Jedro

Dejstvo, da tožnik zaradi slabega finančnega položaja stroškov pravnomočno končanega kazenskega postopka (stroškov toženčevega zagovornika in stroškov zastopnika oškodovanca) ne more plačati, ne predstavlja tistega objektivnega pogoja, ki bi v smislu 24. člena ZBPP (če je rešena zadeva razlog, da se je oseba znašal v življenjski stiski), bil relevanten za presojo upravičenosti do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila teh stroškov.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z oprostitvijo plačila vseh stroškov kazenskega postopka v pravnomočno končani kazenski zadevi opr. št. ..., ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v A. Svojo odločitev je oprla na določbo 7. in 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, v nadaljevanju: ZBPP). 7. člen ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti, specializiranimi sodišči, pred ustavnim sodiščem in pred vsemi organi, institucijami in osebami, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZBPP pa lahko prosilec zaprosi za brezplačno pravno pomoč v katerikoli fazi postopka (npr.ob začetku izvensodnega ali sodnega postopka, kakor tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče). Po presoji tožene stranke iz te določbe izhaja, da lahko prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč v kateri koli fazi postopka, in da za brezplačno pravno pomoč ni mogoče zaprositi v zvezi z že pravnomočno končano zadevo. Iz upravnega spisa je razvidno, da tožnik želi dobiti brezplačno pravno pomoč v zvezi s kazensko zadevo, ki bi obsegala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka oz. oprostitev plačila stroškov tožnikovega odvetnika oz. zagovornika, kot tudi oprostitev plačila stroškov zastopnika oškodovanca. Ker je glede na gornje mogoče zaključiti, da je tožnik uveljavljal brezplačno pravno pomoč zaradi izpolnitve njegovih obveznosti nastalih v zvezi s predmetnim pravnomočno končanim kazenskim postopkom, je zato tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in navaja, da se vloga za brezplačno pravno pomoč ne nanaša samo na plačilo stroškov v zvezi z zastopanjem v že pravnomočno končani kazenski zadevi pri Okrožnem sodišču v A. opr. št. ..., temveč na kritje stroškov za pravno zastopanje in svetovanje v zvezi z izrednim pravnim sredstvom v tej zadevi. Dne 12. 3. 2002 je pri odvetniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v zvezi s katero postopek še ni zaključen. Navaja tudi, da je zaporno kazen, ki mu je bila odmerjena s pravnomočno sodbo v zgoraj navedeni kazenski zadevi že prestal in šele v času prestajanja zaporne kazni je bil seznanjen z možnostjo vložitve vloge za brezplačno pravno pomoč. V zvezi z nastalimi stroški kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe pa ugotavlja, da je bil s strani tako odvetnika, kot tudi sodišča zaveden oz. nepravično poučen o možnosti zastopanja po uradni dolžnosti, kakor tudi o možnosti uveljavljanja oprostitve plačila stroškov postopka zaradi slabega finančnega stanja, saj mu je bilo s priporom in kasneje z zaporom odvzeto nadomestilo, ki ga je prejemal za invalidnost. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in v celoti vztraja na izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi te odločbe. Glede tožbenih navedb v zvezi z zahtevo za brezplačno pravno pomoč pa navaja še, da tožnik v upravnem postopku ni nikoli omenjal, da želi uveljavljati brezplačno pravno pomoč zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Ne glede na navedeno pa je tožnik zahtevo za varstvo zakonitosti kot izhaja iz tožbe vložil dne 12. 3. 2003, torej precej pred časom vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč. Tako bi lahko tožnik uveljavljal brezplačno pravno pomoč v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti le v primeru, če bi izpolnjeval vse ustrezne pogoje po ZBPP, samo za tista procesna dejanja v zvezi s predmetno zahtevo, ki bi bila opravljena po vložitvi ustrezne prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnikova zahteva za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ni utemeljena. Namen uvedbe instituta brezplačne pravne pomoči je v zagotavljanju dostopnosti do sodnega varstva vsakomur, ne glede na njegov socialni in ekonomski položaj. V tem smislu je torej zahteva za brezplačno pravno pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov postopka (7. člen ZBPP) lahko zakonsko utemeljena le v primeru, ko bi ti stroški nastali ali že nastajajo osebi v zvezi z uresničevanjem te z zakonom zagotovljene pravice, torej v zvezi z uveljavljanjem brezplačne pravne pomoči v sodnih postopkih, ki so že v teku ali pa se bodo šele začeli. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je tožnik tako v zahtevi oz. prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 3. 7. 2003 (odstopljena toženi stranki dne 12. 11. 2003), kakor tudi v dopolnitvi zahteve z dne 17. 12. 2003 navedel, da je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z oprostitvijo plačila stroškov, ki se nanašajo na zastopanje tožnika in stroškov zagovornika oškodovanca v kazenski zadevi opr. št. ..., ki je bila že pravnomočno končana pred vložitvijo te prošnje. Glede na navedeno je zato tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikov prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Če bi tožnik v času, ko je tekel kazenski postopek vložil zahtevo za odobritev brezplačne pravne pomoči in bi mu bila le-ta odobrena, v tem primeru stroškov za kazenski postopek ne bi nosil sam, temveč bi bremenili državo. Ker pa v citirani kazenski zadevi brezplačne pravne pomoči ni uveljavljal in je očitno sam najel zagovornika, je tudi stroške tega kazenskega postopka dolžan nositi sam. Dejstvo, da zaradi slabega finančnega položaja teh stroškov ne more plačati, pa po presoji sodišča ne predstavlja tistega postopkovnega oz. objektivnega pogoja, ki bi v smislu 24. člena ZBPP (če je rešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski), bil relevanten za presojo upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Kot neutemeljeno in nedovoljeno tožbeno novoto (14. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) je sodišče zavrnilo ugovor tožnika, da je prosil za brezplačno pravno pomoč v zvezi z vložitvijo izrednega pravnega sredstva v navedeni pravnomočno končani kazenski zadevi. Tožnik je imel v postopku pri toženi stranki namreč možnost vlogo dopolnjevati, kar izhaja tudi iz citirane dopolnitve z dne 17. 12. 2003, vendar niti v prošnji za brezplačno pravno pomoč, niti v dopolnitvi te prošnje na katero ga je pozvala tožena stranka, zahteva za varstvo zakonitosti ni bila omenjena. Razen tega iz dokazila, ki ga je predložil k tožbi, tudi ni razvidno, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti tudi dejansko vložena. Glede na navedeno je zato sodišče na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik je ob vložitvi tožbe zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks. V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90, Ur. list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00, 93/01, 73/03, 121/03) je sodišče na podlagi predloženih listin (odločbe Centra za socialno delo iz Maribora št. 020-60-8842/2003-25 z dne 16. 11. 2003) ocenilo, da bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo preživljanje tožnika, zato je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo.