Jedro

Glede na vis ok status tožnika je upravičena zahteva tožene stranke kot delodajalca po njegovi zadržanosti glede dajanja izjav preko javnih občil. Javno komentiranje in ocenjevanje dela organa, v katerem je delo opravljal, v objavljenem odprtem pismu, je bilo v nasprotju s kodeksom etike in je škodovalo toženi stranki. Iz teh razlogov ga je tožena stranka utemeljeno spoznala za odgovornega lažje disciplinske kršitve.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 912,95 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 2005 v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2005 razveljavilo v delu, kjer je bil tožnik spoznan za odgovornega lažje disciplinske kršitve po 1. točki 1. odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 2005 v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2005 in oprostitev tožnika očitka hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti po 1. odstavku 7. alineje 99. člena Zakona o policiji, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobenega konkretnega očitka v smeri, da naj bi tožnik na neprimeren način vrednostno ocenjeval delo policije, kot to zaključuje sodišče. V konkretnem opisu dejanja, ki se tožniku očita kot hujša disciplinska kršitev, pa tudi ni navedenih nobenih konkretnih negativnih vrednostnih ocen, ki bi se nanašale na ugled policije. Ker je izrek izpodbijanega sklepa povsem nesklepčen, bi moralo sodišče že iz tega razloga disciplinski ukrep razveljaviti, kot je bilo predlagano s tožbo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke ne izhaja konkretno na kakšen način naj bi tožnik škodil ugledu policije. Interpretacija sodišča, da naj bi tožnik z izjavo o nekritičnosti in servilnosti policije škodil njenemu ugledu, ne izhaja iz izreka in ne iz obrazložitve sklepov tožene stranke, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Stališče sodišča, da tožnik kot visoki policijski uradnik ne bi smel javno komentirati in ocenjevati dela policije (ali pa drugega državnega organa), je napačno. Tožnik je med postopkom pred sodiščem prve stopnje opozoril na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), iz katere izhaja, da kaznovanje državnih uslužbencev za javno izražanje mnenj o delu državnih organov ali celo javno kritiziranje dela teh organov pomeni kršitev človekovih pravic (sodbi v zadevah Wille proti Liechtenstein z dne 28. 10. 1999 in Vogt proti Nemčiji z dne 26. 9. 1995). Ob upoštevanju navedenih odločb ni samo po sebi umevno, da tožnik kot visoki policijski uradnik ne bi smel javno komentirati in ocenjevati dela policije ali drugih državnih organov. Zato mu gre pravica iz 10. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper 3. točko izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča, da vsaka stranka zaradi delnega uspeha nosi svoje stroške postopka, ni pravilna niti nima vsebinske obrazložitve, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je uspel le z neznatnim delom zahtevka (glede lažje disciplinske kršitve), ne pa tudi glede izrečenega disciplinskega ukrepa za hujšo disciplinsko kršitev. V tem delu je ostal sklep tožene stranke nespremenjen. Tožnikov cilj je bila razveljavitev sklepov tožene stranke v celoti, zato bi moralo sodišče odločiti na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (2. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka.

S sklepom tožene stranke z dne 3. 11. 2005 je bil tožnik (ob očitani lažji disciplinski kršitvi, ki pa jo sodišče prve stopnje ni ugotovilo) spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 7. alinei 1. odstavka 99. člena Zakona o policiji (ZPol – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 70/2005). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik s svojim dejanjem škodoval ugledu Policije, s tem, ko je v odprtem pismu z dne 25. 7. 2005, ki so ga v naslednjih dneh povzeli slovenski mediji, kot visoki policijski uradnik javno komentiral in ocenjeval delo Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki izvaja politično nadzorstveno funkcijo nad delom policije, česar bi se kot javni uslužbenec moral vzdržati. V obrazložitvi sklepa je tožena stranka povzela izjavo tožnika v odprtem pismu, „da bo izredni nadzor pokazal na uveljavljeno večletno prakso v zahtevah Komisije do kriminalistične policije, ki se v obsegu nadzora verjetno kaže neredko v preseganju mej pristojnosti komisije in s tem vzročno policijsko nekritično in brezpogojno servilnost do komisije“. Ob očitku, da komisija že več let presega meje svoje pristojnosti v razmerju do kriminalistične policije, je tožnik še očital nekritično in servilno delovanje Policije. Izjava o nekritičnosti in servilnosti, ki jo je tožnik podal kot policist in državljan ter je bila posredovana javnim občilom, predstavlja negativno vrednostno oceno o delu policije. Z njeno objavo je bil v javnosti ustvarjen vtis, da policija ne deluje samostojno, temveč pod vplivom parlamentarne komisije, in da je policija podrejena politiki. Iz opisane namenoma storjene kršitve izhajajo vsi znaki disciplinske kršitve - dejanje delavca (javnega uslužbenca), ki škoduje ugledu delodajalca (policije). Negativna vrednostna ocena, ki jo je v zvezi z delom komisije oziroma policije podal tožnik, je razvidna iz izpodbijanih sklepov. Zato so pritožbene navedbe, da odločitve tožene stranke ne vsebujejo konkretnih očitkov tožniku, neutemeljene. Na podlagi pravilno ugotovljene disciplinske odgovornosti za hujšo disciplinsko kršitev je bil tožniku skladno s 2. odstavkom 124. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) izrečen disciplinski ukrep razrešitev naziva (kriminalistični svetnik) in imenovanje v eno stopnjo nižji naziv (višji kriminalistični inšpektor I).

V obravnavanem primeru je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Vogt proti Nemčiji in Wille proti Liechtenstein. Izvrševanje pravice do izražanja se po določilu 2. odstavka 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94), na katero se pritožba sklicuje, omeji in kaznuje, če se posega "v ugled in pravice drugih", če je to "nujno v demokratični družbi". Glede na visoki status tožnika je upravičena zahteva tožene stranke kot delodajalca po njegovi zadržanosti pri dajanju izjav preko javnih občil. Javno komentiranje in ocenjevanje dela organa, v katerem je tožnik kot visoki policijski uradnik zaposlen, na način, kot je to storil v objavljenem odprtem pismu, je v nasprotju s Kodeksom policijske etike, ki tožnika zavezuje k varovanju in utrjevanju ugleda policije, pri opravljanju uradnih nalog in v zasebnem življenju (5. in 9. člen) kot z določilom 99. člena ZPol. Sodišče je zavezano k uporabi določil navedenega zakona, ki prepoveduje vedenje oziroma dajanje izjav v javnosti, ki škoduje ugledu policije. Upoštevaje navedene okoliščine konkretnega primera omejitev pravice do izražanja tudi ni pretirana, saj je imel tožnik na voljo možnost (npr. s pripombami oziroma obveščanjem vodstva) izraziti svoja stališča do dela policije in tako opozoriti na svoje videnje njenega položaja v razmerju do drugih institucij.

Pritožbo tožnika je glede na obrazloženo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s svojim zahtevkom na odpravo sklepov tožene stranke in disciplinskega ukrepa, izrečenega za hujšo kršitev delovnih obveznosti, v celoti gledano ni uspel. Uspel je le glede odločitve tožene stranke v delu, ki se nanaša na očitano lažjo disciplinsko kršitev. Torej le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, ki pa ni vplival na končno odločitev o izrečenem disciplinskem ukrepu, zato mora v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo: za odgovor na tožbo 300 točk, za narok dne 23. 10. 2007 (300 točk za zastopanje), za narok dne 7. 12. 2007 (150 točk za zastopanje, čakanje 50 točk, za trajanje 50 točk), za pripravljalno vlogo dne 17. 1. 2008 (225 točk), za narok dne 7. 3. 2008 (150 točk za zastopanje, 100 točk za čakanje, za trajanje 100 točk), za pritožbo z dne 10. 4. 2008 (375 točk), za narok dne 5. 3. 2010 (150 točk za zastopanje), skupaj torej 1950 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 895,05 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje po stroškovniku znašajo 912,95 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 912,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT po stroškovniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialne stroške, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, znaša 175,57 EUR. V tem znesku je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.