Jedro

Izvedenec je neodvisen samostojen procesni subjekt (pomočnik sodišča), ki posreduje sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke iz določenega področja in položaj izvedenca, postavljenega z odredbo sodišča v nekem drugem postopku, je v bistvu enak, kot položaj izvedenca angažiranega v konkretnem kazenskem postopku. Izvedenec je namreč oseba, ki jo sodišče določi, da v skladu s svojim strokovnim znanjem, na podlagi predpisov, ki urejajo določeno strokovno področje in pravila te stroke, neodvisno in samostojno sestavi izvedensko mnenje o dejstvih in s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno pomembna dejstva.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega D.H. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na prvi stopnji znotraj pogojne obsodbe določena preizkusna doba zniža na tri leta.

II. V ostalem delu se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.H. spoznala za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka, ki so doslej znani v višini 737,00 EUR ter ostale stroške postopka iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, višina katerih še ni znana in bo o tem odločeno s posebnim sklepom, po četrtem odstavku istega zakonskega določila pa je bil obdolženec oproščen plačila sodne takse. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP pa je bilo sicer odločeno tudi, da je obdolženec dolžan plačati krivdno povzročene stroške privedbe na glavno obravnavo 3. 7. 2018. 2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zaradi odločbe o stroških postopka pritožila obdolženčeva zagovornica, ki je navedla, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, razen v delu, kjer je bil obdolženec oproščen plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da „pritožbi ugodi in v smeri pritožbenih navedb spremeni sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo pred drugim sodnikom, obdolženega pa - glede na njegovo upravičenost do brezplačne pravne pomoči - oprosti plačila vseh stroškov postopka, vključno s sodno takso“.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodbo oprlo na mnenje sodne izvedenke, ki je pri podaji svojega mnenja uporabila dokaz, ki ga ne bi mogla uporabiti, v kolikor kot izvedenka ne bi že sodelovala pri izdelavi izvedenskega mnenja v predhodnem pravdnem postopku. Izvedenka bi naj namreč pri podaji svojega mnenja izhajala tudi iz mnenja klinične psihologinje iz pravdne zadeve IV P 1/2017, do katerega izvedenka - po lastni izpovedbi - sploh ne bi imela dostopa, v kolikor ne bi izvedenskega dela opravila že v pravdi.

5. Izvedenec je neodvisen samostojen procesni subjekt (pomočnik sodišča), ki posreduje sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke iz določenega področja in položaj izvedenca, postavljenega z odredbo sodišča v nekem drugem postopku, je v bistvu enak, kot položaj izvedenca angažiranega v konkretnem kazenskem postopku. Izvedenec je namreč oseba, ki jo sodišče določi, da v skladu s svojim strokovnim znanjem, na podlagi predpisov, ki urejajo določeno strokovno področje in pravila te stroke, neodvisno in samostojno sestavi izvedensko mnenje o dejstvih in s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno pomembna dejstva (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 182/2012). In okoliščina, da je izvedenka v obravnavani kazenski zadevi, pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja, uporabila tudi podatke iz pravdne zadeve, kjer je prav tako opravljala izvedensko delo, torej nikakor ne more predstavljati kršitve, ki jo uveljavlja zagovornica. In to, da je izvedenka sodelovala v že navedenem pravdnem postopku, tudi nikakor ne pomeni, da je bila zato pristranska, kot skuša to prikazati zagovornica, temveč pomeni le, da je imela izvedenka za izdelavo izvedenskega mnenja še širše poznavanje problematike in podatki, s katerimi je izvedenka razpolagala, dajejo njenemu mnenju v kazenski zadevi le še dodatno težo, saj je pri izdelavi tega mnenja razpolagala s širšim naborom podatkov kot bi sicer. Sicer pa je bila izvedenka zaslišana na glavni obravnavi in je torej obramba imela tudi možnost izvedenki neposredno zastavljati vprašanja, to možnost pa je obdolženčeva zagovornica tudi izkoristila. Sicer pa tega, kateri konkretno so razlogi, zakaj izvedenskega mnenja že navedene izvedenke sodišče v obravnavani zadevi ne bi smelo uporabiti, pritožba posebej niti ne obrazlaga.

6. Neutemeljena pa je pritožba tudi, ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče po oceni pritožbe, v sodbi ni opredelilo do zapisnika Multidisciplinarnega tima CSD Ptuj v delu, kjer je zapisano, da v nobenem od obdolženčevih kontaktov z oškodovanko ni zaznati elementov nasilja.

7. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zapisnik, ki ga v pritožbi izpostavlja zagovornica, pa za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena, pri čemer pa je glede na pritožbene navedbe vendarle potrebno poudariti, da je sodišče v okviru dokaznega postopka zaslišalo tudi podpisnike že navedenega zapisnika in je v izpodbijani sodbi njihove izpovedbe tudi ustrezno ocenilo. Pri tem pa je poudariti tudi, da v navedenem zapisniku ni naveden le stavek, ki ga sicer iztrganega iz konteksta, v pritožbi izpostavlja zagovornica. Ob tem le ta namreč povsem prezre, da je bilo na timskem sestanku govora tudi o tem, da so z M. K. govorili o samozaščitnem vedenju in potrebnih ukrepih, pri čemer se tudi stavek, ki ga v pritožbi izpostavlja zagovornica, nadaljuje tako, da je zapisano, „da obstaja na današnji dan le osnovna stopnja ogroženosti zaradi H. konfliktnega vedenja ...“. Navedeno pa so okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje (obdolženčeva konfliktnost, ogroženost oškodovanke, …) v svoji sodbi na več mestih ocenilo.

8. Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve kazenskega zakona, kar pritožnica sicer smiselno uveljavlja kot posledico na prvi stopnji zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po oceni obrambe namreč v obravnavani zadevi obdolženčevo ravnanje ni doseglo takšne intenzitete, da bi lahko šlo za kaznivo dejanje, ni pa tudi prišlo do fizičnega nasilja, oškodovanka pa se po oceni zagovornice obdolženca tudi ni bala, zaradi česar po oceni obrambe tudi niso podani zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Ker pa je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, pritožnica torej s svojimi navedbami v tej smeri ne uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pa tudi to, da se po oceni obrambe v obravnavani zadevi obdolžencu očita kaznivo dejanje, ki nima takšne intenzitete, da bi sploh lahko šlo za kaznivo dejanje, ker obdolženec oškodovanke sploh ni hotel udariti ali je poškodovati, da v obravnavani zadevi ni šlo za spravljanje v podrejen položaj in ostalo, kar v tej smeri izpostavlja zagovornica, prav tako ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč grajo dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče oziroma podajo lastne dokazne ocene, ki se razlikuje od te, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. 9. Po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi dejansko stanje obravnavane zadeve bilo na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in tudi popolno. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izpovedbe prič je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju zato tudi v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopnega sodišča in zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

10. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora v smeri, da obdolženec obravnavanega kaznivega dejanja ni storil in v prikazovanju, da je sodišče neutemeljeno verjelo oškodovanki, čeprav njena izpovedba ni bila podprta z drugimi dokazi, ob tem pa, po oceni zagovornice, v obravnavani zadevi tudi ni bil izpolnjen standard gotovosti, nujen za obsodilno sodbo, saj iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke izhaja tudi, da bi naj bil obdolženec na trenutke tudi neprišteven.

11. Pritožbi pa tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovanki utemeljeno verjelo, saj tudi ni bilo najti prav nobenega razloga, da bi v njeno izpovedbo podvomilo. Tako iz izpovedb, kot iz ravnanj oškodovanke je namreč izhajalo, da si je oškodovanka ves čas prizadevala, da bi obdolžencu pomagala, saj je bil pred obravnavanim obdobjem obdolženec ljubeč in razumevajoč partner, zaradi česar mu je oškodovanka takrat, ko se je začel nenavadno obnašati, tudi želela najti pomoč. Pomoč je iskala tudi pri obdolženčevi osebni zdravnici, zaradi obdolženčevega slabega psihičnega stanja pa tudi pri psihiatru, kar vse je razvidno tudi iz listin v spisu, vendar je bilo vso njeno prizadevanje neuspešno, saj je obdolženec kakršnokoli zdravljenje odklanjal, kot to izhaja tudi iz že citiranega zapisnika Multidisciplinarnega timskega sestanka (list. št. 11), od koder med drugim izhaja tudi, da je bil obdolženec odklonilen, konflikten in se z njim sploh ni dalo vzpostaviti dialoga, kot so to potrdile tudi priče zaslišane na glavni obravnavi. Iz istega zapisnika pa je, kot je že navedeno, razvidno tudi oškodovankino prizadevanje in zaskrbljenost za obdolženčevo zdravje, saj je zapisano, da oškodovanka želi obdolžencu pomagati, da je zaradi obdolženčevega ravnanja večkrat morala posredovati tudi policija, v posledici obdolženčevega ravnanja pa se je oškodovanka z otroci tudi preselila k obdolženčevim staršem. Ob takšnem dejanskem stanju pa pritožba, s prikazovanjem, da je oškodovanka, ki tudi sicer ni uveljavljala niti premoženjskopravnega zahtevka, tekom postopka po krivem obremenjevala obdolženca, nikakor ne more prepričati.

12. Ob že opisanem dalj časa trajajočem ravnanju obdolženca, ko sta v izreku izpodbijane sodbe posebej tudi opisani izvršitveni ravnanji, obdolženec pa je očitano kaznivo dejanje izvrševal od junija do oktobra 2016, pa ne more prepričati pritožba niti v delu, ko navaja, da se obdolženčevo ravnanje ne nanaša na daljše časovno obdobje. Glede na izpovedbo oškodovanke in prič navedenih v izpodbijani sodbi, ki so potrdile oškodovankine izpovedbe, pa tudi ne more biti dvoma, da je obdolženčevo ravnanje doseglo intenziteto, ki jo ima v mislih 191. člen KZ-1. O tem, da se je oškodovanka obdolženca bala, pa ima izpodbijana sodba na straneh od 5 do 8, predvsem tudi v točki 14, prepričljive razloge in obdolženčeva zagovornica s svojimi pritožbenimi navedbami v tej smeri ter s sklicevanjem na sodne odločbe, ki obravnavajo drugačno dejansko stanje, nikakor ne more prepričati.

13. O tem, da je nasilje nad oškodovanko ob dejanju dne 7. 10. 2016 preraslo tudi v fizično nasilje, ima izpodbijana sodba v točki 10 tehtne in prepričljive razloge. Sicer pa so to, da je bila oškodovanka 7. 10. 2016 vidno prestrašena, da je le s težavo govorila in je neprestano jokala, na desni strani vratu pa je imela tudi vidno rdečino oziroma svežo sled poškodbe, kot svoja lastna zapažanja zapisali tudi policisti (list. št. 3 in list. št. 7 predmetnega spisa). Tako, da se je pritožba tudi v tem delu izkazala kot neutemeljena.

14. Brez podlage pa je tudi pritožbene insinuacija v smeri obdolženčeve neprištevnosti v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Izvedenka je v svojem pisnem mnenju, v točki 5, povsem določno navedla, da je bila v času od julija 2016 do 15. oktobra 2016 obdolženčeva zmožnost razumeti pomen svojih ravnanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana zaradi prisotne duševne motnje, ki je nastopila zaradi hudih obremenjujočih stresnih dejavnikov ob obstoječi osebnostni strukturi, kot je bilo ugotovljeno pri psihološkem pregledu. Preiskovančev način spoprijemanja s stresnimi situacijami je namreč manj zrel, čustvene reakcije so pogosto pretirane in impulzivne in vplivajo na njegovo vedenje. Šlo je le za trenutne izgube kontrole nad svojim vedenjem kot posledico stresorja, največkrat partnerskega konflikta. Ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi pa je izvedenka navedeno še posebej obrazložila in ponovno pojasnila, da je bil obdolženec bistveno zmanjšano prišteven in na vprašanje zagovornice je povsem razumljivo pojasnila tudi, da tudi ob dogodku v avtomobilu (izvršitveno ravnanje 7. 10. 2016), glede na to, ker je obdolženec vozil avto, dogodka pa se je tudi spominjal, nikakor ni dopuščati možnosti, da bi pri obdolžencu tedaj šlo za popolno izgubo kontrole, temveč le za delno izgubo kontrole. In na posebno vprašanje zagovornice, ali je lahko v dani situaciji šlo tudi za neprištevnost, je izvedenka ponovno povsem določno pojasnila, da bi bilo to možno le hipotetično ob določenih pogojih in določenih okoliščinah, ki jih je tudi opisala. Povedala je, da sicer za nekoga za obdobje dveh let nazaj ne more za vsako minuto povedati, vendar lahko v celoti povzame, da je šlo za bistveno zmanjšano obvladovanje. In na ponovno zastavljeno isto vprašanje zagovornice je odgovorila še, da za dogodke za dve leti nazaj (očitno glede tega, kako je bilo z obdolžencem iz minute v minuto) ne more z gotovostjo trditi in da tudi ne ve, kdo bi to sploh zmogel. Navedeno pa nikakor ne pomeni, da je bil obdolženec ob obravnavanem kaznivem dejanju neprišteven, kot skuša to prikazati obdolženčeva zagovornica. Ob povedanem in ob prepričljivih razlogih, ki jih je v tej smeri v točki 9 in 18 navedlo tudi prvostopno sodišče, pa pritožba obdolženčeve zagovornice tudi v tej smeri ni mogla biti uspešna.

15. Ob vsem navedenem, in ko je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo izpovedbo policista Z., in ko ni nobenega dvoma, da so policisti na vratu oškodovanke zaznali rdečino oziroma poškodbo, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

16. Odločbo o kazenski sankciji napada pritožba z navedbami, da je v ponovljenem postopku bilo ugotovljeno, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi česar mu je namesto kazni šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let (kot v prvotnem sojenju) izreklo kazen pet mesecev zapora z isto preizkusno dobo štirih let. Zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti je torej sodišče kazensko sankcijo omililo zgolj za en mesec v primerjavi s prvotnim sojenjem. Po oceni obdolženčeve zagovornice je poleg tega sodišča obdolžencu določilo tudi izjemno dolgo preizkusno dobo, ki je očitno predolga tudi po oceni tožilstva, saj je le to v prvotnem sojenju predlagalo dvoletno preizkusno dobo, v ponovljenem pa triletno. Čeprav sodišče ni vezano na predlog tožilstva, pa je tako dolga preizkusna doba tudi v nasprotju s prakso v primerljivih primerih, poleg tega pa pritožnica meni tudi, da je v obtožnici bilo zajeto le obdobje treh mesecev in konkretno le dve dejanji storjeni v roku enega tedna, kar ne pomeni takšne stopnje intenzivnosti, kot je to v izpodbijani sodbi zapisalo prvostopno sodišče, temveč bi bilo to treba obravnavati le kot prekršek. Nadalje pa pritožnica meni tudi, da bi sodišče kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati obdolženčevo predhodno nekaznovanost, ustrezno pa bi moralo upoštevati tudi prispevek oškodovanke h konfliktom med partnerjema, obdolženčevo bolezen in siceršnje urejene življenjske razmere ter skrb za oba otroka ter dejstvo, da obdolženec in oškodovanka živita na različnih krajih, zaradi česar je bila po oceni obdolženčeve zagovornice preizkusna doba obdolžencu prestrogo odmerjena.

17. S pritožnico nikakor ne gre soglašati, ko navaja, da je intenziteta obravnavanega kaznivega dejanja kvečjemu na nivoju prekrška, saj je, kot že večkrat obrazloženo, v obravnavani zadevi šlo nesporno za obravnavano kaznivo dejanje. Je pa potrebno soglašati s pritožbo v delu, ko se zavzema za nižjo preizkusno dobo, določeno znotraj pogojne obsodbe. Prvostopno sodišče je namreč po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, pa tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ustrezno pa je upoštevalo tudi osebnost obdolženca ter njegovo prejšnje življenje in mu za storjeno kaznivo dejanje določilo primerno zaporno kazen, pri odmeri katere so v zadostni meri prišle do izraza tudi vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica. Je pa po oceni pritožbenega sodišča pritrditi pritožnici, ki se zavzema za krajšo preizkusno dobo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč triletna preizkusna doba, ob dejstvu, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, primerna in bo izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo in triletno preizkusno dobo dovolj vzgojno vplivala na obdolženca, da ne bo ponavljal istovrstnih kaznivih dejanj.

18. Preizkus odločbe o stroških postopka, ki ga v pritožbi prav tako graja obdolženčeva zagovornica pa je pokazal, da s pritožbo v tem delu ni mogoče soglašati. Ni namreč mogoče soglašati s pritožbenimi zaključki, da je prvostopno sodišče zmotno ocenilo obdolženčeve premoženjske razmere, pri čemer bi naj sodišče spregledalo tudi, da je obdolženec dolžan plačevati tudi preživnino za hčerki in visok mesečni obrok kredita. Obdolženčeva zagovornica nadalje v tem delu pritožbe izpostavlja tudi, da je obdolženec bil upravičen tudi do brezplačne pravne pomoči, kar po njeni oceni kaže, da mu je sodišče neupravičeno naložilo v plačilo tudi stroške postopka. Obdolženčevi prihodki ne dosegajo niti minimalnih standardov za preživetje, zaradi česar obdolženčeva zagovornica meni, da bi sodišče moralo obdolženca oprostiti ne le plačila sodne takse, temveč tudi stroškov postopka v celoti. S pritožnico pa ni mogoče soglašati, saj je izrek o plačilu stroškov postopka nujna posledica obsodilne sodbe. Sodišče lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka samo izjemoma in še to v primeru, če bi s plačilom stroškov bilo ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Glede na prihodke, ki jih prejema obdolženec, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča s plačilom stroškov postopka ne bo ogroženo ne njegovo življenje in ne preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati.

19. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja odločitev prvostopnega sodišča, ki je obdolžencu naložilo v plačilo tudi krivdno povzročene stroške, in sicer stroške, ki so nastali s privedbo obdolženca. Obdolženec je bil namreč na glavno obravnavo pravilno vabljen, vabilu se ni odzval, saj pisanj sodišča ni dvigoval, tako da ne držijo pritožbene navedbe, da niso bili podani pogoji za prisilno privedbo, zato se pritožba tudi v tem delu pokaže kot neutemeljena.

20. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

21. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov pritožbenega postopka, stroški in nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa bodo izplačani iz proračuna. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo, da je bilo pritožbi obdolženčeve zagovornice na pritožbeni stopnji delno ugodeno ter da mora obdolženec plačati že stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 98., prvi odstavek 97. in četrti odstavek 95. člena ZKP).