Jedro

Brezplačna pravna pomoč se praviloma odobri v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 11. 11. 2013 za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je organ za BPP 12. 11. 2013 prejel tožnikovo prošnjo za BPP. Z odločbo Bpp 461/2012 z dne 28. 11. 2013 je tožnikovo prošnjo zavrnil, saj je ugotovil, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1924/2013 z dne 21. 1. 2014 odločbo Bpp 461/2012 z dne 28. 11. 2013 odpravilo in zadevo vrnilo organu za BPP v ponovno odločitev.

Ob ponovnem obravnavanju navedene zadeve organ za BPP najprej ugotavlja, da tožnik za prošnjo z dne 11. 11. 2013 nima več pravnega interesa. Tožnik je namreč prosil za BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 228/2012 z dne 15. 10. 2013, o kateri pa je že odločalo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 3297/2013 z dne 12. 2. 2014. S slednjo je bila tožnikova pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 228/2012 z dne 15. 10. 2013 zavrnjena. Na podlagi navedenega je tudi očitno, da tožnikova prošnja za BPP nima nikakršnih verjetnih izgledov za uspeh. Sedaj je to dejstvo celo gotovo. Iz pojasnjenih razlogov je organ za BPP tožnikovo prošnjo z dne 11. 11. 2013 ponovno zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, ter da ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik meni, da organ za BPP v ponovljenem postopku ni ravnal v skladu z napotili Upravnega sodišča RS. Ne strinja se z navedbami organa za BPP glede razumevanja pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki naj bi bila v konkretni zadevi glede na določbo 24. člena ZBPP razlog za zavrnitev tožnikove prošnje. V konkretnem primeru namreč tožnikova pritožba ni bila očitno nerazumna. Tožnik je bil kot mladoletni Rom žrtev policijskega nasilja ter ga neposredno varujeta tako Konvencija o otrokovih pravicah kot tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Vendar mora pred tem izčrpati pravna sredstva pred domačimi sodišči. Sedaj je vložen predlog za dopustitev revizije, o katerem Vrhovno sodišče RS še ni odločilo. Vendar je bil predpogoj za to pravno sredstvo vložena pritožba.

Po mnenju tožnika tako ni mogoče govoriti o nerazumnosti zadeve, pri čemer opozarja še na v konkretni zadevi izdano mnenje izvedenca medicinske stroke glede poškodb, ki jih je utrpel tožnik kot žrtev policijskega nasilja. Navaja, da je bil priča spornemu dogodku še en Rom. Organ za BPP pa je pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP uporabil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3297/2013 z dne 12. 2. 1014, ki pa ne temelji na standardu razumnosti zadeve, temveč na standardu gotovosti. Organ za BPP je tako v ponovljenem postopku kljub drugačnim napotkom Upravnega sodišča RS uporabil kriterij gotovosti in ne kriterija očitne nerazumnosti zadeve. Tožnik še poudarja, da ni pravilen način odločanja, da organ za BPP čaka na odločitev Višjega sodišča ter šele nato odloči o zadevi. Organ za BPP bi moral odločiti o zadevi najpozneje do 5. 1. 2014, ko sodbe Višjega sodišča še ni bilo. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri BPP, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, da mu tožena stranka povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila zavrnjena tožnikova prošnja za BPP z dne 11. 11. 2013, s katero je tožnik prosil za BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 228/2012 z dne 15. 10. 2013. Ker je o navedeni pritožbi že odločilo Višje sodišče v Ljubljani (sodba II Cp 3297/2013 z dne 12. 2. 2014), po presoji sodišča tožnik v času, ko je organ za BPP ponovno odločal o njegovi prošnji (2. 4. 2014), ni imel več pravnega interesa za vloženo prošnjo. Zato je organ za BPP postopal pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrnil. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja, da se organ za BPP v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni ravnal po napotkih Upravnega sodišča RS. Iz prvega odstavka 28. člena ZBPP izhaja, da se BPP odobri pravilom v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec. V konkretni zadevi je tožnik uveljavljal BPP v točno določenem obsegu (za vložitev pritožbe), o kateri pa je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe že odločeno. Zato je za zadevo nerelevantno tožnikovo sklicevanje, kako je treba razumeti pravni standard očitne nerazumnosti zadeve ter njegovo pojasnjevanje, da zadeva ni očitno nerazumna.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi prav tako ne more vplivati sklicevanje tožnika, da je v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za BPP, vložil predlog za dopustitev revizije na Vrhovno sodišče RS. Tožnik ima namreč možnost, da za vložitev nadaljnjih pravnih sredstev v navedeni zadevi vloži pri organu za BPP novo prošnjo za BPP. Odobritev BPP se namreč lahko veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (2. alineja drugega odstavka 28. člena ZBPP). Ob vsaki vložitvi prošnje za BPP pa organ za BPP med drugim presoja tudi, da zadeva ni očitno nerazumna, torej da ima prosilec v zadevi, za katero vlaga BPP, verjetne izglede za uspeh, kar mu nalaga 24. člen ZBPP.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.