Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornice M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 22.4.1998, na podlagi pooblastila 525. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper M.K. iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, ki teče od dneva pridržanja dne 22.4.1998 od 5. ure dalje. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 23.4.1998 pritožbo zagovornice M.K. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica M.K., odvetnica M.D. iz K., je dne 20.5.1998 vložila zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je podana begosumnost M.K., da iz tiralice in tudi iz zahteve za izročitev ni razvidno, kdaj naj bi M.K. storil očitano kaznivo dejanje ter da ni nikakršnih dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je kaznivo dejanje storil. Zaradi tega je po njenem stališču sodišče z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in s tem tudi ustavne pravice in svoboščine M.K. Po določilu 1. odstavka 525. člena ZKP sme organ za notranje zadeve v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost. Prošnja mora vsebovati podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Po 2. odstavku navedenega člena mora organ za notranje zadeve tujca, kateremu je vzel prostost, brez odlašanja odpeljati k preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča, da ga zasliši, preiskovalni sodnik pa lahko odredi pripor.

M.K. je bila dne 22.4.1998 v Kopru odvzeta prostost na podlagi mednarodne tiralice, v dopisu italijanskih pravosodnih oblasti pa je bila tudi predlagana odreditev pripora M.K., dopis pa vsebuje podatke za ugotovitev njegove istovetnosti, prav tako pa tudi opis in označbo kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, številko in datum odločbe, s katerim je sodišče v Trstu odredilo pripor zoper M.K., ter tudi izjavo, da bodo italijanski pravosodni organi vložili uradno zahtevo za njegovo izročitev Republiki Italiji. Zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, češ da iz dopisa italijanskih pravosodnih oblasti ni razvidno, kdaj naj bi M.K. storil kaznivo dejanje, ni utemeljeno, saj je v dopisu navedeno, da naj bi kazniva dejanja storil od januarja 1996 dalje v Miljah in Trstu.

Z izdajo sklepa odreditvi pripora zoper M.K. iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP torej niso bile kršene določbe kazenskega postopka, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora. V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je namreč tudi pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče prišlo do sklepa, da je podana nevarnost, da bi M.K., če bi bil na prostosti, pobegnil. Zagovornica M.K., ki se s tako odločitvijo ne strinja, v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da taka nevarnost ni podana zato, ker M.K. živi in dela v Sloveniji že vrsto let in ker ima v Sloveniji tudi družino s šoloobveznimi otroki, prav tako pa je poslovno vezan na Italijo. Zagovornica M.K. s takimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zahteva, in ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).