Jedro

Sporazum med zakoncema o razdelitvi skupnega premoženja, ki ne upošteva prepovedi odtujitve kupljenega stanovanja pred dokončnim poplačilom kupnine iz 122. člena SZ, ni ničen. Namen prepovedi prodaje je v varovanju terjatve prodajalca stanovanja, zato lahko samo ta izpodbija tak sporazum.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 1.509.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1999 dalje in ji povrniti 174.275,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi zavrnilo toženčev pobotni ugovor.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili notarski zapis in določili bistvene sestavine pogodbe o razdružitvi premoženja. Pogodbo o nakupu stanovanja je sklenila tožena stranka. S sporazumom o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncama sta nekdanja zakonca premoženjsko razmerje uredila tako, da sta vsak do 1/2 solastnika trisobnega stanovanja v Ž. Sporazum kot tak pa je dejansko ničen, kar izhaja iz odgovora na tožbo in iz pritožbenih navedb, čeprav prodajalec stanovanja ni takega mnenja. Po samem zakonu je bila prenesena lastninska pravica na toženca, pogoj pa je bil, da se lastninska pravica ne prenese, dokler stanovanje ni v celoti poplačano. Celotno premoženje, ki sta ga delila zakonca, bi morala na novo urediti. Zakonodajalec je dejansko urejal varovanje družbene lastnine, prodajalca pa je samo pooblastil razpolagati s stanovanjskim fondom v smislu stanovanjskega zakona, ni pa ga pooblastil, da daje tiha soglasja, da sme stanovanje preiti v last nekoga tretjega. Zakonodajalec je želel zaščititi družbeno lastnino, ne pa notranje razmerje med zakonci. Zaradi tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa tudi nima pravih razlogov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja revizija samo, da izpodbijana sodba nima pravih razlogov. Če ima revident v mislih, da ima sodba napačne razloge, gre za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, če pa meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa gre za nekonkretizirano trditev, ki je ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima sodba vse ustrezne razloge, je celovita, razumljiva in ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Neutemeljene pa so tudi revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava. Revizija postavlja trditve dejanske narave, ki so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, ki jh v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ugotavlja, sodišče druge stopnje pa se z ugotovitvami strinja, da je v sporazumu o ureditvi premoženjskih razmerjih med zakoncema, sklenjenem v obliki notarskega zapisa dne 17.9.1996, določeno, da sta zakonca vsak do 1/2 solastnika trisobnega stanovanja v Ž., S. N. (V.) pa prepušča M. N. svojo polovico stanovanja, pri čemer ji mora plačati tolarsko protivrednost 15.000 DEM in odplačati preostale obroke po kupoprodajni pogodbi z dne 1.3.1994. V navedenem sporazumu sta pravdni stranki ugotovili solastništvo stanovanja vsak do 1/2, kakor je bilo že opredeljeno v kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 1.3.1994. Kot kupca sta torej že takrat nastopila oba, tako da ne drži revizijska trditev, da je kupoprodajno pogodbo s prodajalcem stanovanja sklenil samo toženec.

Resnična vsebina sporazuma pravdnih strank o ureditvi njunih premoženjskih razmerij je, da sta stranki potrdili predhodno situacijo, da sta vsak do 1/2 solastnika spornega stanovanja, tožnica pa je nato tožencu odstopila svojo polovico stanovanja, toženec pa se je zavezal plačati tožnici tolarsko protivrednost 15.000 DEM. Gre za način delitve skupnega premoženja zakoncev, kot je bil predviden v 122. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS, št. 30/86), za kar dajeta podlago 2. odstavek 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76, 1/89 in 64/2001) in 1. točka 47. člena Zakona o notariatu (ZN, Uradni list RS, št. 13/94, 48/94 in 82/94).

Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili toženčev ugovor, da je njegov sporazum s tožnico ničen, ker nasprotuje prisilnemu predpisu, to je 122. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91-1, 21/94, 23/96 in 1/2000), ki prepoveduje odtujitev stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja. Toženec pri zatrjevanju ničnosti vztraja tudi v reviziji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženčevo pravno stališče zmotno in sprejema razloge obeh nižjih sodišč. Ti sta v skladu s prvim odstavkom 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) presojali pomen in vsebino prepovedi iz 122. člena SZ. Po prvem odstavku 103. člena ZOR je namreč pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da je namen prepovedi prodaje iz 122. člena SZ v varovanju terjatve prodajalca stanovanja, torej gre samo za zaščito prodajalčevih koristi. Zato so pravilni nadaljnji razlogi, da bi iz razloga po 122. členu SZ samo prodajalec stanovanja lahko izpodbijal pogodbo. Irecno pa je ugotovljeno, da prodajalec stanovanja (P. V. d.d.) sporazum med pravnima strankama priznava. Ob tem je zmotno stališče revizije, da to ni pomembno, ker je zakonodajalec s 122. členom SZ dejansko uredil varovanje družbene lastnine. To ne drži, saj sta bila s stanovanjskim zakonom izvedena lastninjenje in privatizacija stanovanj in je s tem družbena lastnina na stanovanjskem področju prenehala. Po 112. členu SZ so pravne osebe postale lastniki nekdanjih družbenih stanovanj. Kot je bilo že navedeno, gre pri določbi 122. člena SZ za varstvo prodajalčevih premoženjskih koristi. Zato je pravilen materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe, da sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij med pravdnima strankama ni ničen. Pritrditi je še nadaljnjemu pravnemu stališču pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru sploh ni šlo za odprodajo ali drugačno odtujitev stanovanja, saj tega ni pridobil tretji, ampak za tako razdružitev skupnega premoženja, ko je namesto dveh pridobiteljev tega premoženja ostal samo še eden.

Vse revizijske trditve so se tako pokazale kot netočne ali zmotne, zato je pravilno stališče nižjih sodišč, da je sklicevanje tožene stranke na ničnost sporazuma s tožnico neutemeljeno. Ker iz sporazuma izhaja denarna obveznost toženca do tožnice, je glede na dejanske ugotovitve pravilen materialnopravni zaključek o toženčevi obveznosti plačila zneska 1.509.150,00 SIT z obrestmi, zaradi česar je bilo tožbenemu zahtevku materialnopravno utemeljeno ugodeno. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Glede na to, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).