Jedro

Zavarovalna pogodba je po večinskem mnenju teorije tvegana (aleatorna) pogodba. Zanjo je bistveno, da je negotova uresničitev zavarovalnega primera. Če ni negotovosti ob sklepanju zavarovalne pogodbe, je ta celo nična (2. in 3. odstavek 898. člena ZOR). Zato je pri konkretnih zavarovalnih pogodbah sklicevanje na načelo pravičnosti neutemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. ... z dne ... v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi v tistem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 623.327,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.8.1997 dalje, v 3. točki pa za 13.500,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.9.1997 dalje (prvi odstavek izreka), v preostalem pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke (tretji odstavek izreka).

Proti ugodilnemu delu prvostopne sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP/77 in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po njenem odločitev prvostopnega sodišča nasprotuje načelu pravičnosti, saj mora tožena stranka plačati za nekaj, česar nikoli ni niti ne bo koristila ali uveljavljala. V kolikor bi prišlo do razdrtja zavarovalne pogodbe že za leto 1995, kot je to predlagala v dopisu z dne 23.2.1995, bi lahko tožena stranka kompenzirala šestmesečno zavarovalnino s škodami, ki so takrat nastale in bi bila po zavarovalnih pogodbah upravičena do njihovega plačila. Ker pa jo je tožeča stranka zaradi lastnega interesa pregovorila, da so zavarovalne pogodbe za leto 1995 zamrznili, se je odpovedala pravici do uveljavljanja odškodnin.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zavarovalna pogodba je po večinskem mnenju teorije tvegana (aleatorna) pogodba. Zanjo je bistveno, da je negotova uresničitev zavarovalnega primera. Če ni negotovosti ob sklepanju zavarovalne pogodbe, je ta celo nična (2. in 3. odstavek 898. člena ZOR). Zato je pri konkretnih zavarovalnih pogodbah sklicevanje na načelo pravičnosti neutemeljeno. Načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev iz 1. odstavka 15. člena ZOR, je pri zavarovalnih pogodbah na poseben način konkretizirano v določilu 897. člena ZOR. Po tem določilu se zavarovalec zavezuje, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek v zavarovalni skupnosti, ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega. V praksi to pomeni, da zavarovanec nima pravice zahtevati povračila plačanih premij, če se zavarovalni primer ni uresničil, saj je obveznost zavarovalnice pogojna (Gospodarske pogodbe, 2. knjige, mag. Dunja Jadek Pensa, Zavarovalna pogodba, stran 134, GV 1994).

Ostale pritožbene trditve, da se je tožena stranka odpovedala pravici do uveljavljanja odškodnin, so nedovoljena pritožbena novota, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo. Po določilu 1. odstavka 496.a člena ZPP/77 je namreč dovoljeno v gospodarskih sporih v pritožbi navajati nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih ni mogel navajati do konca glavne obravnave, tega pa pritožnik ne zatrjuje.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 166. člena, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77).