Jedro

Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, kar je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Očitano ravnanje tožnika (prodajalca), da je sedemkrat z uporabo gesla poslovodje neupravičeno vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“, ob tem posegel v naročilo in način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil svojemu delodajalcu škodo, lahko predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24. 6. 2011 nezakonita, zato se razveljavi (I. tč. izreka); da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto „prodajalec“ ali na drugo ustrezno delovno mesto, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje, mu za čas prepovedi opravljanja dela in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači in pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prikrajšanja pri plači oz. mesečne plače v plačilo dalje do plačila, ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela, v roku 15 dni in pod izvršbo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.027,46 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na račun tožnikove pooblaščenke.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil pogodbenih obveznosti temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Izvedeni dokazi ne puščajo dvoma v to, da je v aplikacijo na nedovoljen način posegel prav tožnik. Tožnik je omenjeno dejanje priči A.A. izrecno priznal. Sodišče je navedlo, da izpoved priče A.A. šteje za verodostojno, kljub temu pa se do te izpovedbe, posebej glede tega, kar ji je pojasnil tožnik, nikjer dokazno ne opredeli. Glede tega ključnega dokaza, ki obremenjuje tožnika, v sodbi ni razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Da je tožnik storil očitane kršitve potrjujejo tudi posnetki nadzorne kamere in podatki o uporabi aplikacije za prodajo kurilnega olja. Čeprav sta bila v aplikacijo prijavljena oba, pa posnetek nadzorne kamere kaže, da poslovodja B.B. v tem času ni delal na računalniku, saj se prav tako pojavi na posnetku. To pomeni, da je aplikacijo z njegovim uporabniškim imenom uporabljal nekdo drug, to pa je bil lahko edino tožnik, ki je bil takrat dejansko za računalnikom. Čeprav je bilo do aplikacije mogoče dostopati tudi iz računalnika, ki se nahaja v pisarni poslovodje, pa ga poslovodja v tem času ni uporabljal, sicer se na posnetku ne bi pojavil. Ker je bil tožnik v kritičnem času edini, ki se je nahajal za računalnikom z dostopom do aplikacije za prodajo kurilnega olja, pri čemer poslovodja ni istočasno delal za računalnikom, ni razumno verjeti, da bi spremembe podatkov v aplikaciji storil kdorkoli drug razen tožnika. Kot ključen dokaz za takšno stališče se izkaže posnetek video kamere za dan 24. 5. 2011. Omenjenega dne je bil namreč v aplikacijo kot uporabnik prijavljen edino poslovodja B.B. (kar je potrdil tudi izvedenec), ki pa dokazano ni delal za računalnikom, je pa za računalnikom delal tožnik (kot izhaja iz posnetka). Tako je vsaj v enem primeru iz posnetkov nedvomno razvidno, da je podatke v aplikaciji neupravičeno spreminjal tožnik, kar pa je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Tožena stranka je nadalje dokazovala, da je mogoče aplikacijo za prodajo kurilnega olja uporabljati sočasno iz istega računalnika, a z uporabo dveh različnih uporabniških imen. Razlaga, da je v aplikacijo posegal B.B. sam v sosednjem prostoru, se ob ugotovitvi, da je mogoče sočasno delo z dvema uporabniškima imenoma iz istega računalnika, izkaže za precej manj verjetno. Iz podatkov o uporabi aplikacije namreč izhaja, da so si posamezni posegi obeh uporabnikov (tožnika in B.B.) sledili v razmiku nekaj sekund, zaradi česar je skrajno neverjetno, da bi v aplikacijo tako usklajeno lahko posegala dva različna in neodvisna uporabnika, ne da bi vedela drug za drugega, pri čemer nikoli ne bi vnašala podatkov hkrati, temveč vedno drug za drugim. Veliko bolj verjetno je, da je podatke spreminjala ena in ista oseba. Tožena stranka je v zvezi s tem vprašanjem zahtevala, da izvedenec mnenje ustrezno dopolni. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo dodatnega dokaza, je onemogočilo popolno ugotovitev dejanskega stanja. Izvedenec je na naroku svoje mnenje v zvezi z istočasno prijavo dveh uporabniških imen na enem računalniku podal popolnoma pavšalno in brez da bi aplikacijo natančno preveril. Mnenje je podal glede na aplikacijo, kakršna je bila dne 4. 7. 2012 in ne, kakršna je bila v kritičnem času leta 2011. Izvedenec tako ni opravil svojega dela, posledično pa tudi odločilna dejstva niso bila ugotovljena. Pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pokaže, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je posegal v poslovne listine, s čimer je podan zakonski znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. čl. KZ-1, ob tem pa je kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka podredno predlaga, da sodišče odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 118. čl. ZDR. Tožena stranka je prepričana, da je očitane kršitve storil ravno tožnik, da jih je storil naklepno, da je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake več kaznivih dejanj in toženo stranko oškodoval za več kot 10.000,00 EUR. Tožena stranka je podala ustrezne ovadbe organom pregona, v zvezi s temi dejanji poteka predkazenski postopek, zato je jasno da toženec tožniku ne zaupa več. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „prodajalec“. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi dne 26. 6. 2011 izredno odpovedala iz razloga po 1. in 2. alineji 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s sprememb). Očitala mu je namreč, da je huje kršil pogodbene obveznosti s tem, ko je neupravičeno sedemkrat z uporabo gesla poslovodje B.B. vstopal v aplikacijo „prodaja kurilnega olja“, v času od 3. 5. 2011 do 24. 5. 2011, ob tem posegel v naročilo in način prvega plačila spremenil iz gotovine v položnico ter s tem povzročil toženi stranki škodo v višini 10.558,00 EUR. S takšnim ravnanjem pa naj bi tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja ponareditve in uničenja poslovnih listin po 235. čl. KZ-1 in kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. čl. KZ-1. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitana dejanja storil, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita je preuranjen.

Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, kot izhajajo za dan 24. 5. 2011. Iz izvedenskega mnenja za ta dan dejansko izhaja, da je bil v kritičnem času v aplikacijo kot uporabnik prijavljen edino poslovodja B.B. (kar je potrdil tudi izvedenec), ki pa ni delal za računalnikom, je pa za računalnikom delal tožnik (kot naj bi izhajalo iz videoposnetka). Ker sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, je ostalo neraziskano vprašanje o tem, kaj je torej tožnik v času, ko je viden na videoposnetku kamere, delal na računalniku. Neraziskano je ostalo tudi vprašanje, ali je bil tožnik v času, ko je viden na posnetku in upoštevajoč 6-10 minuten časovni zamik, v intranet tožene stranke prijavljen pod svojim geslom ter ali je mogoče in je bilo običajno računalnik uporabljati tudi, ne da bi se vpisal v intranet. Za dneve, ko sta bila v intranet tožene stranke v spornem času skorajda istočasno prijavljena tako tožnik kot poslovodja (npr. 3. 5. 2011 ob 7.45.29 in 7.45.38), ob tem pa naj bi se oba pojavila na videoposnetku, pa je potrebno raziskati, ali (ob upoštevanju časovnega zamaka), obstaja realna možnost, da je bil poseg opravljen z drugega računalnika (pri čemer ni nezanemarljivo vprašanje, kdo naj bi tak poseg opravil).

Tožena stranka pa pravilno poudarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče A.A., kateri je izpovedal, da se je s tožnikom srečal in naj bi mu slednji povedal, da na zahtevo poslovodje B.B. že več let posegajo v program glede dobave kurilnega olja in spreminjajo podatke (list. št. 41). Tožnik naj bi mu pojasnil tudi, da je v program vedno posegal le z geslom poslovodje in sicer na njegovo zahtevo. Čeprav je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo te priče, pa tega dokaza ni ocenilo skladno z 8. čl. ZPP, saj ni napravilo ustrezne primerjave z drugimi izvedenimi dokazi. Iz obrazložitve tako ni mogoče izluščiti, zakaj sodišče prve stopnje izpovedbi te priče ne verjame in zakaj ga drugi izvedeni dokazi prepričajo v nasprotno, kar je ta priča povedala. Sodba sodišča prve stopnje ima zaradi navedenega razloga pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker torej sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa še ni možno preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča, predvsem bo zaslišalo tudi tožnika. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).

V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku kršitve v zvezi s posegi v aplikacije dokazala, pa se bo moralo opredeliti tudi do tega, v čem je pravzaprav bila škoda tožene stranke, ki jo je zatrjevala v višini 10.558,00 EUR. Niti iz izredne odpovedi niti iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, ali naj bi si tožnik ta denar prilastil ali pa je z gotovino določeno časovno obdobje zgolj nepooblaščeno razpolagal, nato pa jo je (še pred ugotovljenimi posegi v aplikacijo) vrnil toženi stranki. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka uspela dokazati, da so razlogi za odpoved resni in utemeljeni in so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.