Jedro

Le pavšalno odklanjanje mnenja sodnega izvedenca, ne da bi stranka opredelila bistvena odstopanja in nasprotja oziroma razlike med mnenjema dveh postavljenih sodnih izvedencev in konkretno navedla, s čim se ne strinja oziroma kakšna pojasnila zahteva, ni razlog za angažiranje novega izvedenca.

Če konkretnih pripomb na mnenje izvedenca ni in stranka niti ne navede, v čem naj bi se podatki izvedencev v izvidu bistveno razlikovali oz. v čem je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, tudi predlagano soočenje dveh izvedencev ni niti smiselno niti smotrno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati: * razliko v plači za obdobje od februarja 2002 do decembra 2006 v višini 14.426,71 EUR, * zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do 1. 5. 2006 v višini 3.358,60 EUR, * zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 14.426,71 EUR od 2. 5. 2006 dalje do plačila in * zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 3.358,60 EUR od 7. 2. 2007 dalje do plačila, na njen osebni račun in na izplačani znesek plač plačati vse pripadajoče prispevke in davke v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe); - zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več oziroma drugače (plačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2002 do decembra 2006 v višini 14.133,05 EUR, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do 1. 5. 2006 v višini 3.183,92 EUR, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.133,05 EUR od 2. 5. 2006 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.183,92 EUR od 7. 2. 2007 dalje do plačila) (II. točka izreka sodbe); - ustavilo postopek zaradi umika tožbe glede tožbenega zahtevka za plačilo zneska 282,29 EUR s pp in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 28.559,76 EUR za čas od 1. 5. 2006 do 2. 5. 2006 (I. točka izreka sklepa); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.093,74 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila), svoje stroške postopka pa krije sama (II. točka izreka sklepa).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del, to je zoper odločitev v I. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek tožnice zavrne oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje primerno spremeni ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza za postavitev novega izvedenca finančne stroke ali soočenja obeh postavljenih izvedenk glede razlik v mnenjih. Tožena stranka je z vlogo z dne 25. 2. 2013 sodišču na poziv sporočila, da ne sprejema predloga za postavitev novega izvedenca finančne stroke niti predloga za izločitev izvedenke, ki je že izdelala mnenje in sedem dopolnitev mnenja ter bila v dokazne namene tudi zaslišana na glavni obravnavi. Prvostopno sodišče v ponovljenem postopku ni sledilo ugovoru tožene stranke, ampak predlogu tožeče stranke in določilo novo izvedenko finančne stroke, ki je po odredbi sodišča mnenje tudi izdelala. Zoper izdelano mnenje je tožena stranka po pooblaščencu podala pripombe v vlogi z dne 26. 4. 2013 in mnenje prerekala ter predlagala dopolnitev z zahtevo, da naj se nova izvedenka opredeli do razhajanj v mnenju glede višine obračunane razlike v plači, sicer pa je predlagala pritegnitev in postavitev novega izvedenca finančne stroke, ki naj zadevo preuči in se izjasni o odstopanjih, oziroma izdela novo mnenje. Tožena stranka je isti dokazni predlog, predvsem po soočenju izvedenk, podala tudi na naroku za glavno obravnavo, ki se je vršil kot prvi po izdelanem mnenju in po razveljavitvi sodbe, ki ga je sodišče zavrnilo. Tožeča stranka je po prisotnem pooblaščencu na naroku za glavno obravnavo uveljavljala bistveno kršitev določb postopka.

Zaradi dveh bistveno različno izdelanih mnenj je ostalo dejansko stanje glede višine razlike v plačah, ki bi eventualno pripadale tožeči stranki, sporno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka sicer glede na predhodne pravnomočne odločitve v zadevi glede materialnopravne podlage nima pripomb, da tožeči stranki iz naslova razlike v plači nekaj pripada, sporna pa je prav višina, saj je odstopanje v mnenjih preveliko. Izvedenka A.A. je svoje delo opravljala po navodilih sodišča in glede na vprašanja strank, pri čemer je sama pridobila vse potrebne podatke o višini plač pri toženi stranki in upoštevala mnenje sodišč, da mora upoštevati povprečje plač vseh zaposlenih pri toženi stranki v kritičnem obdobju. Nova izvedenka B.B. je mnenje izdelala na že pridobljenih podatkih in sama ni raziskovala in ugotavljala nobene nove podlage, pa je kljub temu prišlo do znatne razlike v ugotavljanju višine prikrajšanja. Sodišče je, ne da bi razčistilo razlike in odstopanja, sledilo njenemu mnenju, za kar pa nima ustrezne strokovne podlage in znanja, svoje odločitve, zakaj sledi mnenju nove izvedenke, pa ni ustrezno obrazložilo. Takšna pretirana naklonjenost tožeči stranki je nerazumljiva, zato tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da v primeru razveljavitve sodbe zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je tožena stranka v pritožbi kot pritožbene razloge uveljavljala (le) zmotno uporabo materialnega prava in kršitve določb postopka, ne pa (tudi) pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Dejansko stanje, kot je ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, zato ne more in ne sme biti predmet pritožbenega preizkusa. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o premalo plačanih 36.624,90 EUR bruto oz. 14.426,71 EUR neto temelji na izračunu v izvedenskem mnenju sodne izvedenke B.B. z dne 15. 4. 2013, ki je bila za izvedenko v tej zadevi postavljena s sklepom prvostopnega sodišča z dne 18. 3. 2013, s katerim je bila razrešena izvedenka A.A., ki je sodišče zaprosila za razrešitev. Sodišče prve stopnje je sklep o razrešitvi prvotne in postavitvi nove izvedenke utemeljilo tudi na zelo jasnem pooblastilu sodišča iz določbe 4. odstavka 244. člena ZPP. Zaključki izvedenke B.B. o premalo plačanem znesku plače izhajajo iz sicer nespornih podatkov o dejansko izplačanem znesku in izračunu zneska, ki bi moral biti izplačan tožnici, v mnenju so obrazložene vse za izračun pripadajoče razlike relevantne postavke. Zlasti v prilogi 2 „Povprečne mesečne plače kolektivcev C., februar 2002 - december 2006“ je podan natančen izračun, ob upoštevanju povprečne plače delavcev C. brez upoštevanja plač delavcev z individualnimi pogodbami, torej kategorije, na katero se na podlagi pogodbe o zaposlitvi tožnice njena plača izračunava s faktorjem 3,8. Izvedensko mnenje z dne 15. 4. 2013 je bilo vročeno toženi stranki s pozivom, da lahko nanj v določenem roku poda pripombe, tožena stranka pa je v postavljenem roku vložila le vlogo z dne 26. 4. 2013, ki pa zoper izvedensko mnenje izvedenke B.B. ne navaja nobene pripombe. Izračuna izvedenke B.B. navedena vloga toženke sploh ne omenja, z ničemer ne oporeka niti poti, po kateri je izvedenka izračun naredila in utemeljila, niti korakom oz. vmesnim postavkam, ki jih je izvedenka na poti do končnega rezultata izračunala. Kakršnihkoli trditev oz. pripomb o tem, kaj konkretno naj bi bilo v izvedenskem mnenju izvedenke B.B. napačno ugotovljeno ali izračunano, ter zakaj in glede česa, tožena stranka v vlogi z dne 26. 4. 2013 ne podaja. Tožena stranka z vlogo z dne 26. 4. 2013 ni predlagala zaslišanja izvedenke B.B. in tudi ni podala predloga, kakršnega je nato začela uveljavljati kasneje, že izven roka, da naj se izvedenki B.B. in A.A. soočita. Ob takem stanju sodišče prve stopnje izvedenke B.B. seveda ni zaslišalo na obravnavi (saj ob odsotnosti pripomb na izvedensko mnenje niti ni obstajal predmet zaslišanja) in ji tudi ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja (ker, iz istega razloga, ni bilo vprašanj, ki bi lahko bila predmet dopolnjevanja). Tožena stranka v vlogi z dne 26. 4. 2013 tudi ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja B.B. na način, da naj bi se navedena izvedenka morda opredelila do tistega, kar tožena stranka označi kot bistvena odstopanja in nasprotovanja med izdelanima mnenjema. O navedenem naj bi se glede na toženkino vlogo z dne 26. 4. 2013 izjasnil le nadaljnji tretji izvedenec, ki naj bi ga skladno s toženkinim predlogom postavilo sodišče. Enako stanje, torej odsotnost kakršnihkoli (konkretiziranih) pripomb toženke na izvedensko mnenje izvedenke B.B., je bilo podano tudi še na glavni obravnavi dne 3. 7. 2013. Tožena stranka je na obravnavi dodala le še predlog za soočenje izvedenk B.B. in A.A., ki ga je sodišče skupaj z drugimi nadaljnjimi dokaznimi predlogi zavrnilo. Če uveljavlja kršitve postopka, ki se presojajo le v primeru, da so v pritožbi navedene, mora stranka, vsaj kadar je zastopana po odvetniku, te kršitve s pritožbo identificirati z navedbo določb ZPP (ali ZDSS), ki naj bi bile prekršene. Tožena stranka pa v svoji pritožbi ni navedla oziroma uveljavljala nobenega domnevno prekršenega postopkovnega pravila iz ZPP (ali ZDSS). Tožena stranka je na obravnavi dne 3. 7. 2013 po z njene strani podanem dokaznem predlogu za soočenje izvedenk in njegovi zavrnitvi s strani prvostopenjskega sodišča izjavila, da uveljavlja kršitev zaradi neizvedbe dokaza. Vendar pa tožena stranka na obravnavi ni uveljavljala tudi ostalih domnevnih kršitev postopka, ki jih sedaj smiselno navaja v pritožbi, niti kršitve postopka, ki naj bi jo predstavljala razrešitev izvedenke A.A. in imenovanje izvedenke B.B., niti kršitve, ki naj bi jo predstavljala zavrnitev njenega predloga, da se izvedenki B.B. naloži, da pojasni razhajanja (v izvedenskih mnenjih) in niti kršitve, ki naj bi jo predstavljala zavrnitev predloga za imenovanje nadaljnjega tretjega izvedenca. Ker je procesne dolžnosti iz 286.b. člena ZPP glede grajanja vseh navedenih domnevnih procesnih kršitev opustila, se tožena stranka v predmetni pritožbi nanje ne more uspešno sklicevati. Iz procesnih razlogov je nedopustno tudi pritožbeno uveljavljanje zavrnitve predloga za soočenje izvedenk, čeprav je bila edino ta domnevna procesna kršitev na obravnavi grajana s strani toženke. Tožena stranka je namreč navedeni dokazni predlog podala izven 8 - dnevnega roka, ki ji ga je za odziv na izvedensko mnenje B.B. postavilo prvostopenjsko sodišče in je bila toženka na obravnavi dne 3. 7. 2013, na kateri je tak predlog prvič postavila, glede takšnega dokaznega predloga prekludirana (286.a. člen ZPP).

V konkretnem primeru sodišče prve stopnje sicer ni bilo zgolj pooblaščeno postaviti nove izvedenke, pač pa je bilo v nastali situaciji za zaključek postopka to tudi dolžno storiti. Izvedenka A.A. je sodišču sama predlagala svojo razrešitev, ker izvedenskega dela ni bila več pripravljena nadaljevati. V situaciji, v kateri je bilo izvedenstvo A.A. nedokončano, in ga izvedenka sama ni več želela nadaljevati, sodišču prve stopnje pač ni bilo na voljo nič drugega kot za izvedenca imenovati nekoga drugega. Trditev tožene stranke, po kateri naj bi bila procesno napačna s strani toženke zatrjevana prvostopna zavrnitev predloga za naložitev izvedenki B.B. "opredeliti se do razhajanj", je neutemeljena preprosto zato, ker tožena stranka tekom prvostopenjskega postopka takega predloga sploh nikoli ni podala - niti kot predloga za zaslišanje izvedenke niti kot predloga za pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in niti na kak drug način. Če tožena stranka trdi, da naj bi tak predlog tekom prvostopenjskega postopka podala, pa je, ker je bil tak (domnevni) predlog skupaj z ostalimi s strani prvostopenjskega sodišča zavrnjen, tožena stranka opustila pravočasno grajanje domnevne procesne kršitve, ki naj bi bila s tem storjena. Tožena stranka bi izvedenskemu mnenju lahko oporekala le tako, da bi utemeljila, kaj in zakaj naj bi bilo v mnenju z dne 15. 4. 2013 napačno. Zgolj pavšalno stališče, da naj bi se ugotovitve izvedenke B.B. razhajale z ugotovitvami izvedenke A.A., v ničemer ne more biti šteto za podajanje procesno relevantnih pripomb na izvedensko mnenje izvedenke B.B..

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica, ki je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu pomočnice generalnega direktorja za pravne zadeve, je v obravnavanem individualnem delovnem sporu s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2002 do 31. 12. 2006 v višini 28.842,05 EUR (neto) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pripadajočih prispevkov in davkov. Sklicevala se je na to, da ji je v spornem obdobju pripadala v (individualni) pogodbi o zaposlitvi določena plača v višini 3,8 povprečne bruto plače na zaposlenega v zavodu, ugotovljene za zadnji mesec pred izplačilom za tekoči mesec, vendar je bila pri plači prikrajšana, ker ji je tožena stranka izplačevala nižjo plačo, ki je bila za vodilne delavce določena v Kolektivni pogodbi javnega zavoda C. tožene stranke (za pomočnike generalnega direktorja v razponu od 2,3 do 2,6 povprečne plače zavoda) namesto plače, določene v pogodbi o zaposlitvi po faktorju 3,8. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo zneska 88.507,62 EUR (bruto) iz naslova plačila neupravičeno izplačane plače v višini 3,8 povprečne bruto plače na zaposlenega v javnem zavodu namesto najvišje določene 2,6 povprečne bruto plače (v času zaposlitve pri toženi stranki od 16. 10. 2001 do 4. 1. 2007) ter iz naslova neupravičene obogatitve zaradi preveč izplačanega povračila stroškov za prihod na delo in z dela, pri čemer je tožbeni zahtevek v tej višini uveljavljala kot primarni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ter v isti višini kot podredni zahtevek kot odškodninski zahtevek.

Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta v obravnavanem individualnem delovnem sporu že večkrat odločali, potekal pa je tudi postopek v zvezi z revizijo tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V dosedanjem postopku so bile sprejete naslednje odločitve: - Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. I Pd 126/2007 z dne 18. 6. 2008 zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi ter primarni in podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

- Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1195/2008 z dne 16. 9. 2009 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo zneska razlike v plači za čas od februarja 2002 do junija 2003 (nad zneskom 23.402,09 EUR) in glede obrestnega zahtevka ter stroškov postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- Tožnica je zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča (o potrditvi prvostopenjske sodbe glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka) vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo ter s sklepom opr. št. VIII Ips 25/2010 z dne 10. 5. 2010 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje (v delu na katerega se je nanašala revizija) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je bil tožbeni zahtevek, tudi v kolikor se je nanašal na čas veljavnosti Zakona o javnih uslužbencih, neutemeljeno zavrnjen. Določbe o prepovedi zagotavljanja večjega obsega pravic (3. odstavek 16. člena ZJU) se nanašajo na urejanje pravic javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi in jih je potrebno neposredno upoštevati le pri urejanju pravic iz delovnih razmerjih javnih uslužbencev v pogodbah o zaposlitvi, ki so se sklepale po uveljavitvi ZJU. Po določbi 49. člena ZDR, ki je že veljal ob uveljavitvi ZJU, delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi, 6. odstavek 53. člena ZJU pa določa, da spremembe zakona, podzakonskega predpisa, kolektivne pogodbe oz. splošnega akta delodajalca ne vplivajo na pravice in obveznosti javnega uslužbenca, določene s pogodbo o zaposlitvi oz. sklepom, če se pogodba o zaposlitvi ne spremeni. Poleg tega pa Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki v 3. in 3.a členu prinaša omejitve glede določanja in izplačevanja plač, v spornem obdobju glede določanja plač zaposlenim v javnih zavodih še ni pričel učinkovati. Zato je po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodišče zmotno presodilo, da je določba ZJU o prepovedi zagotavljanja pravic javnemu uslužbencu v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, neposredno vplivala na veljavnost določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi iz leta 2001, s katero je bila tožnici že pred uveljavitvijo ZJU določena višja plača, kot je bila za njeno delovno mesto okvirno določena v kolektivni pogodbi tožene stranke.

- V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče s sodbo opr. št. I Pd 775/2010 z dne 26. 10. 2011 v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, le obrestni zahtevek je delno zavrnilo.

- S sklepom opr. št. Pdp 1168/2011 z dne 6. 4. 2012 je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da je pri izračunu razlik v plači potrebno izhajati iz povprečja plač vseh zaposlenih pri toženi stranki, vključno s plačami delavcev po individualnih pogodbah o zaposlitvi. Glede na sodno prakso v podobnih sporih (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 448/2008 z dne 10. 3. 2009) je v zvezi z vprašanjem, kako izračunavati pripadajočo plačo, določeno z večkratnikom povprečne plače zaposlenih, zavzelo stališče, da je potrebno kot osnovo za izračun tožničine plače upoštevati povprečje plač zaposlenih delavcev pri toženi stranki brez upoštevanja plač delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Opozorilo je tudi na to, da je potrebno za obračun plače upoštevati 4. člen pogodbe o zaposlitvi, po katerem izračun mesečne bruto osnovne plače temelji na povprečni osnovni plači, ugotovljeni za zadnji mesec pred izplačilom (česar sodna izvedenka v variantnih izračunih A in B ni upoštevala) in v razlogih razveljavitvenega sklepa navedlo, da je treba v ponovljenem postopku toženo stranko pozvati k predložitvi podatkov o višini mesečne povprečne bruto plače na zaposlenega v zavodu za obdobje od maja 2006 do decembra 2006 brez upoštevanja plač zaposlenih po individualnih pogodbah, sodno izvedenko pozvati k dopolnitvi izvedenskega mnenja ter po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom, kot je navedeno uvodoma.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 361. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tudi sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih sicer pritožba le pavšalno uveljavlja. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP navaja naslednje: Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v (zadnjem) razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1168/2011. Kot je navedlo v razlogih sodbe, je sledilo napotkom in ugotovitvam višjega sodišča, da pri izračunu razlik v plači ni mogoče izhajati iz povprečja plač vseh zaposlenih pri toženi stranki, brez upoštevanja plač zaposlenih (vodilnih oz. vodstvenih delavcev) po individualnih pogodbah o zaposlitvi (kot osnove za obračun pripadajoče plače po faktorju 3,8, ki je določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi). V razlogih sodbe je povzelo potek postopka, zlasti postopka dokazovanja z izvedenci, in navedlo razloge, zaradi katerih je prišlo do razrešitve sodne izvedenke ter postavitve nove izvedenke finančne stroke v ponovljenem postopku. Natančno je obrazložilo vsebino izvedenskega mnenja sodne izvedenke A.A., ki je podala izvedensko mnenje s sedmimi dopolnitvami. Šesta dopolnitev izvedenskega mnenja je bila naložena izvedenki A.A. na podlagi citiranega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, tej pa je sledila sedma dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 25. 1. 2013, to je nov izračun razlik, iz katerega izhaja razlika v plači v višini 15.952,31 EUR bruto oz. 6.185,18 EUR neto ter obresti v višini 680,43 EUR.

Prvostopenjsko sodišče je, kot prav tako izhaja iz obrazložitve sodbe, ugotovilo, da izvedensko mnenje, zlasti njegova sedma dopolnitev, ni bilo izdelano v skladu z jasnimi navodili sodišča, ker je izvedenka pri izračunu osnove za izračun pripadajoče plače iz osnove, to je zneskov povprečnih plač zaposlenih, izločila dodatke (za nočno, nedeljsko delo ipd.), kar ni bilo v skladu s podanimi navodili. Upoštevati bi morala povprečje plač vseh zaposlenih, razen delavcev po individualnih pogodbah, torej vse delavcem C. izplačane plače (skupaj z dodatki, razen dodatka za delovno dobo, ki se po 105. členu Kolektivne pogodbe javnega zavoda C. ne všteva v osnovo). Navedeni razlogi so tudi po oceni pritožbenega sodišča zadosten in utemeljen razlog, zaradi katerega se je sodišče prve stopnje odločilo za postavitev nove izvedenke finančne stroke na predlog tožeče stranke, zlasti zato, ker je tudi izvedenka A.A. zahtevala razrešitev v obravnavani zadevi.

Nova izvedenka za ekonomijo – plačilo za delo B.B. je dne 15. 4. 2013 podala izvedensko mnenje, v katerem je pri izračunu razlike v plači v skladu z navodili sodišča kot osnovo upoštevala plače zaposlenih po kolektivni pogodbi brez dodatka za delovno dobo. Podatke za izračun je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe in izvedenskega mnenja, dobila od vodje računovodske službe tožene stranke, pri čemer so bili podani podatki za čas od junija 2005 do decembra 2006, za čas od januarja 2002 do maja 2005 pa je bila (zaradi pomanjkljivih podatkov) povprečna (izplačana) plača ocenjena. Ocena je, kot je v izvedenskem mnenju navedla izvedenka, izvedena na „najstarejšem“ podatku o povprečni mesečni plači po KP, s katerim razpolaga tožena stranka, to je podatku za junij 2005. Iz povzetka izvedenskega mnenja v izpodbijani sodbi izhaja, da je razlika v plači tožnice za celotno sporno obdobje znašala 36.624,90 EUR bruto oz. 14.426,71 EUR neto, obresti od zapadlosti (mesečnih razlik) do 1. 5. 2006 pa 3.358,60 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica na novo izvedensko mnenje ni imela pripomb, tožena stranka pa je navajala, da postavitev nove izvedenke ni bila potrebna, zato tožena stranka novega izvedenskega mnenja ne sprejema in predlaga pritegnitev novega izvedenca finančne stroke, da se izjasni o bistvenih odstopanjih in nasprotjih med izdelanima mnenjema, vendar sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke ni sledilo, ker ni podala nobenih pripomb na izvedensko mnenje niti drugih utemeljenih razlogov, da sodišče izvedenskega mnenja z dne 15. 4. 2013 ne bi upoštevalo. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je izvedenka izdelala izvedensko mnenje v skladu z napotki sodišča, na njene strokovne ugotovitve pa nobena od strank ni podala pripomb, ugotovilo, da ni razloga, da bi postavljalo še novega, tretjega izvedenca. Izvedensko mnenje z dne 15. 4. 2013 je sprejelo v celoti in v skladu z njim tožeči stranki dosodilo razliko v plači in delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter obrestnemu zahtevku, tako kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja nobene od absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP (zlasti tudi ne tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti). Prav tako pa v pritožbi ni navedeno niti to, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, čeprav je iz pritožbenih navedb očitno, da smiselno uveljavlja prav to bistveno kršitev. Tudi določb pravdnega postopka, ki jih sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo ali jih je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tožena stranka v pritožbi sploh ni konkretno opredelila. Relativno bistveno kršitev določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno, z utemeljitvijo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, da ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza za postavitev novega izvedenca finančne stroke ali soočenja obeh postavljenih izvedenk glede razlik v mnenjih.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo utemeljeno sklicuje na nesprejemljivost nekonkretiziranega uveljavljanja relativne bistvene kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP ter opozarja, da je potrebno upoštevati določbo 286.b člena ZPP, po kateri mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritrditi pa je potrebno tudi navedbi tožnice v odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka na obravnavi dne 3. 7. 2013 grajala le bistveno kršitev zaradi neizvedbe dokaza s soočenjem izvedenk (A.A. in B.B.) glede razhajanj v obeh izvedenskih mnenjih, ne pa drugih zatrjevanih kršitev v zvezi z dokazovanjem z izvedenci – razrešitve izvedenke, postavitve nove izvedenke, odločitve, da se ne postavi tretji izvedenec finančne stroke. Tudi v zvezi s predlogom tožene stranke za soočenje izvedenk, je bila tožena stranka že na naroku za glavno obravnavo 3. 7. 2013 prekludirana, ker takega predloga ni podala pravočasno, zato je glede uveljavljanja te kršitve ZPP prekludirana tudi v pritožbi (1. odstavek 337. člena ZPP). Dejstvo je, da tožena stranka v vlogi z dne 26. 4. 2013 ni podala vsebinskih in konkretnih pripomb na izvedensko mnenje sodne izvedenke B.B. z dne 15. 4. 2013, čeprav jo je sodišče prve stopnje pozvalo, da na mnenje lahko poda morebitne pripombe v 8 dneh in jo opozorilo, da pripomb, podanih po navedenem roku, ne bo upoštevalo. Le pavšalno odklanjanje mnenja sodnega izvedenca, ne da bi stranka opredelila bistvena odstopanja in nasprotja oziroma razlike med mnenjema dveh postavljenih sodnih izvedencev in konkretno navedla, s čim se ne strinja oziroma kakšna pojasnila zahteva, ni sprejemljivo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je oprlo na izvedensko mnenje B.B.. Če konkretnih pripomb na mnenje izvedenca ni in stranka niti ne navede, v čem naj bi se podatki izvedencev v izvidu bistveno razlikovali oz. v čem je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, tudi predlagano soočenje dveh izvedencev ni niti smiselno niti smotrno. Zato takšnega pavšalnemu predlogu tožene stranke, ki v vlogi z dne 26. 4. 2013 niti ni predlagala zaslišanja sodne izvedenke B.B., sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, prav tako pa ni bilo nobenih razlogov za ponovitev dokazovanja z istimi ali z drugimi izvedenci oz. za postavitev še tretjega izvedenca ekonomske oz. finančne stroke v obravnavani zadevi v smislu 245. člena ZPP (na katerega se tožena stranka niti konkretno ne sklicuje). Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbami ZPP, ki urejajo izvedbo dokaza z izvedencem, zlasti v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 245. člena ZPP, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki jo le pavšalno (in prepozno) uveljavlja pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar utemeljuje s trditvijo, da naj bi bilo dejansko stanje glede višine razlike v plačah, ki bi eventualno pripadale tožeči stranki, sporno in nepopolno ugotovljeno zaradi dveh bistveno različno izdelanih mnenj in zaradi prevelikega odstopanja v mnenjih sodnih izvedenk. Tudi ta pritožbeni razlog tožena stranka uveljavlja le pavšalno. Ker tožena stranka ni pravočasno podala vsebinskih in konkretnih pripomb na izvedensko mnenje sodne izvedenke B.B., je povsem brez podlage očitek, da naj bi sodišče, ne da bi razčistilo razlike in odstopanja, sledilo njenemu mnenju, za kar nima ustrezne strokovne podlage in znanja. Prav tako pa tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da svoje odločitve, zakaj sledi mnenju nove izvedenke, ni ustrezno obrazložilo, saj sodba, kot je že navedeno, vsebuje ustrezno obrazložitev tudi v tem delu (zlasti v 24. in 25. točki). Zlasti nesprejemljivo pa je stališče tožene stranke, da je nerazumljiva „pretirana naklonjenost (sodišča) tožeči stranki“, saj v podatkih spisa ni nikakršne podlage za takšno oceno. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke B.B. izdelano strokovno in ustrezno v skladu z navodili sodišča, kar je zadosten razlog, da je lahko nanj oprlo svojo odločitev, ki temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in je tudi materialno pravno pravilna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k odločitvi v pritožbenem postopku (155. člen ZPP).