Jedro

Odločilno za upravičenost do odškodnine po prvem odstavku 89. člena ZON je: i) kakšni so bili pogoji za pridobivanje dohodka pred omejitvijo; ii) kakšni so pogoji za pridobivanje dohodka po omejitvi; iii) če so bistveno slabši, ali jih je mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo; iiii) če jih ni mogoče, je oškodovanec upravičen do odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo pod točko II1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala, da ji tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) zaradi omejitev razpolaganja s kmetijskimi zemljišči s parc. št. 35/1, 16/2, 24/3, 23/2, 23/3 in 87/1, vse k.o. M., in v popolno poravnavo škode, nastale iz tega razloga, v roku 15 dni izplača znesek 43.976,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2013 dalje. Pod točko III izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu iz iztega naslova toženka v roku 15 dni izplača znesek 41.544,00 EUR, na račun bodoče škode v obdobju naslednjih 30 let, začenši z dnem 1.1.2017 pa še redno letno rento v znesku 6.624,00 EUR, ki zapade vsakega prvega dne v letu za preteklo leto. Pod točko IV izreka je sodišče tožniku naložilo, da je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.363,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali mu je škoda nastala in kakšna je ta škoda, ker je pri sojenju napačno interpretiralo in uporabilo materialno pravo oziroma je na dejansko stanje naredilo napačne materialnopravne zaključke, da škoda lahko tožniku nastane le in samo, če bi se mu zaradi omejitev države bistveno poslabšali obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov oziroma razvojnih usmeritev na zavarovanih območjih. Tožnik trdi, da v predmetni zadevi sploh ni mogoče uporabljati določb Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju: ZON). Ta je bil sprejet v letu 1999, začel pa je veljati 28.7.1999. Prvi posegi v lastninsko pravico s strani države pa so se začeli že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Država je blažjo obliko zaščite zemljišč v krajinskem parku izvedla preko občinskega odloka že v letu 1990, dodatno oziroma največ omejitev pri rabi zemljišč pa je uvedla s sprejetjem Uredbe o krajinskem parku (v nadaljevanju: Uredba) leta 2004. V citirani uredbi (7. člen) je celo zapisala, da zaradi ohranitve krajine v parku med drugim ni dovoljeno izvajati posegov v prostor in dejavnosti, ki bi lahko spremenile za park značilne poselitvene ter krajinske vzorce ter krajinske elemente in so v nasprotju s pravnimi režimi varstva kulturne dediščine. Sodišče napačno zaključuje, da tožniku z omejitvami, ki jih je sprejela država, ni nastala nobena škoda. Tožnik zemljišč znotraj zaščitenega krajinskega parka resda ni mogel uporabljati za kmetijske namene že zaradi v letu 1990 sprejetega občinskega odloka, vendar je že tedaj kot kmet na zboru krajanov 13.9.1994 zahteval, da se mu zaradi omejitvenih ukrepov in nezmožnosti uporabe zemljišč, le-ta zamenjajo ali dodelijo druga ustrezna zemljišča. Te zahteve je tožnik podal kot kmet na zboru krajanov dne 13.9.1994, to je še pred sprejetjem ZON in Uredbe. Tožniku zaradi ukrepov toženke in ravnanja Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni dovoljeno postaviti oljčnika in uporabljati zemljišč v kmetijske namene. Stanje zemljišč, kot ga je zaznati v naravi danes, je kruta realnost in posledica ukrepov države iz preteklosti. Tožnik zaradi predhodnih ukrepov občine za zaščito zemljišča in varstva narave na zemljiščih ni smel storiti in spreminjati prav ničesar. Tožnik trdi, da je bil v postopkih in zaradi postopkov države, s katerimi je omejila promet z zemljišči v krajinskem parku in prepovedala vsakršne spremembe, dejansko razlaščen, čeprav mu ni bila izdana nobena odločba. Ker na zemljiščih ne sme nič urejati in spreminjati, niti z njim razpolagati, sama država pa je menjavo teh zemljišč z njej lastnimi, drugimi zemljišči izven zaščitenega krajinskega parka, zavrnila, je tožniku od lastnine, ki je nanj vknjižena pri spornih parcelah v zemljiški knjigi, ostala le gola lastninska pravica. Pritožnik se sklicuje na 69. člen Ustave RS in meni, da mu je toženka dolžna plačati ustrezno odškodnino. Tožnik namreč ne bo mogel uveljaviti odškodnine iz naslova razlastitve, ki jo sicer dopušča Ustava RS, saj v zvezi z odvzemom ali omejitvijo lastninske pravice še ni bila izdana nobena odločba. Za tožnika, ki zaradi omejitev, vsiljenih z Uredbo, kot kmet ne more gospodariti in izkoriščati zemljišč v osnovne kmetijske pridobitne namene, gre za prekomeren in nesorazmeren poseg države v njegove pravice. Zaradi tega je prikrajšan za svojo ustavno pravico do lastnine in obenem tudi za svoje pravice, ki so varovane po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Toženka razlastitve v smislu 88. člena ZON ni izvedla, očitno zato, ker je z omejitvami, ki jih dejansko prinaša Uredba, dovolj dobro in racionalno zavarovala svoje interese in ji glede na določbe 89. člena ZON ni treba plačevati odškodnine, ker se stanje na nepremičninah že desetletja ni spremenilo ali poslabšalo. Sodišče napačno zaključuje, da je smisel ZON v nadomestitvi škode, ki je lastniku nastala zaradi zakonskih omejitev, zaradi katerih ne more nadaljevati z obdelavo obstoječih nasadov in tudi tožnik ne more zahtevati odškodnine v višini izgube dohodka, ki ga niti doslej ni bilo, prav tako ne odškodnine v višini tržne vrednosti zemljišč, ker tega ZON ne določa. Sodišče bi moralo izhajati iz vsebine prvega odstavka 98. člena ZON, ki govori o tem, kdo je upravičen do odškodnine zaradi omejitve in prepovedi zakona, pri uporabi tega določila bi moralo upoštevati stanje in status zemljišč ob uvedbi omejitev oziroma tik pred samim udejanjanjem teh omejitev. V tistem trenutku je bil vsak lastnik zemljišča svoboden pri odločitvi, kaj bo z zemljiščem počel, ali ga bo preoral, prekopal, zasadil z enoletnim ali trajnim nasadom sadja, sočivja ali česarkoli drugega, ga dal v zakup ali prodal. S sprejetjem občinskega odloka in Uredbe je bil glede na vse že povedano, tožnik onemogočen, da s kmetijskim zemljiščem karkoli počne, torej dejansko razlaščen. Tožniku se z uvedbo omejitvenih aktov niso samo bistveno poslabšali pogoji za pridobivanje dohodka, temveč so ti v celoti odpadli. Tožniku bi morala pripasti zaradi dejanske razlastitve ustrezna odškodnina na podlagi določb zakona, ki ureja razlastitev nepremičnin. Iz navedenega izhaja, da uporaba ZON in odškodnina po njenih določbah v tem primeru ne pride v poštev. Država bi morala tožniku povrniti škodo po splošnih načelih odškodninskega prava in tudi neposredno na podlagi določb Ustave RS. Škoda zaradi posegov države v lastninsko pravico znaša toliko, kolikor znaša tržna vrednost tožnikovih zemljišč, to je 43.976,09 EUR. S tako odškodnino bo lahko tožnik pridobil ali kupil zemljišča izven območja krajinskega parka, na katerih ne bo nobenih omejitev. Ne strinja se z utemeljitvijo sodišča v napadeni sodbi, da plačilo odškodnine v tržni vrednosti kmetijskih zemljišč ne pride v poštev, ker zakon ne določa takšne oblike odškodnine in ker naj bi bil, ko bi obdržal v lasti svoja zemljišča in prejel odškodnino, obogaten. V čem naj bi bil obogaten, sodišče ne pove, saj zemljišča glede na udejanjene omejitve v krajinskem parku nima in ne bo nikoli imela nobene tržne vrednosti. Poleg vsega pa je država (Sklad) sama zavrnila zamenjavo zemljišč, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot njen organ dovolilo. Tudi obseg škode, ki jo uveljavlja tožnik, je povsem izkazan in dokazan. V zvezi s tem je podal obširne trditve in navedbe o izpadu dohodka od pridelave oljk in oljčnega olja in natančno utemeljil zahtevek za izplačevanje letne rente na račun izpada bodočih prihodkov. Toženka pripomb na trditve ni imela, razen da je trdila, da tožniku škoda ne nastaja, ker da je imel itak že prej zaraščena zemljišča in na njih ni imel oziroma izvajal kmetijske dejavnosti. Tožnik je podrejeni tožbeni zahtevek podal, kar sodišče v okviru pravice do materialno procesnega vodstva niti z najmanjšim namigom ni razkrilo svojih materialnopravnih stališč do tožbenega zahtevka. Da je dolžna država tožniku plačati škodo, ki mu je nastala zaradi omejitev njegove lastninske pravice nad zemljišči, priča tudi dejstvo, da mu je toženka v mediacijskem postopku ponudila odmeno za omejitve (približno polovico vtoževanega zneska). Iz previdnosti pritožnik oporeka tudi zaključkom sodišča v zvezi s kvaliteto in sposobnostjo zemljišča, na katerem naj bi tožnik vzpostavil oljčnike. Da so zemljišča sposobna za vzpostavitev oljčnikov, je vseskozi zatrjeval tožnik, to dejstvo pa sta potrdila tako izvedenec, ki ga je angažiral tožnik, kot tudi izvedenec Pobega. Težave in okoliščine, v katerih bi tožnik urejal oljčne nasade na svojih parcelah, so neupoštevne. Tožnik sam je pravočasno in določno izpovedal, da je kmet, da ima doma ustrezno mehanizacijo, da mu pri kmetovanju pomagajo trije sinovi, da nagibi terena za nasaditev oljčnikov ne predstavljajo poseben problem, da s svojo močno frezo (traktorjem) lahko obdeluje tudi zemljišča v večjem nagibu, da so podobni oljčniki v takih strminah tudi drugod po obali in podobno. Da so zemljišča sposobna za nasaditev oljčnikov, v katerih bi bila lahko dosežena količina oliv ter oljčnega olja, naj bi ugotovil tudi izvedenec kmetijske stroke, ki ga je predlagal tožnik za primer, da bi sodišče zavrnilo njegov primarni tožbeni zahtevek in odločalo o podrejenem. Tožnik je sodišče pozival, da se izjasni glede nameravanih odločitev in sodišče samo je sprejelo dodatni sklep, da se za razjasnitev kakšna sta stanje in kvaliteta parcel ponovno angažira isti izvedenec. Izvedenec je navajal, kaj vse bi moral pri nasaditvi oljk tožnik storiti in kakšna soglasja pridobiti, kar pa je za odločanje o zahtevku irelevantno. Sodišče tožniku neutemeljeno očita, da ni izkazal in trdil, da ima ustrezna soglasja pristojnih državnih organov in da nima oziroma ni pridobil niti ustreznega naravovarstvenega soglasja. Gre za zmedo, saj bi tožnik, če bi mu Agencija za okolje in prostor dala soglasje za ureditev oljčnika, pa mu ga ni, z lahkoto pridobil tudi druga soglasja. Napačne in svojevoljne so trditve in zaključki sodišča, češ da tožniku ne gre odškodnina po drugih pravnih podlagah in tudi ne na podlagi določb Ustave RS. Vse to utemeljuje sodišče s tem, da je za take primere odškodnin in druge ukrepe za uravnavanje škode sprejela država, ustrezen zakon, ZON. Tožnik poudarja, da toženka in noben njen organ ni nikoli doslej izdal nobene odločbe o omejitvah pri uporabi njegovih nepremičnin in zaradi tega tožnik tudi ni mogel začeti postopka in predlagati državi, da mu odkupi nepremičnino v skladu z določbami 90. člena ZON, niti ni mogel predlagati drugih ukrepov ali druge vrste odškodnine po določbah zakona. Ker tožniku ni bila izdana nobena odločba, dejansko pa je zaradi omejitev z nepremičninami ne more razpolagati in jih ne sme uporabljati v kmetijske in druge gospodarske namene, je za škodo odgovorna država iz krivdnih razlogov, kot tudi na podlagi določb Ustave RS. Trditev sodišča, da ima tožnik le možnost obdelovanja oljčnikov po zakupni pogodbi, sklenjeni s Skladom, nima nobene zveze s tožbo in s tožbenimi zahtevki, kaže pa kako utemeljen je njegov zahtevek.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v pravdi trdil, da je lastnik kmetijskih zemljišč (parc. št. 16/2, 23/2, 23/2, 24/3, 35/1 in 87/1, vse k.o. M. na območju krajinskega parka, da je za potrebe oblikovanja novih oljčnikov na teh zemljiščih RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje zaprosil za izdajo soglasja, ki mu je bilo z odločbo z dne 27.6.2008 zavrnjeno. Ker je bil s sprejetjem Uredbe in z zavrnitvijo soglasja za ureditev oljčnih nasadov omejen v svoji lastninski pravici, je zahteval povračilo škode, ki mu je zaradi tega nastala v višini tržne vrednosti nepremičnin, podrejeno povračilo škode iz naslova izpada dohodka in redno letno rento. Ker sta bili tako Uredba2 kot odločba3, na katerih je tožnik gradil trditveno podlago, izdani na podlagi določb ZON, se je sodišče pri presoji spora utemeljeno oprlo na njegove določbe. ZON v poglavju 3.6.3. posebej ureja razlastitev, omejitve lastninske pravice in odškodnino zaradi odvzema nepremičnin. Pravilno je zato stališče sodišča, da tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno izhajati neposredno iz določb Ustave RS ali splošnih določb o odškodninski odgovornosti, kar mu je tudi pojasnilo v točki 4 obrazložitve (str. 6 in 9 ter 10 obrazložitve). Argumentov sodišča ni uspel izpodbiti.

6. Vsebina lastninske pravice je poleg posesti tudi uporaba in uživanje stvari na najobsežnejši način, prav tako pa razpolaganje z njo. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika: SPZ). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je bila njegova lastninska pravica na predmetnih nepremičninah z izdajo Uredbe, ki temelji na ZON (v določeni meri so obstajale omejitve že prehodno, na podlagi Odloka občin I. in P. o razglasitvi krajinskega parka, sprejetega leta 1990), omejena. Tako v ZON kot v Uredbi kot splošnih predpisih so omejitve abstraktno določene. Do njihove konkretizacije je prišlo, ko je tožnik prosil za izdajo naravovarstvenega soglasja za izvajanje kmetijskih ureditvenih del za ureditev nasada oljk na njegovih zemljiščih, pa mu je bilo to z odločbo (delno) zavrnjeno. Tožnik se je sam skliceval na navedeno odločbo in ne drži, da v zvezi z omejitvami lastninske pravice ni prejel nobene odločbe toženke.

7. Pritožbenemu stališču, da je bil tožnik dejansko razlaščen, ni mogoče pritrditi. Kolikor se v zvezi s to trditvijo sklicuje na omejitve v pravnem prometu z zemljišči, za presojo predmetnega spora niso relevantne, saj je škodo uveljavljal zaradi omejitev, nastalih z zavrnitvijo soglasja za ureditev oljčnega nasada. Iz razlogov odločbe, s katero mu je bila (delno) zavrnjena izdaja naravovarstvenega soglasja4 izhaja, da tak poseg vsebuje globoko oranje zemljišč in izvedbo dostopne poti, kar bi lahko negativno vplivalo na ekosistem, samo vzdrževanje oljčnikov pa pomeni tudi rabo fitofarmacevtskih sredstev. Taka odločba pa sama po sebi ne daje podlage za zaključek, da tožnik, ki ima status kmeta, zemljišč ne more uporabljati v kmetijske namene, kot navaja v pritožbi oziroma, da mu je onemogočeno, da z zemljiščem karkoli počne, kar bi vsebinsko pomenilo dejansko razlastitev brez odškodnine.

8. Tožnikovo stališče, da mu gre odškodnina zgolj zato, ker je omejen v svojih lastninskih upravičenjih in ne more svobodno odločati o zemljiščih, je zmotno. Sodišče je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 89. člena ZON, ki določa, da so fizične in pravne osebe, ki se jim zaradi omejitev in prepovedi iz tega zakona ali na njegovi podlagi poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov oziroma razvojnih usmeritev na zavarovanih območjih, upravičene do odškodnine. Odločilno za upravičenost do odškodnine je: i) kakšni so bili pogoji za pridobivanje dohodka pred omejitvijo; ii) kakšni so pogoji za pridobivanje dohodka po omejitvi; iii) če so bistveno slabši, ali jih je mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo; iiii) če jih ni mogoče, je oškodovanec upravičen do odškodnine. Odškodnina v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZON obsega izgubo ali zmanjšanje dohodka od nepremičnine in se določi po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja razlastitev nepremičnin5. 9. Za presojo upravičenosti do odškodnine torej ni pravno pomembno, ali bi tožnik, če ne bi bilo omejitev, na svojih zemljiščih lahko uredil oljčne nasade. Možnosti zasaditve oljk ni izključil niti izvedenec kmetijske stroke. Ključna pa je presoja pogojev za pridobivanje dohodka iz tega naslova6. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca kmetijske stroke7, na katerega se je oprlo sodišče, jasno in prepričljivo pojasnil, da bi bilo, tudi če bi bila možna zasaditev oljčnega nasada, to strokovno nepriporočljivo zaradi naravne lege parcel oz. visokega naklona terena, erozije in težke dostopnosti do parcel (ali pa te sploh ni) in s tem povezanimi stroški preureditve. Problematična pa je tudi oblika in velikost parcel (majhne, ozke, strmo spuščanje proti morju), kar predpostavlja slab izkoristek in težavno obdelavo. Gre za severno lego, ki ni zadosti osončena, kar vse je ovira za resno kmetijsko dejavnost, ki bi prinašala dohodke. Navedene ugotovitve sodišča pritožnik ne uspe omajati s pritožbenimi trditvami, da mu pri kmetovanju pomagajo sinovi, da ima ustrezno mehanizacijo, da nagibi ne predstavljajo problem, da s svojo frezo lahko obdeluje tudi zemljišča v večjem nagibu, da so oljčniki ponekod tudi drugje v takih nagibih. Ker možnosti za pridobivanje dohodka iz naslova oljčnih nasadov, ki bi prinašali dohodke, ni (bilo) neodvisno od omejitev toženke, tudi ni mogoče govoriti o bistvenem poslabšanju možnosti za pridobivanje dohodka. Nadaljnja pritožbena kritika, ki se nanaša na zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi pridobil potrebna soglasja vseh državnih organov, se tako izkaže kot nepomembna. Enako tudi ugotovitev sodišča o tem, da ima tožnik kot kmet zagotovljeno obdelavo oljčnikov na podlagi zakupne pogodbe s Skladom do leta 2059, ki se ne nanaša na omejitve lastninske pravice tožnika na njegovih zemljiščih. Posledično tudi ni odločilna pritožbena kritika, ki to izpostavlja.

10. Tudi kolikor se pritožnik sklicuje na soglasje RS, Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, ki je dovolilo menjavo predmetnih zemljišča za druga zemljišča v lasti toženke8, je sodišče pravilno ugotovilo, da je šlo za odločbo, izdano na podlagi 85. člena ZON, ki ureja omejitve v pravnem prometu. Dejstvo, da na njeni podlagi ni prišlo do sklenitve menjalne pogodbe zaradi nestrinjanja RS, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS9, pa samo po sebi ne daje podlage za odškodnino zaradi zavrnjenega soglasja za ureditev oljčnega nasada na tožnikovih zemljiščih.

11. Tožnik se nezakonito sklicuje na poravnalno ponudbo toženke, dano tekom mediacijskega postopka. Zaradi načela zaupnosti in določb 12. člena Zakona o mediacijah v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), je takšno sklicevanje nedopustno.

12. Glede na navedeno, v zvezi s parcelo št. 87/1 k.o. M. pa še dodatno, ker je bilo tožniku kljub omejitvam, ki veljajo v krajinskem parku, izdano naravovarstveno soglasje za izvedbo del za ureditev oljčnega nasada, je sodišče utemeljeno zavrnilo tako primarni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v višini tržne vrednosti zemljišč10, kot tudi podrejeni zahtevek na plačilo izpadlega dohodka in subvencij za zadnje triletno obdobje in letne rente v znesku najmanj ½ letnega prihodka v obdobju nadaljnjih trideset let. 13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče pritožbo, po tem ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Izrek o stroški temelji na prvem odstavku 154., prvem odstavku 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka toženka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve.

1 Pod točko I izreka je sodišče s sklepom, ki ni predmet pritožbenega preizkusa, dovolilo spremembo tožbe z dne 21.4.2015 in z dne 22.8.2016. 2 Priloga A3 3 Priloga A8, Odločba RS, Ministrstva za okolje in prostor z dne 27.6.2008 4 Izdaja naravovarstvenega soglasja je bila zavrnjena le delno, tj. za parc. št. 16/2, 23/2, 23/3, 24/3, 35/1, vse k.o. M., za druge parcele, med tem za parcelo št. 87/1, v zvezi s katero tožnik prav tako zahteva odškodnino v tej pravdi, pa je bilo naravovarstveno soglasje izdano. 5 Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) 6 V tem kontekstu pa ni odločilno, da je zaraščenost parcel vsaj tridesetletna. 7 Mnenje podano na naroku dne 17.10.2016 8 Odločba z dne 17.12.2008, A 10 9 Dopis z dne 16.3.2009, A 12 10 V zvezi s tem je sodišče tožniku tudi pravilno pojasnilo, da ZON niti ne predvideva plačila odškodnine v višini tržne vrednosti nepremičnin.