Jedro

Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Za obstoj pasivne legitimacije ni relevantno, ali je tožena stranka označena tudi s pripisom samostojni podjetnik. Pravila v gospodarskih sporih veljajo tudi v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastali med samostojnimi podjetniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in gospodarsko družbo. Iz predloženih dokaznih listin izhaja, da je v obeh primerih k pogodbenim obveznostim kot solidarni porok in plačnik pristopil samostojni podjetnik. Gre torej za spor iz pravnega razmerja v okviru opravljanja toženčeve pridobitne dejavnosti, zato se v takem primeru uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

V gospodarskih sporih vedno odloča okrožno sodišče. Na ugovor tožene stranke se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno najkasneje do razpisa glavne obravnave in le, če tak ugovor tožena stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo.

Bistvo solidarnega poroštva je v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki in stranskemu intervenientu v roku 15 dni skupaj povrniti 839,97 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zoper toženo stranko v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21449/2017 z dne 17. 3. 2017 (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 4.036,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlagata, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh ugovorov, ki jih je tožena stranka podala z vlogama v tem postopku (red. št. 18 in 19), in sicer da s tožečo stranko ni imela pravnih poslov, da ni bila obveščena o pripojitvi Banke, d. d., (v nadaljevanju: Banka) k tožeči stranki, da v priloženih pogodbah tožena stranka ni omenjena kot fizična oseba in da ni bila obveščena o neplačevanju kreditnih obveznosti glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je vse te ugovore zavrnilo ter v obrazložitvi ustrezno pojasnilo svojo odločitev, zato bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih očita pritožba, ni storilo.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 14. 11. 2019 (red. št. 31), ki jo je na sodišče tožena stranka posredovala šele 18. 11. 2019, kar pa je po zaključeni glavni obravnavi. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da ji sodišče prve stopnje ni dovolilo navajanja na naroku dne 14. 11. 2019, vendar kaj takega iz zapisnika naroka o glavni obravnavi z dne 14. 11. 2019 (red. št. 29) ne izhaja, saj tožena stranka ni podala nobenih pripomb na zapisnik o glavni obravnavi. Poleg tega pritožba ne pojasni, na kakšen način konkretno naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki preprečilo izjasnitev na omenjenem naroku. Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravnega postopka (smiselno po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) so zato neutemeljeni.

7. Ne glede na dejstvo, da je tožeča stranka tožbo vložila zoper G. S. in G. S., s. p., to v nobenem primeru ne more pomeniti, da gre za dva subjekta, temveč gre za eno in isto fizično osebo. Zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da postopek vodi zoper fizično osebo, pravilen. Samostojni podjetnik je v skladu z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Za obstoj pasivne legitimacije tako ni relevantno, ali je tožena stranka označena tudi s pripisom samostojni podjetnik. Iz 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP izhaja, da veljajo pravila v gospodarskih sporih tudi v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastali med samostojnimi podjetniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in gospodarsko družbo. Iz predloženih dokaznih listin tj. Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 000038/0 z dne 2. 9. 2015 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba št. 000038/0; A2) in Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 000060/0 z dne 4. 9. 2015 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba št.000060/0; A3) pa izhaja, da je v obeh primerih k pogodbenim obveznostim kot solidarni porok in plačnik pristopil G. S. kot samostojni podjetnik. Gre torej za spor iz pravnega razmerja v okviru opravljanja toženčeve pridobitne dejavnosti, zato se v takem primeru upoštevaje zgoraj citirano določbo 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP v tem postopku uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena. Posledično iz istega razloga je zato neutemeljena pritožba tudi v delu, ki izpodbija stvarno pristojnost sodišča prve stopnje, saj v gospodarskih sporih vedno odloča okrožno sodišče (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).

8. Prav tako pritožba ni utemeljena v delu, v katerem zatrjuje, da sodišče prve stopnje za odločanje ni bilo krajevno pristojno. Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 22. člena ZPP). Na ugovor tožene stranke se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno najkasneje do razpisa glavne obravnave in le, če tak ugovor tožena stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člena ZPP). Po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče pazi le na sodno pristojnosti (3. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je tožena stranka z dejstvi, ki vplivajo na stvarno in krajevno pristojnost, lahko seznanila šele z vročitvijo izpodbijane sodbe. Z dejstvi, ki vplivajo na pristojnost sodišča, se je namreč tožena stranka lahko seznanila že ob vročitvi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21449/2017 z dne 9. 5. 2017, ko je bilo ugodeno njenemu ugovoru v predhodnem izvršilnem postopku in je sodišče na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odločilo, da bo o zahtevku odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožena stranka se je v tem postopku vse do vložitve predmetne pritožbe, ki je vložena po kvalificiranem pooblaščencu, sicer zastopala sama. Vendar to ne pomeni, da s postopkom in dejstvi v njem ni bila ali ni mogla biti seznanjena.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno presodilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem postopku. Pri tem ni prišlo do prenosa dokaznega bremena za obstoj pogodbenega razmerja na toženo stranko, kot to trdi pritožnica, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na trditve in dokaze tožeče stranke. Tako ni bilo na toženo stranko preneseno breme dokazovanja negativnega dejstva, temveč je bilo dokazno breme glede tega na tožeči stranki. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sta bili Kreditna pogodba št. 000038/0 (A2) in Kreditna pogodba št. 087960/0 (A3) sklenjeni med Banko kot kreditodajalko in družbo S., d. o. o., L., kot kreditojemalko, v obeh primerih pa se je kot porok in plačnik (solidarni porok) zavezala tožena stranka. Banka je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2015/40319 z dne 5. 10. 2015 pripojena k tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je s tem prišlo do pravnega nasledstva tožeče stranke za celotno premoženje prevzete Banke na podlagi 591. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), torej po samem zakonu. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in jo povzema kot pravilno in tu nima kaj dodati. Zato je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevalo dokazovanje negativnih dejstev, kot tudi, da tožeča stranka ni dokazala pasivne legitmitacije tožene stranke.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena v delu, v katerem se nanaša na obveščenost tožene stranke o neplačevanju kredita s strani glavnega dolžnika. Kot že pojasnjeno, odgovarja tožena stranka za obveznost tožeči stranki po obeh kreditnih pogodbah kot solidarni porok. Če se je porok zavezal kot solidarni porok, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Bistvo solidarnega poroštva je v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov.1 Materialnopravno gledano zato obvestilo o neplačevanju glavnega dolžnika v danem primeru ni pravno relevantno, zato so pritožbeni očitki v tem delu neutemeljeni že iz tega razloga.

12. V zvezi z obsežnimi pritožbenimi navedbami glede višine terjatve pa pritožbeno sodišče glede na spisovno gradivo ugotavlja, da tožena stranka višini terjatve v postopku na prvi stopnji sploh ni nasprotovala, niti smiselno, kot skuša to prikazati pritožba. Kot že obrazloženo, je tožena stranka v svojih pravočasnih trditvah nasprotovala le obstoju pogodbenega razmerja s tožečo stranko, uveljavljala neobveščenost o pripojitvi Banke tožeči stranki in o neplačevanju kredita s strani glavnega dolžnika ter da kot fizična oseba ni dolžnica. Sami višini terjatve pa ni nasprotovala v nobenem pogledu. V skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se štejejo dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ugovori tožene stranke niti smiselno ne morejo predstavljati ugovora terjatvi po višini. To pomeni, da se šteje terjatev, ki je predmet tega postopka, po višini za priznano. Zato predstavlja pritožba v delu, ki nasprotuje terjatvi po višini, nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki in stranskemu intevenientu, ki ju zastopa isti odvetnik, skupaj povrniti njune stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki in stranskemu intervenientu priznalo priglašene stroške za odgovor na pritožbo 1.125 točk (1. tč. tar. št. 21 OT), 2 % za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 839,97 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 prim. III Ips 47/2017.