Jedro

Ker v času sojenja veljavni devizni predpisi ne prepovedujejo plačilnega prometa s tujino v tujem plačilnem sredstvu, je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek v tuji valuti. Višina obrestne mere zamudnih obresti je vezana na obrestne mere v kraju plačila.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za glavnico v znesku 21.000,00 DEM, v ostalem, to je glede obresti pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega in pritožbenega postopka v znesku 386.030,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 21.000,00 DEM z obrestmi kot obrestuje NLB d.d. Ljubljana vloge v DEM na vpogled, ki tečejo od 8.8.1995, zavrne.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v obrazložitvi med drugim navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj o tožbenem zahtevku ni v celoti odločilo, ker je tožeča stranka podala še podrejeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 21.000,00 DEM s pripadki in v kolikor je sodišče zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, bi moralo odločati o podrejenem zahtevku. Nadalje trdi, da je z zavrnitvijo glavnega tožbenega zahtevka materialno pravo zmotno uporabilo, saj je tožeča stranka tuja pravna oseba s sedežem v tujini in je predmetni pralni prašek plačala v DEM v skladu z deviznimi predpisi in je zato upravičena zahtevati tudi plačilo v DEM.

Pritožba je utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni odločilo tudi o podrednem tožbenem zahtevku glede na to, da je glavni zahtevek zavrnilo. Po določilu 2. odstavka 188. člena ZPP lahko uveljavlja tožnik z eno tožbo dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Tožeča stranka je tudi v smislu eventuelene komulacije postavila tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je res samo v obrazložitvi navedlo, da bo o podrednem tožbenem zahtevku odločalo, če bo prišlo do nadaljevanja postopka, kar procesno ni napačno. Res pa je tudi, da bi lahko sodišče z eno sodbo odločilo tako o glavnem kot o podrednem zahtevku iz razlogov smotrnosti.

Pač pa ima pritožba prav, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podlaga tožbenemu zahtevku v navedeni zadevi neupravičena pridobitev. Po 3. odstavku 27. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, se za obveznosti iz uporabe stvari brez poslovodstva in za druge nepogodbene obveznosti, ki ne izvirajo iz odškodninske odgovornosti, uporabi pravo kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila obveznost. Sodišče je ugotovilo, da so ta dejstva nastopila v Sloveniji in zato je pravilno odločilo, da se za presojo zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve smiselno uporabljajo določila 1. odstavka 210. člena ZOR po katerem mora pridobitelj vrniti premoženje, ki ga je pridobil brez podlage, če pa to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugoditi zahtevku tožeče stranke, ki uveljavlja doseženo korist v tuji valuti iz razloga, ker je tožena stranka oseba domačega prava. Tožena stranka je dosegla korist z neupravičeno pridobitvijo v denarnih sredstvih. Terjatev tožeče stranke je denarna terjatev. Denarne obveznosti pa so prinosnine, ki se po določilu 1. odstavka 320. člena ZOR izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma stalno prebivališče. Tožniku kot prikrajšancu bo torej toženec kot okoriščanec izpolnil obveznost v Nemčiji. Ker v času sojenja veljavni devizni predpisi ne prepovedujejo plačilnega prometa s tujino v tujem plačilnem sredstvu (17. člen Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. RS št. 16/91 in naslednji), je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek v tuji valuti, to je v DEM. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti skladno z določilom 4. točke 373. člena ZPP tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo glavnega tožbenega zahtevka v znesku 21.000 DEM.

Ob utemeljenosti glavnega zahtevka pa je treba odločiti tudi o stranskem obrestnem zahtevku. V času ugotovljenega nastanka terjatve tožeče stranke zoper toženca je po določilu 1. odstavka 277. člena ZOR višina obrestne mere zamudnih obresti vezana na obrestne mere v kraju plačila. Zato bo potrebno ugotoviti kakšne obresti za navedeni posel veljajo v kraju izpolnitve, to je na sedežu tožeče stranke, seveda pa ne smejo po višini presegati obrestne mere, ki jo je tožeča stranka postavila v tožbenem zahtevku. Zato je bilo potrebno glede tožbenega zahtevka za obresti pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje po 1. odstavku 370. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje pa je odločilo o stroških pravdnega postopka, nastalih do izdaje prvostopne odloče in o pritožbenih stroških, ki jih je priznalo pritožniku, ker je s pritožbo glede glavnega zahtevka uspel, in sicer je odločilo o stroških postopka po določilu 166. člena ZPP. V drugem odstavku je določeno, da sodišče v primeru, ko spremeni odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Če sodišče razveljavi odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pa se pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Po tem določilu pa sodišče lahko ravna tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje sicer ni odločalo o pravdnih stroških. Vendar iz razloga, ker je drugostopno sodišče delno spremenilo sodbo, delno pa jo je razveljavilo in ker jo je spremenilo o celotnem glavnem zahtevku, je odločilo tudi o stroških, ki so nastali do izdaje prvostopne odločbe ter o pritožbenih stroških. O nadaljnjih stroških, ki bodo nastali v zvezi z sojenjem o zamudnih obrestih, pa bo sodišče prve stopnje odločalo z odločbo o tem zahtevku. Stroške je odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo in znašajo za takse za tožbo, sodbo, za predlog in sklep za začasno odredbo 72.050,00 SIT, za pritožbo 78.000,00 SIT, skupaj 150.050,00 SIT; odvetniški stroški pa za sestavo tožbe, začasne odredbe, pripravljalne spise in pristope na glavne obravnave in ostale naroke 2700 točk x 87,40 SIT, kar znaša 235.980,00 SIT.