Jedro

Ker po določbi 4. odstavka 70. člena ZKP postavljenemu zagovorniku po uradni dolžnosti preneha njegova funkcija, ko postane sodba pravnomočna - izjeme so, če je obdolžencu izrečena kazen zapora dvajsetih let ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani - ga mora obsojenec pooblastiti za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva odvetnika I.T. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obs. I.P. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ ter kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena in 1. odstavkom 211. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od šest mesecev zapora do treh let in šest mesecev zapora, nato pa upoštevaje kazen pet let zapora, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.11.1997 v zvezi s sodbo višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.1998, izrečena po določbah 2. odstavka 47. člena v zvezi s 1. odstavkom 48. člena KZ enotna kazen enajst let zapora. Po določbah 1. odstavka 49. člena KZ je bil obs. I.P. v izrečeno enotno kazen vštet čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 11.10.1994 od 18.30 ure do 17.8.1995 do 17.00 ure in od 26.5.1999 od 5.45 ure dalje. Naloženo mu je bilo tudi plačilo premoženjsko pravnih zahtevkov in povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30.8.2000 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obs. I.P. naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka s plačilom povprečnine, njegovo pritožbo pa s sklepom zavrglo kot prepozno.

Odvetnik I.T. je vložil dne 18.12.2000 zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s pristavkom, da jo izpodbija v celoti. Predlaga da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo v točkah I. in II. izreka razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, glede točke III. izreka pa naj napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. v na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku ZKP podanem mnenju navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena. Pri tem se sklicuje na določbe 4. odstavka 70. člena ZKP, dejstvo, da je odvetnik bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti ter na okoliščino, da ga slednji po pravnomočnosti sodbe ni pooblastil za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti Državni tožilec Republike Slovenije, obsojenec in zagovornik. Po določbi 4. odstavka 70. člena ZKP po uradni dolžnosti postavljenemu zagovorniku preneha njegova funkcija, ko postane sodba pravnomočna. Za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi je po uradni dolžnosti lahko zagovornik postavljen le, če je obdolžencu bila izrečena kazen zapora dvajsetih let ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen za delo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojencu bil odvetnik I.T. postavljen po uradni dolžnosti s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 26.8.1999. V vlogi z dne 15.12.2000, s katero je odvetnik zahteval, da se mu odmerijo stroški in nagrada v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je tudi sam navedel, da takšen zahtevek postavlja v svojstvu zagovornika po uradni dolžnosti. Prav tako kazenskemu spisu ni priloženo pooblastilo obsojenca, niti se nanj ne sklicuje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ker se tako pokaže, da odvetnik ni imel pravice vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).