Jedro

Pri pristojnosti iz 40.a člena Zakona o sodiščih, na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sklicuje, ne gre za izključno stvarno pristojnost navedenega oddelka pri okrožnem sodišču, temveč za pristojnost, ki je zgolj prilagojena posebnostim kaznivih dejanj, ki jih ta oddelek po zgornji zakonski določbi obravnava.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene R.P. se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 28. 8. 2015 po petem odstavku 443. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog okrožnega državnega tožilca s Specializiranega državnega tožilstva št. Kt/11667/2014 z dne 2. 9. 2014 zoper obdolženo R.P. in obdolženo M.L. zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženk in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Povzeto je bilo storjeno s sklepom X K 13374/2014. 2. Zoper sklep sta se pritožila okrožni državni tožilec in zagovornik obdolžene R.P.. Oba sta se pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in oba predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Stvarna pristojnost je, kot to utemeljeno izhaja iz pritožbene obrazložitve prvega in nenazadnje drugega pritožnika, nedeljiva. Ko je zadeva enkrat pred okrožnim sodiščem, kar je v danem primeru šteti z dnem, ko je bil navedeni obtožni predlog prejet (9. 9. 2014) se tedaj, ko gre za kazniva dejanja iz 192. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT) uporabljajo določbe rednega kazenskega postopka, ne glede na vrsto obtožnega akta (obtožnica ali obtožni predlog) in ne glede na višino zagrožene kazni za ta dejanja.

5. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem je moralo ravnati in odločiti po določbah skrajšanega kazenskega postopka, ni pravilno, kot ni pravilno stališče, po katerem Specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih dejanj iz pristojnosti okrajnih sodišč ni stvarno pristojen za obravnavanje kaznivih dejanj, izven kroga kaznivih dejanj po 192. členu ZDT.

6. Pri pristojnosti iz 40.a člena Zakona o sodiščih, na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sklicuje, ne gre za izključno stvarno pristojnost navedenega oddelka pri okrožnem sodišču, temveč za pristojnost, ki je zgolj prilagojena posebnostim kaznivih dejanj, ki jih ta oddelek po zgornji zakonski določbi obravnava. Z drugimi besedami, če pogojno imenovani nespecializirani oddelki pri okrožnem sodišču smejo obravnavati kazniva dejanja iz splošne pristojnosti tega sodišča (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP), smejo specializirani oddelki pri tem sodišču obravnavati kazniva dejanja iz splošne in iz posebne pristojnosti, s tem da v zadnjem primeru obravnavajo tudi nekatera kazniva dejanja, za katera so sicer (splošno) pristojna okrajna sodišča. 7. Glede na obrazloženo se je potem strinjati s prvim pritožnikom, da bi po spremembi obtožbe dne 12. 8. 2015 moral biti uporabljen 313. člen ZKP in ne peti odstavek 443. člena ZKP, ki pride v poštev le, ko bi zadevo obravnavalo okrajno sodišče, ki edino lahko ravna in odloča po določbah skrajšanega kazenskega postopka. Končno, ker sprememba obtožbe kot izjava volje ni isto kot njen umik, ki mora biti na glavni obravnavi izrecen (Hrvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 739), zavrnilna sodba po 1. točki 357. člena ZKP, za katero si prizadeva drugi pritožnik, ni mogla biti izdana, temveč je (bilo) treba s postopkom po znova začeti glavni obravnavi, nadaljevati.