Jedro

Ker je postal odškodninski temelj sporen glede na ugovor tožencev, da je bila tudi sporna škoda, ki je nastala tožniku v zvezi z drugo operacijo, predmet poravnave z dne 26.11.1990, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotavljali, kaj je bil predmet citirane poravnave. S pogodbo o poravnavi (ob pogojih členov 1089 in naslednjih ZOR), dobi namreč neposlovno to je iz škodnega dogodka izvirajoče razmerje obliko poslovnega razmerja. Ko se s poravnavo uredi določeno razmerje, se lahko na tak način odpravi spor in negotovost o vseh elementih, obstoječih in torej predvidljivih v času njenega sklepanja. Ker sta pravdni stranki sklenili poravnavo 26.11.1990 na podlagi podatkov izvedenčevega mnenja z dne 10.9.1990, ki je po ugotovitvah sodišča druge stopnje vsebovalo tudi podatke o predvidljivi škodi, ki bo nastala tožniku v zvezi z odstranitvijo kovinskega materiala iz stegnenice na operativni način (ki je bil tudi opravljen 28.2.1991), do kakšne večje od tedaj predvidljive škode pa ni prišlo, je v povezavi z vsebino izvensodne poravnave (odrečne izjave) tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila predmet navedene poravnave tudi v tej pravdi iztoževana škoda. V zvezi z revizijskimi izvajanji o tem, kakšno škodo je tožnik dejansko imel v zvezi z drugo operacijo, je opozoriti, da je sestavina predvidljivosti tudi približnost ocene elementov posameznih oblik škode. Ker zaradi sklenjene izvensodne poravnave z dne 26.11.1990 v tožbi uveljavljeni odškodninski temelj ni podan, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencema, da morata nerazdelno plačati tožniku še nadaljnjo odškodnino, povezano s škodo po drugi operaciji in sicer v višini 407.319,80 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo ugodilo pritožbama tožencev ter zavrnilo s sodbo sodišča prve stopnje tožniku dosojeno odškodnino, ker je ocenilo, da je bil ta sporni del odškodnine že vsebovan s poravnavo - odrečno izjavo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama 26.11.1990. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi. Po revizijskih izvajanjih temelji poravnava z dne 26.11.1990 na izvedenskem mnenju prof. dr. Smrkolja z dne 10.9.1990. Mnenje res pravi, da bi bilo potrebno odstraniti ploščico s posebnim operacijskim posegom, zaradi katerega bo oškodovanec vsaj en teden hospitaliziran in bo vsaj en mesec nosil bergle. Vendar poravnava te škode kot bodočo škodo ni zajemala. Tedaj se še ni vedelo ali se bo tožnik odločil za odstranitev ploščice. Predmet zahtevka ali poravnave je lahko samo tista škoda, ki je že nastala, z izjemo po členu 203 ZOR, ki govori o tisti bodoči negmotni škodi, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodoče. Ta mora torej v času odločanja že obstajati in se bo pojavljala tudi v bodoče. V tem primeru ob sklepanju poravnave se sploh še ni vedelo ali bo do operacije in torej škode sploh prišlo. Izvedensko mnenje pa tudi ne vsebuje ocene o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin zaradi nove operacije, kar je podlaga za oceno višine škode. Ker teh podatkov ni bilo, stranki nista mogli sklepati sporazuma o tej vrsti škode.

Izvedenec v mnenju 10.9.1990 ni predvidel nobenih posebnih posledic. Iz zadnjega mnenja pa izhaja, da je prišlo pri tej operaciji do poškodbe živca, zaradi česar je trajno poškodovan del stegnenice, ki je omrtvičena v dolžini 22 in širini 10 cm. To pomeni funkcionalno prizadetost, ki je ob sklepanju poravnave ni bilo, niti ni bila predvidena. Občasno pa se pojavlja tudi odprta rana z gnojenjem. Teh težav v času obravnave 31.5.1994 tožnik ni imel in so se pojavile naknadno.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je ugotoviti, da revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih izvajanj o tem, da se tožniku občasno pojavlja odprta rana z gnojenjem, da teh težav v času (zadnje) obravnave 31.5.1994 ni imel in da so se pojavile naknadno, ker ta škoda ni bila predmet tožbenega zahtevka ter pomenijo v procesnopravnem pogledu taka izvajanja spremembo tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave na prvi stopnji (prvi odstavek 190. člena ZPP).

Predmet pravne presoje je v tem primeru le vprašanje, ali je tožniku z operacijo z dne 28.2.1991, kateri se je moral podvreči po sklenitvi izvensodne poravnave z dne 26.11.1990, nastala dodatna škoda in ali je bila ta dodatna škoda taka, da tožnik pri sklenitvi poravnave nanjo ni mogel misliti ali predvideti njenih posledic in da zato ni bila predmet poravnave. Sodišče prve stopnje je menilo, da gre za novo s poravnavo neupoštevano škodo in je zato tožniku dosodilo 407.319,80 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, medtem ko je sodišče druge stopnje presodilo, da je tožnik na podlagi izvedenčevega mnenja z dne 10.9.1990 lahko predvidel vse posledice v zvezi z drugo operacijo, da je zato v poravnavi 26.11.1990 zajeta tudi ta škoda in da zato tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine ni utemeljen, zaradi česar je s spremenjeno sodbo tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. V razlogih k svoji odločitvi je sodišče druge stopnje navedlo, da je izvedenec v svojem mnenju 10.9.1990 natančno pojasnil, kaj se bo zgodilo, če bo tožnik šel na operacijo, ki je nujna. V bolnici bo moral biti vsaj teden dni, kasneje pa bo moral vsaj mesec dni hoditi z berglami. Ob odločitvi za operacijo se je tožnik zavedal, da ga čaka operacija, ki bo zvezana z bolečinami, s hospitalizacijo in s hojo z berglami ter da v zvezi s samo operacijo ni prišlo do nobenih nepredvidenih posledic, zaradi katerih bi bila na mestu odškodnina za fizične bolečine, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali za strah. Fizične bolečine so bile prav gotovo lahko pričakovane in tožnik si je lahko predstavljal kakšne bodo, ker je eno operacijo že pretrpel, do zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi tega, ker je en del stegna na koži omrtvičen, ni prišlo in zaradi tega duševno ne trpi, prav tako pa ni utemeljena odškodnina za strah, ker je ob sklepanju poravnave vedel, da bo moral iti na novo operacijo in strah pred to operacijo zanj ni bil nekaj novega.

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje pravilna. Podlago sprejeti presoji so predstavljale ugotovitve, da je tožnik sklenil s toženo stranko izvensodno poravnavo 26.11.1990, da je tedaj razpolagal z izvedeniškim mnenjem prof. dr. Smrkolja z dne 10.9.1990, v katerem je ta podal mnenje o tožnikovi tedanji škodi in o predvideni nadaljnji škodi, ker je navedel, da je potrebna še odstranitev ploščice z vijaki z novo operacijo (ki je bila nato čez 3 mesece tudi opravljena), da bo zaradi nje vsaj en teden hospitaliziran, nato pa bo moral vsaj en mesec hoditi z berglami ter da po drugi operaciji ni prišlo do nobene v času sklenitve poravnave nepredvidene škode (telesne bolečine so bile zaradi druge operacije predvidljive, prav tako strah na podlagi izkušenj s prvo operacijo, do zmanjšanja življenjskih sposobnosti pa sploh ni prišlo, ko se stanje tožnikovega stegna celo izboljšuje). Ker je postal odškodninski temelj sporen glede na ugovor tožencev, da je bila tudi sporna škoda, ki je nastala tožniku v zvezi z drugo operacijo, predmet poravnave z dne 26.11.1990, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotavljali, kaj je bil predmet citirane poravnave. S pogodbo o poravnavi (ob pogojih členov 1089 in naslednjih ZOR), dobi namreč neposlovno to je iz škodnega dogodka izvirajoče razmerje obliko poslovnega razmerja. Ko se s poravnavo uredi določeno razmerje, se lahko na tak način odpravi spor in negotovost o vseh elementih, obstoječih in torej predvidljivih v času njenega sklepanja. Ker sta pravdni stranki sklenili poravnavo 26.11.1990 na podlagi podatkov izvedenčevega mnenja z dne 10.9.1990, ki je po ugotovitvah sodišča druge stopnje vsebovalo tudi podatke o predvidljivi škodi, ki bo nastala tožniku v zvezi z odstranitvijo kovinskega materiala iz stegnenice na operativni način (ki je bil tudi opravljen 28.2.1991), do kakšne večje od tedaj predvidljive škode pa ni prišlo, je v povezavi z vsebino izvensodne poravnave (odrečne izjave) tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila predmet navedene poravnave tudi v tej pravdi iztoževana škoda. V zvezi z revizijskimi izvajanji o tem, kakšno škodo je tožnik dejansko imel v zvezi z drugo operacijo, je opozoriti, da je sestavina predvidljivosti tudi približnost ocene elementov posameznih oblik škode. Ker zaradi sklenjene izvensodne poravnave z dne 26.11.1990 v tožbi uveljavljeni odškodninski temelj ni podan, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo. Zato po oceni revizijskega sodišča ni podan v reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob reševanju tožnikove revizije pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopkih pred nižjima sodiščema zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP). V skladu s takimi ugotovitvami je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).