Jedro

V zadevi, v kateri je tožnica zahtevala izdajo osebne izkaznice, ki je oblika potrdila v smislu 171. člena ZUP, pristojni organ pa o zahtevi ni odločil, gre za molk organa druge stopnje, zaradi katerega je dopusten upravni spor ob pogojih iz 26. člena ZUS. Ta pasivnost tožene stranke pa ne pomeni dejanja, s katerim bi se posegalo v tožničino ustavno pravico v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave RS.

Izrek

Zahteva se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica v zahtevi za varstvo ustavnih pravic navaja, da je takoj po poteku veljavnosti osebne izkaznice, ki ji je bila izdana dne 1.10.1982 pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve, zaprosila za novo. Uradna oseba navedenega organa (sedaj je to Upravna enota ...), je tožnici pojasnila, da ni upravičena do nove osebne izkaznice in je hkrati zavrnila tudi sprejem njene vloge. Stanje se ni spremenilo niti po pritožbi na ministra za notranje zadeve z dne 9.8.1995. Tožnica navaja, da ima vsakdo v skladu z 32. členom ustave Republike Slovenije pravico svobodnega gibanja, izbire prebivališča, da zapusti državo in se vanjo vrne. Glede na to, da osebne legitimacije nima, jo Upravna enota neposredno onemogoča v uresničevanju pravice do svobode gibanja. Mnenja je, da gre v obravnavani zadevi zaradi neizdaje osebne izkaznice za kršitev pravice do svobode gibanja iz 1. odstavka 32. člena Ustave republike Slovenije. Predlaga, da sodišče po 70. členu v zvezi s 67. členom zakona o upravnih sporih, ker sporno dejanje še traja in ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, s sklepom naloži Upravni enoti, da predlagateljici v 48 urah izda osebno izkaznico.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožnici izdana osebna izkaznica z veljavnostjo 10 let, to je do 1.10.1992 in da je iz kartoteke vlog izdanih osebnih izkaznic ter iz računalniške evidence registra izdanih osebnih izkaznic razvidno, da tožnici nova izkaznica ni bila izdana. Prav tako ni razvidno, da bi ob poteku veljavnosti podala vlogo za izdajo nove osebne izkaznice. Tožnica, državljanka Republike Srbije, je dne 27.12.1991 podala vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS št. 1/91-I, 30/91-I, in 38/92). V postopku po navedeni vlogi je Ministrtsvo za notranje zadeve pozvalo Upravno enoto, notranjo organizacijsko enoto Upravne notranje zadeve, da uvede potopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivlišča po določbi 8. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS št. 6/83, in Uradi list RS št. 26/90 ter 11/91-I), ker je obstajal utemeljen sum, da ne prebiva v kraju in na naslovu, kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče. Vprašanje dejanskega stalnega prebivališča tožnice je bilo namreč predhodno vprašanje, od katerega je bila odvisna odločitev v postopku pridobitve državljanstva Republike Slovenije. V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča je bila dne 15.4.1993 izdana odločba o izbrisu tožnice iz registra stalnega prebivalstva, ker je bilo ugotovljeno, da stalno ne prebiva v ... Odločba je postala dokončna in pravnomočna 2.5.1993 in je bila s tem datumom izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Dne 20.7.1993 je bila imenovani (po pooblaščencu) vročena tudi odločba o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Iz povedanega sledi, da je bila tožnica ob upoštevanju 13. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) in 81. člena zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1/91-I) v 30. dneh po poteku veljavnosti osebne izkaznice dolžna podati vlogo za novo osebno izkaznico. Če bi podala vlogo, bi ji bila do 9.2.1993, ko je bil zoper njo uveden potopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, osebna izkaznica tudi izdana, po uvedbi postopka pa le, če bi bil navedeni postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ustavljen (4. odstavek 131. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), oziroma bi bila skladno z 8. členom zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva izdana dokončna odločba o spremembi naslova tožničinega stanovanja. Do dokončanja postopka pa bi bila vloga stranke sprejeta, stranki pa izdano potrdilo o prejemu vloge. Če bi tožnica želela podati vlogo za izdajo nove osebne izkaznice po 2.5.1993, bi ji bila ta izdana le v primeru, da bi ponovno prijavila stalno prebivališče v kraju in na naslovu, kjer bi se dejansko naselila z namenom stalnega prebivanja ter ob predložitvi listin, ki jih predpisuje 6. člen zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva. Po 20.9.1993 pa so za tožnico, skladno z 81. členom zakona o tujcih, pričele veljati določbe tega zakona in bi bila dolžna prebivanje v Republiki Sloveniji, če bi tu tudi dejansko prebivala, urejati skladno s tem zakonom.

Zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih pravic je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnica izrecno uveljavlja sodno varstvo po 67. členu zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS), ki določa, da se varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če jih krši uradna oseba upravnega organa oziroma odgovorna oseba samoupravne organizacije ali skupnosti s svojim dejanjem, s katerim v nasprotju z zakonom nekemu posamezniku, organizaciji ali skupnosti tako pravico oziroma svoboščino neposredno preprečuje ali omejuje, zagotavlja v postopku, ki je predpisan v členih 68. do 76. tega zakona, če ni zanje zagotovljeno drugačno sodno varstvo.

Ustava Republike Slovenije pa v 2. odstavku 157. člena določa, da se v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča v upravnem sporu, ki se sproži s tožbo ob smiselni uporabi določb zakona o upravnih sporih, ki se nanašajo na upravni spor.

Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi, v kateri je tožnica zahtevala izdajo osebne izkaznice, ki je oblika potrdila, ki ga izda pristojni organ v smislu 171. člena ZUP, pristojni organ prve stopnje pa o zatrjevani tožničini vlogi ni odločil, odločil pa tudi ni organ druge stopnje o tožničini pritožbi z dne 9.8.1995, za molk organa. Tožnica sicer zatrjuje, da je pristojni organ zavrnil sprejem vloge, ki pa bi jo tožnica mogla poslati priporočeno po pošti. Zaradi molka organa 1. stopnje, domnevno zaradi negativne odločbe (6. odstavek 171. člena ZUP), je dopustna pritožba v smislu 2. odstavka 218. člena ZUP, zaradi molka organa druge stopnje pa je dopusten upravni spor, seveda ob pogojih iz 26. člena ZUS. Po povedanem torej v pasivnosti upravnega organa prve stopnje v obravnavanem primeru ne gre za dejanje, s katerim se posega v tožničino ustavno pravico v smislu 2. odstavka 157. člena ustave RS oziroma za dejanje, s katerim bi uradna oseba upravnega organa kršila z ustavo varovane pravice z neposrednim preprečevanjem ali omejevanjem teh pravic, katerih varstvo so prej urejale določbe 67. člena ZUS, če ni bilo zanje zagotovljeno drugačno sodno varstvo.

Sodišče je glede na navedeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS tožničino zahtevo zavrglo, ZUS pa smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).