Jedro

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki.

Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Izrek

I.Pritožbi stranskih intervenientov zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu spremeni tako, da se dopusti stranska intervencija 1. A. A., ... in 2. B. AG, Švica, na strani tožene stranke.

II.Pritožba stranskih intervenientov zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrže.

III.Pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov zoper III. in V. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrneta in se izpodbijana odločba v tem delu potrdi.

IV.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 16.649,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

V.Stranska intervenienta sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo:

I.Predlagana stranska intervencija na strani tožene stranke, 1. A. A. in 2. B. AG, se ne dopusti.

II.Dovoli se objektivna sprememba tožbe z dne 6. 3. 2024.

III.1. Ugotovi se, da:

a)ima tožeča stranka na podlagi njihovega odstopa s Pogodbo o odstopu terjatev številka 240-51-30024-OT z dne 31. 7. 2017 in ob njihovi zapadlosti, pravico od tožene stranke zahtevati plačila terjatev po naslednjih pogodbah o zagotavljanju podpore (kot obratovalne podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (OP-OVE), sklenjenih med toženo stranko in družbo C., d. o. o.: Pogodba številka CP/579/2013 z dne 21. 5. 2013 z aneksi, Pogodba številka CP/518/2013 z dne 18. 4. 2013 z aneksi, Pogodba številka CP/44/2013 z dne 16. 1. 2013 z aneksi, Pogodba številka CP/519/2012 z dne 1. 6. 2012 z aneksi, Pogodba številka CP/433/2014 z dne 9. 6. 2014 z aneksi in Pogodba številka CP/515/2013 z dne 16. 4. 2013 z aneksi, sklenjena v zvezi z MFE D.:

b)ima tožena stranka obveznost terjatve iz točke a) ob njihovi zapadlosti plačevati tožeči stranki; pri čemer pravica tožeče stranke iz točke a) in obveznost tožene stranke iz točke b) obstojita:

-vse dokler niso v celoti poplačane terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., po kreditni pogodbi številka 240-51-30024 z dne 28. 6. 2017; in

-ne glede na:

obstoječe sklepe o rubežu in/ali sklepe o prenosu teh terjatev v izvršilnih postopkih, opravilna števila I 3658/2019, I 133372022 in I 1348/2022 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ter opravilna številka I 198/2021, I 370/2021 in I 371/2021 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju in

morebitno izdajo drugih (nadaljnjih ali drugih) sklepov, s katerimi bi bile te terjatve iz točke a) do tožene stranke (kot dolžnikovega dolžnika) v postopkih izvršbe ali zavarovanja po določbah ZIZ, sproženih zoper družbo C., d. o. o. (kot dolžnika) zarubljene in/ali prenesene (v izterjavo ali namesto plačila) v korist upnikov družbe C., d. o. o.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 867.865,05 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2024 do plačila.

IV.Sklep o umiku tožbe glede zneska 134.502,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2024 dalje, se vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

V.Tožena stranka mora, sorazmerno uspehu, tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka tega roka do plačila.

2.Zoper sodbo in sklep se v celoti pritožujeta stranska intervenienta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da dopusti stransko intervencijo, ne dovoli objektivne spremembe tožbe in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo stranskih intervenientov zoper I. točko izpodbijane odločbe zavrne, pritožbo zoper II., III., IV. in V. točko izreka pa zavrže oziroma podredno zavrne in izpodbijano odločbo v celoti potrdi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo stranskih intervenientov zavrne, razen v zvezi s tistimi pritožbenimi razlogi, ki so istovetni njenim pritožbenim razlogom. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Zoper III. in V. točko izreka navedene sodne odločbe, ki je po vsebini sodba, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.

Relevantno dejansko stanje

7.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je višje sodišče zaradi preglednosti razdelilo na tri bistvene sklope:

Terjatve

8.Med toženo stranko in družbo C. je bilo v letih 2012 in 2013 sklenjenih večje število pogodb o zagotavljanju podpore (kot obratovalne podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, OP-OVE), in sicer: Pogodba številka CP/44/2013 z dne 16. 1. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE E., Pogodba številka CP/515/2013 z dne 16. 4. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE D., Pogodba številka CP/433/2014 z dne 9. 6. 2014 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE F., Pogodba številka CP/579/2013 z dne 21. 5. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE G., Pogodba številka CP/519/2012 z dne 1. 6. 2012 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE H., Pogodba številka CP/512/2012 z dne 1. 6. 2012 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE I. in J. in Pogodba številka CP/518/2013 z dne 18. 4. 2013 z aneksi o zagotavljanju podpore proizvedeni električni energiji v proizvodni napravi MFE K. (v nadaljevanju: Pogodbe o odkupu energije).

9.Z navedenimi pogodbami se je tožena stranka na podlagi mesečno izstavljenih obračunov družbi C. zavezala izplačevati obratovalno podporo v 30 dneh od datuma izstavitve računa.

Pogodbena cesija

10.S Pogodbo o odstopu terjatev št. 240-51-30024-OT z dne 31. 7. 2017 (sklenjeni v obliki notarskega zapisa v prilogi spisa A3, v nadaljevanju: Pogodba o odstopu) je družba C. vse svoje sedanje in bodoče terjatve do tožene stranke iz Pogodb o odkupu energije odstopila tožeči stranki kot enega od načinov plačila terjatve, ki jo je imela tožeča stranka do družbe C. na podlagi Kreditne pogodbe št. 240-51-30024 z dne 28. 6. 2017 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba).1 S Kreditno pogodbo se je C. kot kreditojemalka zavezala, da bo vračala kredit sukcesivno, skladno s prilivi iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet refinanciranja oziroma zastave po Kreditni pogodbi, v korist tožeče stranke pa je odstopila vse terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet zastave po Kreditni pogodbi, to je iz naslova sklenjenih pogodb z njenimi dolžniki (5. člen Kreditne pogodbe).

11.V Pogodbi o odstopu sta tožeča stranka (prevzemnica) in družba C. (odstopnica) ugotovili, da sta sklenili Kreditno pogodbo, da se je odstopnica C. zavezala, da bo najkasneje v 30 dneh od prvega črpanja kredita v korist tožeče stranke odstopila vse terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet zastave po Kreditni pogodbi, da ima odstopnica za sončne elektrarne, zastavljene po Kreditni pogodbi, sklenjene pogodbe za prodajo energije, da sta odstopnica C. in njena dolžnica (tožena stranka) sklenili Pogodbe o odkupu energije, da kot enega izmed načinov plačila terjatve po Kreditni pogodbi odstopa odstopnica C. v korist prevzemnice vse terjatve, ki se nanašajo na sončne elektrarne, ki so zastavljene po kreditni pogodbi, in sicer iz naslova Pogodb o odkupu energije (1. člen Pogodbe o odstopu). Kot enega izmed načinov plačila terjatev tožeče stranke iz naslova Kreditne pogodbe je odstopnica C. nepreklicno odstopila tožeči stranki vse terjatve, ki so oziroma bodo nastale iz naslova Pogodb o odkupu energije, pri čemer odstop velja do preklica tožeče stranke oziroma do dokončnega poplačila vseh obveznosti po Kreditni pogodbi (3. člen Pogodbe o odstopu). Z odstopom terjatev iz Pogodb o odkupu energije v plačilo so na tožečo stranko prešle vse pravice iz odstopljenih terjatev, tožeča stranka pa je s prevzemom terjatev pridobila do dolžnice odstopnice (tožene stranke) enake pravice, kot jih je imela oziroma bi jih imela odstopnica C. sama (4. člen Pogodbe o odstopu).

12.Tožena stranka je obvestilo o odstopu terjatev prejela 3. 8. 2017. Ni sporno, da je po naznanitvi svojo obveznost izpolnjevala tožeči stranki, vse dokler ni 24. 6. 2020 prejela sklepa o rubežu terjatev iz Pogodb o odkupu energije in njihovem prenosu v izterjavo, ki ga je 19. 6. 2020 izdalo Okrajno sodišče Ljubljani v postopku izvršbe I 3658/2019 A. A., upniku družbe C.</text>

Prisilna cesija

13.Tožena stranka je v nadaljevanju prejela več sklepov o rubežu in prenosu v izterjavo terjatev, ki so bile tudi predmet odstopa s Pogodbo o odstopu, in sicer:

-sklep Okrajnega sodišča na Ptuju I 198/2021 z dne 12. 8. 2021, s katerim je sodišče upniku A. A. dovolilo rubež in prenos v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev v višini 558.383,04 EUR s pripadki, ki jih ima dolžnik (družba C.) do svojega dolžnika (tožene stranke) iz Pogodb o odkupu energije,

-sklep Okrajnega sodišča na Ptuju I 371/2021 z dne 15. 12. 2021, s katerim je sodišče upniku A. A. dovolilo rubež in prenos v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev v višini 219.949,48 EUR s pripadki, ki jih ima dolžnik (družba C.) do svojega dolžnika (tožene stranke) iz Pogodb o odkupu energije,

-sklep Okrajnega sodišča na Ptuju I 370/2021 z dne 16. 12. 2021, s katerim je sodišče upniku A. A. dovolilo rubež in prenos v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev v višini 572.570,18 EUR s pripadki, ki jih ima dolžnik (družba C.) do svojega dolžnika (tožene stranke) iz Pogodb o odkupu energije.

14.Tožena stranka je v izvršilnih postopkih podala izjavo kot dolžnikov dolžnik (111. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), da družba C. (dolžnica) do nje nima terjatev, s katerimi bi lahko prosto razpolagala, saj so bile pogodbeno odstopljene in zato kot dolžnikov dolžnik ne priznava nobene zarubljene in v izterjavo prenesene terjatve.

O pritožbi stranskih intervenientov zoper sklep (I., II. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe)

Udeležba intervenientov v pravdi

15.Stranski intervenient je tretja oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenima strankama, pridruži eni od njih, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga (prvi odstavek 199. člena ZPP). Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj.2

16.Bistveno za odločitev o predlogu za dopustitev stranske intervencije predlagateljev je torej, ali je verjetno izkazan njun pravni interes, da v tej pravdi zmaga tožena stranka. Ta je podan, če sta s toženo stranko stranko v takšnem pravnem razmerju, da utegne sodba posredno vplivati tudi na njun pravni položaj. Presoja tega interesa je zato neizogibno povezana s predmetom spora. Obstajati mora vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem predlagateljev in toženo stranko, ki se ji hočeta pridružiti.

17.Sodišče prve stopnje je predlog predlagateljev stranske intervencije za vstop v pravdo na strani tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). To odločitev je oprlo na razlog, da ima ugotovitev pravice tožeče stranke v zvezi s terjatvami (posredno) za posledico zgolj ugotovitev dejstva, da se odstopljene terjatve ne nahajajo več v premoženjski sferi dolžnice C. Ker navedeno v ničemer ne posega v pravice intervenientov, predlagatelja stranske intervencije po presoji sodišča prve stopnje izkazujeta kvečjemu dejanski (ekonomski) in ne pravni interes, da v tej pravdi zmaga tožena stranka.

18.Presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj intervencijski interes predlagateljev utemeljuje že predmet konkretnega spora. V pritožbi utemeljeno opozarjata, da je vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter njunim razmerjem s toženo stranko, ki se ji hočeta pridružiti, v tem, da so bile terjatve, ki jih v tej pravdi tožeča stranka vtožuje od tožene stranke, tudi predmet rubeža in prenosa v izterjavo v izvršilnih postopkih, ki sta jih kot upnika vodila zoper dolžnico C. Predlagatelja sta namreč kot upnika v izvršilnem postopku, katerega predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) so terjatve, o katerih se odloča v tej pravdi, na teh terjatvah z rubežem pridobila zastavno pravico (tretji odstavek 107. člena ZIZ). S prenosom zarubljenih terjatev v izterjavo sta namesto dolžnika pridobila pravico od dolžnikovega dolžnika (v tej pravdi tožene stranke) zahtevati izplačilo že zapadlih zneskov zarubljenih (in prenesenih) terjatev (prvi odstavek 120. člena ZIZ). S prenosom v izterjavo sta pridobila procesno aktivno legitimacijo za vložitev tožbe proti dolžnikovemu dolžniku (123. člen ZIZ). Ravno zaradi navedenih upravičenj, ki sta jih do tožene stranke (dolžnikovega dolžnika) predlagatelja stranske intervencije pridobila kot upnika v izvršilnih postopkih, imata interes, da v pravdi, ki jo je o zarubljenih in prenesenih terjatvah že sprožil drug upnik, ne zmaga on, ampak tožena stranka. Ker zadošča posreden vpliv sodbe na njun pravni položaj, je dopustno, da se v tej pravdi toženi stranki pridružita kot stranska intervenienta (199. člen ZPP). Ker ob tem iz njune pritožbe izhaja, da sta v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas aktivno sodelovala, njun pritožbeni očitek, da je bilo o priglašeni intervenciji odločeno v nasprotju z 11. členom ZPP šele z odločbo o glavni stvari, za odločitev ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19.Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da predlagatelja nimata (le) položaja navadnih (stranskih) intervenientov iz 201. člena ZPP, temveč položaj sosporniških intervenientov iz 202. člena ZPP in da zato njuna dejanja učinkujejo kot dejanja stranke.

20.Položaj sosporniškega intervenienta ima tisti intervenient, ki bi bil v primeru, če bi sam nastopal kot stranka v pravdi, enotni sospornik (202. in 196. člen ZPP). V tem primeru sosporniški intervenient vstopa v pravdo, v kateri poteka spor o pravnem razmerju, ki je na podlagi zakona ali zaradi narave tega pravnega razmerja tak, da se bo pravnomočna sodba neposredno nanašala na stranko in sosporniškega intervenienta. Do takega položaja lahko pride, ker enotno sosporništvo ni vedno tudi nujno sosporništvo, tako da bi morali vsi potencialni enotni sosporniki nastopati v pravdi kot ena stranka.

21.Procesni institut sosporniške intervencije omogoča tretji osebi, da pomaga eni od pravdnih strank k njenemu uspehu v pravdi, ker ima za to neposredni pravni interes. Neposredni pravni interes za sodelovanje v tuji pravdi ima sosporniški intervenient zato, ker se pravni učinek sodbe nanaša (enako kot na stranki) absolutno in neposredno tudi nanj, saj ga bodo zajele subjektivne meje pravnomočnosti sodbe, zaradi česar po pravnomočnosti sodbe ne bo mogel začeti novega („svojega“) postopka o isti stvari zoper nasprotnika stranke, kateri se je pridružil, in obratno. Subjektivne meje pravnomočnosti ga bodo zajele, ker ima položaj enotnega sospornika.

22.Navedena predpostavka za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP, da je sosporniški intervenient lahko le potencialni enotni sospornik, v konkretnem primeru ni izpolnjena. Enotni sosporniki namreč veljajo za enotno pravdno stranko. Spor je mogoče rešiti samo na enak način za vse, ker je tako določeno z materialnim zakonom ali ker to terja narava pravnega razmerja (196. člen ZPP).

23.Predlagatelja nista osebi, ki bi bila enotna sospornika s toženo stranko, če bi v tej pravdi nastopala kot stranka. Pravila materialnega prava namreč ne določajo, da je mogoče za njih spor rešiti samo na enak način. Zakon tega ne določa, nedeljivost pravnega razmerja pa tudi ne izhaja iz njegove pravne narave. Niso namreč v takem materialnopravnem razmerju, ki ga bi bilo treba za vse tri rešiti enako. Sodba zoper toženo stranko in predlagatelja v obravnavanem sporu ne more biti enaka glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so v medsebojnem razmerju, v katerem predlagatelja nastopata kot izvršilna upnika, tožena stranka pa kot dolžnikov dolžnik, od katerega si predlagatelja na podlagi izdanih sklepov o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo prizadevata doseči poplačilo. V razmerju do tožeče stranke torej tožena stranka in predlagatelja niso v enakem položaju. V tej pravdi si namreč tožeča stranka prizadeva doseči poplačilo na podlagi pogodbene cesije. Ob takem stanju zato v tej pravdi predlagatelja in tožena stranka ne morejo imeti položaja enotnih sospornikov. Posledično tudi ne morejo biti nujni sosporniki, kar ravno tako neutemeljeno uveljavljata predlagatelja v pritožbi. Nujno sosporništvo je namreč posebna vrsta enotnega sosporništva.

Tak status bi zahteval, da bi morali biti po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da bi lahko le vsi skupaj upravljali in razpolagali s pravicami, iz česar bi izhajala zakonita nujnost, da so tudi vsi skupaj toženi.

24.Predlagatelja sicer imata pravni interes, da v pravdi zmaga tožena stranka, ki pa za sosporniško intervencijo po 202. členu ZPP ne zadošča. Od pravnega interesa za izid pravde je treba ločiti nedeljivost materialnopravnega razmerja, ki ima za posledico nujnost skupne tožbe in izključuje možnost različne sodbe zoper enotne nujne sospornike.

Sprememba in delni umik tožbe

25.Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) in zaradi umika tožbe postopek ustavilo glede plačila 34.502,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa).

26.Stranski intervenient ni stranka postopka, ampak njen pomočnik, zato deluje le v okvirih, ki jih postavita stranki s svojimi zahtevki in ugovori. To pomeni, da ne more razpolagati z zahtevkom niti opravljati procesnih dejanj v nasprotju s stranko.

Intervenient ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). Če vloži intervenient pravno sredstvo, se izvod njegove vloge vroči tudi stranki, ki se ji je pridružil (tretji odstavek 201. člena ZPP). Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP). Strankina dejanja veljajo tudi, če so intervenientova koristnejša.

27.Tožena stranka se zoper II. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa ne pritožuje. V odgovoru na pritožbo stranskih intervenientov izrecno nasprotuje njuni pritožbi zoper dovoljeno spremembo tožbe in ustavitev postopka zaradi delnega umika tožbe (1., 4. in 10. točka odgovora na pritožbo intervenientov) in višjemu sodišču predlaga, da jo v tem delu zavrne.

28.Navedeno pomeni, da stranska intervenienta s pritožbo zoper II. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, delujeta v nasprotju s toženo stranko, zato njuna pritožba v tem delu ni dopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov zoper sodbo (III. in V. točka izreka izpodbijane odločbe)

29.Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje (III. in V. točka izreka izpodbijane odločbe). Stranska intervenienta se ji pridružujeta v pritožbenem očitku, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da ima tožeča stranka pri poplačilu terjatev, ki so ji bile odstopljene na podlagi Pogodbe o odstopu, prednost pred izvršilnimi upniki, ki so glede teh terjatev kasneje pridobili sklepe o rubežu in njihovem prenosu v izterjavo, tako pomanjkljivi, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo tudi napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje (340. člen ZPP).

30.Uvodoma višje sodišče zavrača očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in višjemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in jih je mogoče preizkusiti. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje spregledalo številne argumente pritožnikov, pa velja poudariti, da ni nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazloži.

Če tožena stranka meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno odločilnih navedb, pa mora prezrte navedbe v pritožbi konkretizirati, saj posplošen očitek, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev, ne zadošča.

Pasivna legitimacija in pravni interes

31.Vprašanje, ali je tožena prava stranka, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Stranska intervenienta v pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da je spregledalo, da bi morala v tej pravdi obvezno sodelovati kot toženca, ker naj bi tožeča stranka svoj zahtevek oblikovala tako, da se III. točka izreka izpodbijane sodbe nanju neposredno nanaša. Po presoji višjega sodišča je pritožbeni očitek o neobstoju pasivne legitimacije neutemeljen.

32.V III. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo ugotovitvenemu in dajatvenemu tožbenemu zahtevku. Iz besedila izpodbijane dajatvene sodbe jasno in brez dvoma izhaja, da se ne nanaša na stranska intervenienta, saj je bilo z njo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača vtoževan denarni znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka III. točke izreka izpodbijane sodbe). Tudi sicer pritožba stranskih intervenientov nima razlogov, zakaj naj bi se izpodbijana dajatvena sodba nanju neposredno nanašala. Vsebuje pa razloge, zakaj naj bi se nanju neposredno nanašala izpodbijana ugotovitvena sodba (1. točka III. točke izreka izpodbijane sodbe), pri čemer je v pritožbi izpostavljena njena točka b).

33.Izpodbijana sodba vsebuje ugotovitev, da ima tožena stranka obveznost terjatve, odstopljene na podlagi Pogodbe o odstopu, ob njihovi zapadlosti plačevati tožeči stranki, vse dokler niso v celoti poplačane terjatve po Kreditni pogodbi, ne glede na obstoječe ali bodoče sklepe, s katerimi bi bile te terjatve do tožene stranke v postopkih izvršbe ali zavarovanja sproženih zoper dolžnico C. zarubljene in/ali prenesene (v izterjavo ali namesto plačila) v korist njenih upnikov (1. točka III. točke izreka izpodbijane sodbe).

34.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedena ugotovitev odpravlja negotovost tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Drži, da se je tožeča stranka zaradi ravnanj tožene stranke znašla v negotovosti, ki ogroža njen pravni položaj. Tožena stranka je namreč več let terjatve, odstopljene na podlagi Pogodbe o odstopu, ob njihovi zapadlosti plačevala tožeči stranki. S tem je prenehala, ko sta jo stranska intervenienta obvestila, da sta v izvršilnih postopkih te terjatve zarubila in prenesla v izterjavo. Ker so bile predmet Pogodbe o odstopu tudi bodoče terjatve, je tožeča stranka v negotovosti glede uresničitve svojih pravic, saj je tožena že pred zapadlostjo terjatev zanikala obstoj svojih obveznosti in je zato velika verjetnost, da jih ob zapadlosti ne bo izpolnjevala, saj je s plačili prekinila zaradi izdanih sklepov o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo. Glede vprašanja, ali navedeni sklepi predstavljajo oviro za nadaljnja plačila tožeči stranki, sta pravdni stranki v sporu. Od navedenega predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka, je odvisna tudi odločitev o dajatvenem zahtevku.

35.Drži, da 1.b točka III. točke izreka izpodbijane sodbe vključuje obstoječe in morebitne nadaljnje sklepe o rubežu in prenosu v izterjavo (ali namesto plačila) v korist upnikov družbe C. Ne drži pa pritožbeno stališče, da zaradi tega izpodbijana ugotovitvena sodba neposredno posega v pravni položaj stranskih intervenientov (in drugih izvršilnih upnikov). Stranska intervenienta namreč pridobljenim sklepom o rubežu in prenosu terjatev v izterjavo pripisujeta učinke, ki jih ti ne zagotavljajo.

36.Izvršba na denarno terjatev se opravlja z rubežem in prenosom (prvi odstavek 104. člena ZIZ), ki se, po pravnomočnosti sklepa o rubežu, glede na upnikov predlog opravi s prenosom v izterjavo ali namesto plačila (114. člen ZIZ).

S sklepom o rubežu sodišče dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati (prvi odstavek 107. člena ZIZ). Upnik z rubežem dolžnikove terjatve pridobi na njej zastavno pravico (tretji odstavek 107. člena ZIZ). S prenosom v izterjavo (120. člen ZIZ) pa upnik pridobi pravico, da namesto dolžnika izterja izplačilo zneska navedenega v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje, v materialnopravnem smislu pa je upravičenec še vedno dolžnik.

37.O terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno ne s sklepom o rubežu terjatve ne s sklepom o njenem prenosu, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ). V tej fazi izvršilno sodišče ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi (cedentovi) strani. S temi določbami ZIZ ureja procesna pravila (prisilne) cesije. Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Z rubežem in prenosom se torej terjatev dejansko zarubi in prenese pogojno – če obstoji in kolikor obstoji; to izhaja iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj rubljive terjatve prizna (prvi odstavek 111. člena ZIZ), sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (123. člen ZIZ).