 2017, pri čemer to velja le za pričo E.E., ne pa F.F., ki je izpovedal, da v letu 2017 dela s tožnico ni opravljal in tudi ni sodeloval pri ocenjevanju. Kako je bilo v preteklem letu, za presojo ocene za leto 2018 ni bistveno. Oziroma kot je pravilno utemeljilo v izpodbijani sodbi, se uspešnost javnih uslužbencev ocenjuje za vsako leto posebej; če je bila tožnica odlično ocenjena v preteklem obdobju, to še ne pomeni, da je tako opravljala delo v tem ocenjevalnem obdobju. Prav tako pravilno se je opredelilo do tožničine navedbe, ki jo ponavlja v pritožbi, da se toženka ni opredelila do drugačne ocene za leto 2017. Tega ni bila dolžna storiti. Prav tako nihče od tožničinih sodelavcev oziroma nadrejenih delavcev ni bil dolžan tožnice opozarjati (na splošno), da delo slabše opravlja, na konkretne napake pa je bila sproti opozorjena, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi prič A.A. in E.E. 9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja neskladje v izpovedi priče E.E. oziroma njegovo izjavo z dne 10. 1. 2019, v kateri je za tožnico za leto 2018 navedena ocena odlično. Sodišče prve stopnje je predloženo izjavo dokazno ocenilo in se do njene vsebine opredelilo, pri ugotavljanju, kakšno oceno je za tožnico predlagal E.E., je poleg vsebine izjave upoštevalo še njegovo izpoved in izpoved priče A.A. Pravilno je ugotovilo, kot sta izpovedala oba, priči E.E. in A.A., in je ne nazadnje potrjeno z vsebino izjave, v kateri je navedeno prizadevanje E.E., da bi bili vsi delavci ocenjeni z oceno odlično. S takšno utemeljitvijo je pri tožnici predlagana ocena odlično, kar pa je bilo kasneje v pogovoru z ocenjevalcem spremenjeno. E.E. je za tožnico predlagal oceno dobro. Takšna ugotovitev ni z ničemer v nasprotju z vsebino listin v spisu, konkretno izjavo z dne 10. 1. 2019. 10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožnice, ki se nanašajo na disciplinski postopek, izpodbijano odločitev je tudi v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti. Povzelo je navedbo tožnice (da je oceno dobro prejela predvsem zaradi disciplinskega postopka) in navedbo toženke (da je bil disciplinski postopek upoštevan pri oceni) ter izpovedi prič A.A., mag. J.J., E.E., F.F., G.G. in B.B. Utemeljilo je ugotovljeno dejstvo, da je toženka disciplinski postopek sicer upoštevala pri oceni, ni pa bil to edini ali odločujoči kriterij. Priča G.G. je res izpovedal, da bi, če ne bi bilo disciplinskega postopka, za tožnico predlagal oceno prav dobro, tako pa je predlagal dobro, pri čemer takšne njegove izpovedi ni potrdila nobena druga zaslišana priča. Priča B.B. je izpovedal o predlagani oceni zadovoljivo, pri kateri je upošteval dejstvo disciplinskega postopka, priča A.A. pa je izpovedal, da je bilo tožničino delo po tem slabše. 11. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do predloženih mnenj njenih sodelavcev, saj je to storilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da takšna mnenja, ki jih je podalo 15 sodelavcev, 25 pa se jih ni opredelilo, niso bistvena za presojo zakonitosti ocene delovne uspešnosti, pa tudi ne nasprotujejo oceni po kriteriju sodelovanja, po katerem je bila tožnica ocenjena dobro. Utemeljitev te ocene je bila, da tožnica sodeluje v skupini skladno s pričakovanji, je nekonfliktna do določenih sodelavcev, njeno sodelovanje je selektivno. Poleg tega je ocenjevalec zaznal težave v tožničinem odnosu do nadrejenih delavcev.

12. Sodišče prve stopnje je toženki, ki je v sporu uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), utemeljeno prisodilo pravdne stroške. Priznalo ji je za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), kar je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji ne bi smelo priznati stroškov za sestavo štirih pripravljalnih vlog, da za postopek niso bile potrebne. Toženka se je v pripravljalnih vlogah opredeljevala do obširnih pripravljalnih vlog tožnice, pri čemer ni le ponavljala svojih navedb, kot ji očita pritožba.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sama krije svoje stroške.