Jedro

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave po 106. členu ZDR gre za odpoved iz poslovnih razlogov. Tudi za odpoved po tej določbi ZDR velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo za določene kategorije delavcev, ki jim delodajalec ne sme odpovedati pogodb o zaposlitvi, oz. je odpoved vezana na posebne pogoje in soglasja (predstavniki delavcev, starejši delavci, starši, invalidi).

Do uveljavitve zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, ni pravne podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu v postopku prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki št. 498/4-II z dne 21.5.1982, podane dne 18.6.2003, iz poslovnega razloga; - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 18.7.2003 na podlagi podane odpovedi, ampak mu še traja, vrnitev na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače (plačilni dan) dalje do plačila ter - povračilo stroškov postopka (v znesku 120.892,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2003 dalje do plačila).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik kot invalid varovan pred odpovedjo v postopku prisilne poravnave v skladu z določbo 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Skladno z določilom 106. člena ZDR, ki kot edina določba ZDR ureja prenehanje delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave, ima upravitelj prisilne poravnave pravico, da delavcem odpove pogodbe o zaposlitvi zaradi finančne reorganizacije. Citirani člen ne določa varovanih kategorij delavcev. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi citirane določbe 116. člena ZDR, saj zakonodajalec takega varstva ni izrecno opredelil v poglavju, v katerem so urejene pravice in obveznosti v zvezi z delovnimi razmerji v postopku prisilne poravnave. Tudi z gospodarskopravnega vidika tako varstvo ne bi bilo utemeljeno. Takšno je tudi stališče Nataše Belopavlovič v uvodnih pojasnilih k ZDR. Ves postopek prisilne poravnave je bil že podvržen sodni presoji ob potrditvi prisilne poravnave, ki je bila sprejeta in potrjena, zato bi naknadna razveljavitev in onemogočanje uveljavitve le-te pomenilo poseg v njeno izvedbo. Sodba po mnenju pritožbe tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v stroškovnem delu, pa tudi sicer obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi tožene stranke, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve iz 14. točke navedenega člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, pa tudi zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu ni podano.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pred prvostopenjskim sodiščem z utemeljitvijo, da 106. člen ZDR ne določa varovanih kategorij delavcev za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uporabilo določbo 116. člena ZDR. V primeru redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave po 106. členu ZDR gre za odpoved iz poslovnih razlogov. Tudi za odpoved po tej določbi ZDR velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo za določene kategorije delavcev, ki jim delodajalec ne sme odpovedati pogodb o zaposlitvi, oz. je odpoved vezana na posebne pogoje in soglasja (predstavniki delavcev, starejši delavci, starši, invalidi). Te določbe za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi potrjene prisilne poravnave ZDR ne bi veljale le v primeru, če bi ZDR to izrecno določil, vendar takšne določbe ne vsebuje. Dodatni argument v prid takšnemu stališču je tudi določba 4. odstavka 116. člena ZDR, iz katere izhaja, da varstvo invalidov (in odsotnih z dela zaradi bolezni) ne velja le v primerih uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. Podobno določbo vsebujejo tudi 113., 114. in 115. člen ZDR. To pomeni, da v vseh drugih primerih, kadar ne gre za odpoved zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca, torej tudi za primer odpovedi v postopku prisilne poravnave, veljajo določbe ZDR - poglavje D) o posebnem varstvu pred odpovedjo. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi pravilno.

Ni sporno, da je tožnik invalid v smislu 1. oz. 2. odstavka 116. člena ZDR (delovni invalid zaradi ugotovljene invalidnosti II. oz. III. kategorije oz. invalid, ki nima statusa delovnega invalida), saj tožena stranka temu ni oporekala. Zato sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o tožnikovem statusu invalida in je pravilno štelo, da tožnik spada med varovane kategorije delavcev.

V obravnavanem primeru tožena stranka tožniku kot invalidu ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi glede na določbe 116. člena ZDR, ker ne gre za odpoved za primer uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (4. odstavek 116. člena ZDR). Za te osebe, to je invalide v smislu 1. oz. 2. odstavka 116. člena ZDR, je možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejena. V 1. odstavku 116. člena je določeno, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po 2. odstavku 116. člena ZDR pa delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo 240. člena ZDR, ki določa, da se do sprejema zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga takemu invalidu izvede v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR. Delovno razmerje delovnemu invalidu lahko preneha samo pod pogoji in po postopku, ki ga določa zakon, in to le v primeru, ko bo na zahtevo delodajalca posebna komisija ugotovila, da delodajalec objektivno ne more zagotoviti pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako določata 102. in 103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami), ki pa se začneta uporabljati šele po uveljavitvi novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, oz. najkasneje 1.1.2005. Prvotno je bil kot skrajni rok za sprejem navedenih predpisov določen 1.1.2004, rok pa je bil podaljšan z novelo ZPIZ-1E (Ur. l. RS št. 135/2003). Do tedaj pa se po 446. čl. ZPIZ uporabljajo določbe ZPIZ, veljavne do uveljavitve tega zakona (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98). Glede na tako ureditev prehodnega obdobja do uveljavitve zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, ni pravne podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu v postopku prisilne poravnave. To pomeni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu po 1. odstavku 116. člena ZDR, čeprav je le-ta začel veljati že 1.1.2003, do uskladitve drugih predpisov ni dopustna.

Glede na vse navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Tudi odločitev o stroških postopka je ustrezno obrazložena, zato ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Sodišče je navedlo, da je tožniku priznalo stroške po predloženem stroškovniku, ter obrazložilo, katerih stroškov tožeči stranki ni priznalo in iz kakšnih razlogov, tako da je odločitev vsekakor mogoče preizkusiti tudi v tem delu. Stroški so priznani in odmerjeni pravilno in v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 7/95 in 49/00 ter Ur.l. RS št. 67/2003), saj je sodišče tožniku priznalo le potrebne stroške: za tožbo (160 točk), poročilo stranki (20 točk), pripravljalno vlogo (225 točk) ter udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo (300 točk), materialne stroške in 20% DDV. Zato je pritožba neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).