Jedro

Iz sporazuma o delitvi premoženja med bivšima partnerjema izhaja, da izvenzakonska partnerja premičnega premoženja, pridobljenega v času trajanja njune skupnosti, nista opredelila, temveč le ugotavljata, da je to med njima že razdeljeno in v posesti vsakega od lastnikov. Takšna splošna določba sporazuma, ki niti ne opredeljuje vrste premičnega premoženja, pa ni ustrezen dokaz, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti domnevo, da podatek v evidenci registriranih vozil ni točen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom ureditve stikov in zaupanja otrok v varstvo in vzgojo. Hkrati je tudi odločila, da tožnica naslednjih šest mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da mora prosilec v skladu z določbo 20. člena Zakona o brezplačni pravno pomoči (ZBPP) podati pisno izjavo o njegovem premoženjskem stanju ter premoženjskem stanju njegovih družinskih članov. Navedeno izjavo poda pod kazensko in materialno odgovornostjo. Če v izjavi navaja neresnične podatke, organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda zavrnilno odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Tožnica je v svoji izjavi navedla, da je lastnica osebnega vozila z registrsko številko X., letnik 2002, tožena stranka pa je na podlagi vpogleda v podatke Ministrstva za notranje zadeve ugotovila, da je tožnica lastnica tudi osebnega vozila Mitsubishi Pajero 2.8 TD M1G, letnik 1999 ter Mitsubishi Pajero 3.2 GL DID, letnik izdelave 2005. Ker je torej v svoji prošnji navajala neresnične podatke, je tožena stranka njeno vlogo na podlagi 20. člena ZBPP zavrnila.

Tožnica v tožbi pojasnjuje, da so njeni podatki resnični, saj je lastnica zgolj osebnega vozila VW Golf 1.9, letnik izdelave 2002 z registrskimi tablicami X.. Drugi osebni vozili, ki jih navaja tožena stranka, pa sta v lasti njenega bivšega partnerja. Navedeno izhaja iz notarskega zapisa o razdelitvi skupnega premoženja, v katerem je navedeno, da so premičnine že razdeljene in v posesti vsakega od lastnikov, ki mu po tem sporazumu pripadajo. Omenjeni vozili sama ni nikoli uporabljala, saj so to terenska vozila, ki jih uporabljajo delavci bivšega partnerja, ki ima firmo A.A. s.p.. Kolikor bi bila sama lastnica teh dveh vozil, bi jih prodala in si tako zagotovila nekaj denarja. Ker je šele iz sporne odločbe izvedela za lastništvo vozil, bo nastalo situacijo rešila v najkrajšem možnem času. Sodišče je štelo, da smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka istega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Po prvem odstavku 20. člena pa se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica v svoji vlogi v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v rubriki, ki se nanaša na lastništvo osebnega vozila, navedla, da je lastnica osebnega vozila z registrsko oznako X., leto prve registracije 2002. Nadalje je iz spisa razvidno, da je tožena stranka po uradni dolžnosti vpogledala v register osebnih vozil, iz katerega pa je razvidno, da je tožnica lastnica še dveh osebnih vozil in sicer znamke Mitsubishi Pajero 2.8 TD M1G in Mitsubishi Pajero 3.2 GL DID.

O registraciji vozil se vodi evidenca registriranih vozil pri pristojni upravni enoti. Potrdilo, ki je izdano o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, predstavlja v skladu z določbo 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) javno listino. Za javno listino pa velja, da je tisto, kar je v njej potrjeno ali določeno, resnično. V dokaznem postopku pa lahko stranka ob izpolnitvi predpostavk iz 71. člena ZUP dokazuje, da so v potrdilu dejstva neresnično potrjena ali nepravilno sestavo potrdila.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da ni lastnica spornih dveh vozil, ker sta v lasti njenega bivšega partnerja. Navedeno dokazuje z notarskim zapisom sporazuma o prenehanju izvenzakonske skupnosti z A.A. ter o ureditvi njunih premoženjsko pravnih razmerij iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti. Iz navedenega sporazuma pa izhaja, da izvenzakonska partnerja premičnega premoženja, pridobljenega v času trajanja njune skupnosti, nista opredelila, temveč le ugotavljata, da je to med njima že razdeljeno in v posesti vsakega od lastnikov. Takšna splošna določba sporazuma, ki niti ne opredeljuje vrste premičnega premoženja, pa ni ustrezen dokaz, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti domnevo, da podatek v evidenci registriranih vozil ni točen. Prav tako ni verjeti tožnici, da je šele iz izpodbijane odločbe izvedela za lastništvo teh vozil, saj je iz navedene evidence razvidno tudi, da je bilo prometno dovoljenje za vozilo Mitsubishi Pajero 2.8 TD podaljšano dne 1. 10. 2014, torej po sklenitvi sporazuma o prenehanju izvenzakonske skupnosti. Navedeno pa ni bilo možno brez tožničinega sodelovanja.

Po vsem navedenem je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ko je zavrnila tožničino prošnjo na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, pravilna in zakonita. Kot navajanje neresničnih podatkov se namreč po sodni praksi šteje tudi zamolčanje podatkov, pri čemer pa ni relevanten subjektivni odnos oziroma namen prosilca oziroma ali je prosilec vedel, da podatki niso resnični. Sodišče je zato tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).