25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 466/00 z dne 16. 1. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 388/96 z dne 31. 3. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od Ministrstva za notranje zadeve zahtevala povračilo škode v višini 1 980 000 SIT, ki naj bi ji nastala z zasegom osebnega avtomobila. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo z zasegom povezanih stroškov v višini 180 000 SIT, ki naj bi tožnici nastali z izposojo nadomestnega vozila.

Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zasega vozila temelji na upravičenju, ki izvira iz lastninske pravice. Ker tožnica po mnenju sodišča ni uspela dokazati, da bi bila lastnica zaseženega vozila, je sodišče njen zahtevek zavrnilo. Po oceni sodišča namreč italijansko pravo ne pozna pridobitve lastninske pravice od nelastnika na podlagi notarsko overjene kupoprodajne pogodbe.

Prav tako po mnenju sodišča tožnica ni dokazala, da bi postala lastnica ali vsaj solastnica vozila na podlagi vložka njenih rezervnih delov v osebni avtomobil, saj je policistom izjavila, da je bila le formalna lastnica, dejanski lastnik pa je bil njen brat, ki je tudi organiziral in plačal popravilo avtomobila. Iz istih razlogov je bila zavrnjena tudi pritožba.

Pri tem Višje sodišče še dodaja, da je vprašanje lastninske pravice civilnopravno vprašanje, zato je njen obstoj treba ugotavljati na način in pod pogoji, ki jih določa civilno pravo. Registracija vozila na ime tožnice ter nanjo se glaseče listine o nakupu in uvozu vozila po oceni sodišča druge stopnje v okviru teh pravil predstavljajo le del dokaznega gradiva, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev. Katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je tako po navedbah Višjega sodišča pri svoji odločitvi ne samo smelo, temveč tudi moralo upoštevati izpoved tožnice in prič ter druge dokaze.

Višje sodišče opozarja, da mora sodišče preizkusiti samo tiste pravne podlage, ki bi pri odločanju o zahtevku utegnile priti v poštev. Ker bi bil z odvzemom avtomobila po oceni sodišča lahko obogaten le lastnik, kateremu je bilo vozilo vrnjeno, ne pa tožena stranka, omenjena pravna podlaga v tej zadevi ni relevantna. Ustavna pritožnica v pritožbi navaja, da se je prometno dovoljenje za osebni avtomobil glasilo na njeno ime.

Meni, da je prometno dovoljenje javna listina, ki naj bi vzpostavljala zakonito domnevo o lastninski pravici na avtomobilu. Z zahtevo, da tožnica kljub zakoniti domnevi dokaže lastninsko pravico, naj bi po mnenju pritožnice sodišči prve in druge stopnje odstopili od uveljavljenih načel in sodne prakse ter postopali skrajno arbitrarno. Za svojo odločitev sodišči po navedbah pritožnice tudi nista našli razumnih pravnih argumentov. Z vsem tem naj bi ji kršili pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev teh pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, pritožnica pa v pritožbi tudi ni navedla odločitev sodišč, ki bi kazale na arbitraren in samovoljen odstop od ustaljene sodne prakse, na kar se sicer pritožnica v ustavni pritožbi sklicuje.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude