Jedro

Tožena stranka je na podlagi 273. člena ZUP odpravila odločbo ter zadevo vrnila v ponovno odločanje. Ker tožnika nista izjavila, da pri tožbi vztrajata, je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Ker pa sta tožnika v kasnejši vlogi razširila tožbo in jo usmerila zoper odločbo, izdano na podlagi 273. člena ZUP, je sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o tej razširitvi tožbe. V odgovoru na poziv tožnika nista sporočila, da vztrajata pri tožbi ali da tožbo razširjata, pač pa sta šele s kasnejšo izjavo navedla, da razširjata tožbo tudi na odločbo, kar pa ni pravočasno, pri čemer je rok iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 zakonski in prekluziven. Upravni spor z razširitvijo tožbe na konkretni pozneje izdani upravni akt ni dopusten, saj odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali pravne koristi tožeče stranke, ampak sta bili z njo odpravljeni odločbi organa prve in druge stopnje ter zadevo vrnjena v ponovno odločanje upravnemu organu.

Izrek

I. Postopek o tožbi zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020, v zvezi z odločbo Ministrstva za zdravje št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020 se ustavi.

II. Tožba zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 021-46/2020 z dne 6. 4. 2021 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške v zvezi z razširitvijo tožbe zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 021-46/2020 z dne 6. 4. 2021 trpi vsaka stranka sama.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 27. 2. 2021 vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020 v zvezi z odločbo Ministrstva za zdravje št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020 o zavrnitvi pritožbe. V tožbi je predlagala odpravo izpodbijane odločbe in zahtevala povrnitev vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Skupaj s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve celotne izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve sodišča, ki jo je sodišče s sklepom IV U 33/2021-9 z dne 18. 3. 2021 zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 107/2021 z dne 9. 6. 2021 pritožbi obeh tožnikov zoper sklep Upravnega sodišča RS zavrglo. Sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe IV U 33/2021-9 z dne 18. 3. 2021 je tako postal pravnomočen 9. 6. 2021. 2. Tožena stranka je tekom postopka z vlogo z dne 7. 4. 2021 sodišču sporočila, da je na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdala odločbo št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021, iz katere izhaja, da je odpravila svojo odločbo (odločbo Ministrstva za zdravje, št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020) ter ugodila pritožbi A. A. in B. B. zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020, to odločbo odpravila ter zadevo vrnila v ponovno odločanje navedenemu inšpektoratu. Navedeno odločbo je priložila k svoji vlogi.

3. Naslovno sodišče je tožečo stranko s pozivom z dne 14. 4. 2021 pozvalo, ali vztraja pri svoji tožbi, v kakšnem delu in ali razširja tožbo tudi na novi upravni akt, ter ji poslalo navedeno odločbo.

4. Po pozivu sodišča na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožeča stranka sodišču posredovala pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2021, v kateri je navedla, da odločba tožene stranke št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021 tožnikoma še ni bila vročena, da potrjuje tožbene navedbe, da o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in predlogu za oprostitev cepljenja še ni bilo odločeno, da je z navedeno odločbo odpravljena odločba z dne 7. 12. 2020, odločba z dne 14. 4. 2020 pa še ni odpravljena. Kolikor je bil kot podlaga uporabljen 273. člen ZUP, gre za nepopolno in nepravilno odločbo, saj upravni organ ni odpravil vse upravne odločbe, torej tudi odločbe z dne 14. 4. 2020 in torej ni ugodil vsem tožbenim zahtevkom. V tem delu bo predlagana izdaja dopolnilne odločbe. Po prejemu odgovora bosta tožnika sodišče obvestila in se izjasnila o tožbenem zahtevku in tudi o tem, ali razširjata varstvo zoper ta akt. Hkrati sta tudi predlagala mirovanje postopka do pravnomočne odločitve upravnega organa prve stopnje v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in odločitvi o predlogu za opustitev obveznega cepljenja.

5. Tožeča stranka je 17. 11. 2021 sodišču priporočeno po pošti posredovala pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da ji je z izdajo plačilnih nalogov sodišča za plačilo sodne takse za tožbo, za zahtevo za izdajo začasne odredbe in za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, nastala škoda v znesku 263,00 EUR, za katero je odgovorna tožena stranka. Izdaja odločbe z dne 6. 4. 2021, s katero je tožena stranka odpravila odločbi ter zadevo vrnila upravnemu organu v ponovno odločanje, je materialno nepravilna, saj bi morala inšpekcijski postopek ustaviti, kar je pravna korist, ki jo tožnika zasledujeta. V vlogi je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, tako da je zahtevala (1.) ugotovitev, da je prvi odstavek 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki ureja obvezno cepljenje proti hemofilusu infuence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B v nasprotju z Ustavo RS in krši ustavne pravice iz členom 2, 14, 15, 34, 35, 56 in 72 Ustave RS; (2.) odpravo odločbe tožene stranke št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021 v 2. točki izreka, ki se nanaša na odločitev, da se zadeva vrne v ponovno odločanje Zdravstvenemu inšpektoratu RS, OE Celje in Dravograd; (3.) ustavitev inšpekcijskega postopka, ki se vodi pred ZIRS zoper tožnika zaradi opustitve cepljenja D. D.; (4.) prepoved uvesti in voditi inšpekcijski postopke po ZNB do pravnomočne odločitve o predlogu za opustitev cepljenja, ki sta ga podala tožnika za otroka D. D.; (5.) povrnitev škode v višini 263,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2021 dalje do plačila s strani tožene stranke.

6. Tožena stranka je navedbam tožeče stranke v pripravljalni vlogi nasprotovala in vztrajala, da je v postopku ravnala pravilno in zakonito.

**K I. in II. točki izreka:**

7. Iz odločbe tožene stranke št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021, izdane na podlagi 273. člena ZUP, izhaja, da je tožena stranka odpravila odločbo Ministrstva za zdravje št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020 ter ugodila pritožbi A. A. in B. B. zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020, to odločbo odpravila ter zadevo vrnila v ponovno odločanje navedenemu inšpektoratu, zato ne držijo navedbe tožnikov, da odločba prvostopenjskega organa z dne 14. 4. 2020 še ni odpravljena.

8. Tako je bila izpolnjena predpostavka za postopanje Upravnega sodišča RS po 39. členu ZUS-1, saj je upravni organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je odpravil izpodbijanega (prvi odstavek 39. člena ZUS-1). Ker tožnika nista izjavila, da pri tožbi vztrajata, je na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče postopek v tem delu ustavilo.

9. Ker je tožeča stranka v vlogi z dne 15. 11. 2021 razširila tožbo in jo usmerila zoper odločbo št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021, izdano na podlagi 273. člena ZUP, s katero je tožena stranka odpravila odločbo Ministrstva za zdravje, št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020 ter ugodila pritožbi A. A. in B. B. in odpravila odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020 ter zadevo vrnila v ponovno odločanje navedenemu inšpektoratu, je sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o tej razširitvi tožbe.

10. Ko je sodišče prejelo od tožene stranke obvestilo z dne 7. 4. 2021 o izdaji upravne odločbe na podlagi 273. člena ZUP in odpravi izpodbijane odločbe, je sodišče skladno z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 s pozivom z dne 14. 4. 2021 tožečo stranko pozvalo, da v roku 15 dni od prejema poziva sodišču sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Poziv je bil obema tožnikoma vročen osebno 15. 4. 2021, kar je razvidno iz vročilnic v spisu. Skupaj s pozivom je sodišče tožnikoma posredovalo tudi novo izdani upravni akt, zato sta se z njim skupaj z vročitvijo poziva tudi seznanila.

11. V odgovoru na poziv z dne 15. 4. 2021 tožeča stranka ni sporočila, da vztraja pri tožbi ali da tožbo razširja, pač pa je navedla, da bo predlagala izdajo dopolnilne odločbe in mirovanje postopka. Šele z izjavo, ki jo je tožeča stranka posredovala sodišču 17. 11. 2021, je navedla, da razširja tožbo tudi na odločbo št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021, kar pa ni pravočasno, pri čemer je rok iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 zakonski in prekluziven.

12. Glede predloga za mirovanje postopka, ki ga je podala tožeča stranka v vlogi z dne 15. 4. 2021, sodišče tožnikoma pojasnjuje, da v upravnem sporu ni mirovanja postopka, kar izrecno določa 58. člen ZUS-1. 13. Poleg tega pa upravni spor z razširitvijo tožbe na konkretni pozneje izdani upravni akt tudi ne bi bil dopusten, saj niso izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Odločba tožene stranke št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021 namreč ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali pravne koristi tožeče stranke, ampak sta bili z njo odpravljeni odločba Ministrstva za zdravje, št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020 in odločba Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020 ter zadevo vrnjena v ponovno odločanje upravnemu organu.

14. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zoper navedeni upravni akt, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K III. točki izreka:**

15. V upravnem sporu ureja odločanje o stroških postopka 25. člen ZUS-1. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Nadalje pa peti odstavek 25. člena ZUS-1 ureja primere, ko se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravi koristi, tožnik pa ne vztraja pri tožbi, ter primere ustavitve postopka po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, torej ko sodišče v primeru molka organa ustavi postopek po tem, ko je organ izdal upravni akt po vložitvi tožbe.

16. V predmetni zadevi je sodišče je postopek ustavilo, ker je med sodnim postopkom tožena stranka na podlagi 273. člena ZUP izdala nov upravni akt, s katerim je odpravila izpodbijano odločbo, kar pomeni, da je ugodila tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Gre za pravni položaj, ki ga določbe 25. člena ZUS-1 ne urejajo neposredno. O pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika z novo odločbo upravnega organa ni bilo odločeno, kot to za odločanje o stroških po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zahteva prvi stavek petega odstavka 25. člena ZUS-1, niti ne gre za situacijo iz drugega stavka istega člena, ki ureja povračilo stroškov pri ustavitvi postopka v upravnem sporu, začetem s tožbo zaradi molka organa.

17. V bistveno podobnem primeru, ko je tožena stranka med upravnim sporom zaradi formalnopravnih razlogov odpravila prvostopenjski in drugostopenjski upravni akt, o sami pravici pa ni vsebinsko odločila, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 158/2014 z dne 2. 10. 2014 odločilo, da mora sodišče v tem primeru s pravili razlage najti ustrezno pravno pravilo in pri tem izhajati iz načela pravne enakosti. Vrhovno sodišče je tako izpostavilo, da čeprav je v obravnavanem primeru nova odločba upravnega organa za tožečo stranko predstavljala uspeh, saj je s tožbo zahtevala odpravo izpodbijanih upravnih aktov, pa s to odločbo ni bilo odločeno o njeni pravici, kar terja, da sodišče s sklepanjem od podobnega na podobno (argumentum a simile ad simile) o stroških upravnega spora odloči na enak način, kot za bistveno enak položaj tožeče stranke pri odločanju sodišča prve stopnje o tožbi o zakonitosti upravnega akta določa tretji odstavek 25. člena ZUS-1, in sicer da se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

18. Enako je mogoče ugotoviti tudi za konkretni primer, saj je tožena stranka z odpravo izpodbijane odločbe ugodila tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je treba glede povrnitve njenih stroškov uporabiti tretji odstavek 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, je v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 15,00 EUR.

19. Tožena stranka je zgoraj navedene priznane stroške tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Rok 15 dni za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

20. Tožeča stranka je upravičena do vračila plačane sodne takse za tožbo (37. člen ZST-1), kar bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti (točka c opombe 6.1 Taksne tarife).

21. Ni pa tožeča stranka upravičena do vrnitve sodne takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče njeno zahtevo zavrnilo in tudi ne do vrnitve sodne takse za postopek o pritožbi zoper sklep o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj ima pravico do vrnitve takse le, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel (tretji odstavek 36. člena ZST-1).

22. Stroške, povezane z razširitvijo tožbe, pa nosi vsaka stranka sama, saj če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).