Jedro

ZDen daje položaj upravičenca do denacionalizacije samo osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je tako ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljenju in stanje v zemljiški knjigi.Ne upravni organ in ne sodišče v postopku denacionalizacije namreč nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa.

Drugi odstavek 14. člena Ustave tudi od upravnih organov zahteva, da morajo bistveno enake položaje obravnavati enako; če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.15 Gre namreč za enakost v uporabi prava.16 Vendar pa ni enakosti v nepravu. To drugače povedano pomeni, da je odstop od prejšnje prakse dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje namreč ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni torej utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 490-2/2017-53 z 29. 7. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo nepremičnin v času podržavljanja parc. št. 1640, z. k. vl. št. 106 in parc. št. 1498/1, 1499/2, 1499/3, 1499/4, 1754, 1756, 1753, 1758/9, 1162/1, 1164/7, vse z.k. vl. št. 40 ter parc. št. 1700, 1705, 1768/2, 1162/2, 1164/8, 1703, 1708, vse z.k. vl. št. 41, vse k. o. ... (1. točka izreka) ter zavrnil tožničino zahtevo za povrnitev stroškov za pravno zastopanje (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. V obrazložitvi glede lastništva nepremičnin v času podržavljenja ugotavlja, da je iz z.k. izpiskov za vl. št. 40 in 41, oba k.o. ..., med drugim razvidno, da se po poizvedovalnem zapisniku št. 31 s 16. 5. 1883 in v smislu Deželnega zakonika št. 12 vknjiži lastninska pravica za naselje ... in naselje ... z omejitvijo užitka za vsakokratnega župnika iz ... Iz izpiska z. k. vi. št. 106, k. o. ... pa je med drugim razvidno, da se na osnovi kupne pogodbe z 29. 12. 1875 vknjiži lastninska pravica za naselje ... in ... z omejitvijo užitka za vsakokratnega župnika iz ... V nadaljevanju obrazložitve odgovarja na tožničine navedbe, podane v tem upravnem postopku in zaključuje, da je tožnica v letu 1946 dejansko za lastnika kot užitkar izvajala le neposredno posest, v praksi pa so se nemalokrat posestniki šteli za lastnika, čeprav to niso bili. Poudarja, da v postopku denacionalizacije organ ne more ugotavljati dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo akta o podržavljenju oziroma v konkretnem primeru odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana z 28. 4. 1946, saj nima podlage v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Tako ocenjuje, da tožnica v postopku ni dokazala, da so bile predmetne nepremičnine njena last in tudi ne, da so ji bile podržavljene, saj jih je le uživala v obsegu in za namen, za katerega je bil užitek ustanovljen. V zvezi z zavrnitvijo stroškovnega zahtevka se sklicuje na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi vztraja, da je bila v času podržavljenja lastnica tega premoženja ter da sta organa iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, napačno uporabila materialno pravo in zagrešila bistvene kršitve pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Organa svojega zaključka, da odločba Komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 75/11 z 28. 4. 1946 ne dokazuje njenega lastništva nepremičnin v času podržavljenja, nista obrazložila z razumnimi razlogi. Meni tudi, da ne more biti odločilno, s kakšnim nazivom je bilo v času podržavljenja v zemljiški knjigi vpisano cerkveno premoženje, pri čemer se organa do njenih navedb s tem v zvezi nista obrazloženo opredelila. Po tožničinem prepričanju je v okoliščinah tega primera materialnopravno napačno tudi stališče obeh organov, da se ne more sklicevati na že ugotovljena dejstva iz odločbe o denacionalizaciji št. 321-0268/92-09 z 28. 12. 1992 oziroma da organ nanje ni vezan, češ da gre za dve samostojni odločbi. Dopolnilna odločba je lahko samostojna glede pravnega sredstva in izvršbe, ne pomeni pa, da lahko organ v dopolnilni odločbi na podlagi istega dejanskega stanja in pravne podlage pride do diametralno nasprotne ocene dokazov in odločitve. S tem v zvezi izpostavlja, da glede vprašanja lastništva vse parcele iz obeh postopkov nujno delijo isto usodo, saj so bile v času podržavljenja vse vpisane v istih z.k. vložkih št. 40 in 41, oba k. o. ..., enako lastništvo pa je bilo vpisano tudi v vl. št. 106, k. o. ... Organa pa sta bistvene dokaze (odločbo Komisije za agrarno reformo in z.k. izpiske ter izjavo stranke) v obeh postopkih ocenila različno. Izpostavlja tudi, da prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal dejanskega stanja v zvezi s pravnim temeljem podržavljenja, drugostopenjski organ pa za nepremičnine iz vl. št. 40 in 41, k. o. ... tudi ne. V zvezi z zavrnitvijo stroškovnega zahtevka meni, da odločitev organov temelji na napačni uporabi 114. člena ZUP/86. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2022 dopolnila tožbeni zahtevek, naj sodišče o zadevi samo odloči tako, da zahtevi za denacionalizacijo ugodi.

7. Toženka je na naroku za glavno obravnavo še navedla, da iz izreka odločbe Komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica z 28. 4. 1946 izhaja, da so bile z njo podržavljene le parc. št. 1162/3, 1767/8 in 1744/13, vse k. o. ... Predmetne parcele so bile naštete v prilogi navedene odločbe o podržavljenju, vendar s to odločbo niso bile podržavljene in je na njih pravico užitka obdržal vsakokratni župnik. Izpostavila je, da so bile predmetne nepremičnine pred podržavljenjem, že od leta 1883, vpisane v zemljiški knjigi kot last krajev ... in ... Vztraja, da se tožnica ne more sklicevati na pravnomočno odločbo prvostopenjskega organa z 28. 12. 1992. Meni tudi, da skupna izjava župnije in deželnega glavarja s 30. 8. 1912, iz katere izhaja, da se je parc. št. 1164/11 iz vl. št. 40, k. o. ..., tako kot nekatere od predmetnih parcel, izpisala in na njej vpisala lastninska pravica za A. A., ne dokazuje tožničinega lastništva te parcele, temveč je bila takšna izjava po prepričanju toženke potrebna za to, da je lokalna skupnost (okraja ... in ...) prenesla svojo lastninsko pravico na A. A., župnija pa je morala izjavo podpisati kot prevzetkarica. Prav tako po mnenju toženke zemljiškoknjižni sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani z 22. 2. 1980 ne dokazuje, da so bile predmetne parcele leta 1946 v tožničini lasti. Z Uredbo o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah iz leta 1947 pa se ni izvršilo podržavljenje, ampak le uredil vpis lastninske pravice na tedanjih državnih nepremičninah. Po mnenju toženke ne držijo niti tožbene navedbe, da so bile te nepremičnine v letu 1949 dejansko in neodplačno podržavljene tožnici na podlagi 4. člena ZDen, saj nikoli niso bile v njeni lasti.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Sodišče je 3. 2. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1 sprejelo sklep I U 75/2020-6, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

9. Stranke na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje sodnice v zvezi s sestavo sodišča niso podale nobenega ugovora.

**Datum odločitve**

10. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka naroka je bil po podatkih sodnega spisa toženki in pooblaščenki stranke z interesom vročen 11. 4. 2022, tožničini pooblaščenki pa 13. 4. 2022. Sodišče je sodbo izdalo po poteku petdnevnega roka za podajo morebitnih pripomb na prepis zapisnika.2 **Dokazni sklep**

11. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v sodnem (priloge A1 do A3) in vse listine v upravnem spisu.

12. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

13. Tožba je utemeljena.

Splošno

14. Med strankami je sporno, ali je bila tožnica oziroma njena pravna prednica v času podržavljenja lastnica nepremičnin, takrat parc. št. 1640, z.k. vl. št. 106 in parc. št. 1498/1, 1499/2, 1499/3, 1499/4, 1754, 1756, 1753, 1758/9, 1162/1, 1164/7, z.k. vl. št. 40 ter parc. št. 1700, 1705, 1768/2, 1162/2, 1164/8, 1703, 1708, z.k. vl. št. 41, vse k. o. ... in s tem, ali je pravilna odločitev prvostopenjskega upravnega organa v izpodbijani odločbi o zavrnitvi njene zahteve za denacionalizacijo navedenih nepremičnin.

15. V 14. členu ZDen je določeno, da gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

16. Skladno s 3. členom ZDen so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po v tej določbi navedenih predpisih. Po 4. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije ne glede na določbe prejšnjega člena tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

17. ZDen torej daje položaj upravičenca do denacionalizacije samo osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je tako ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljenju in stanje v zemljiški knjigi.Ne upravni organ in ne sodišče v postopku denacionalizacije namreč nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa.3 Glede pravne podlage za podržavljenje

18. Prvenstveno sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi utemeljeno ugovarja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni navedel pravne podlage za podržavljenje. Iz obrazložitve zgolj izhaja, da je iz priloženih z.k. izpiskov razvidno, da se na podlagi 5. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah4 pri predmetnih nepremičninah poočiti sprememba imena lastnine v splošno ljudsko premoženje, kar je v pritožbeni odločbi navedel tudi drugostopenjski organ in zaključil, da je pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da te parcele leta 1946 oziroma 1949 niso bile v lasti tožničinega pravnega prednika, temveč je imel na njih vsakokratni župnik le pravico užitka.

19. Vendar je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožnica oziroma njena pravna prednica lastnica predmetnih parcel ob njihovem podržavljenju, zato se je v nadaljevanju ukvarjalo s tem vprašanjem.

Glede lastništva predmetnih nepremičnin v času podržavljenja

20. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za vl. št. 40 in 41, oba k. o. ... (B list) izhaja, da se po poizvedovalnem zapisniku s 16. 5. 1883 št. 31 in v smislu deželnega zakonika št. 125 vknjiži lastninska pravica za: naselje ... („Ortschaft ...“) do 2/3 in za naselje ... („Ortschaft ...“) do 1/3, z zaznambo omejitve užitka za vsakokratnega župnika iz ... Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 106, k. o. ... (B list) pa izhaja, da se na podlagi kupne pogodbe z 29. 12. 1875 vknjiži lastninska pravica za naselje ... in ... („Ortschaften ... und ...“), za vsakega do ½, z omejitvijo užitka vsakokratnega župnika iz ...

21. Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da se vprašanje lastninske pravice ob podržavljenju praviloma presoja po stanju zemljiške knjige, vendar vpis v zemljiško knjigo pri dokazovanju lastninske pravice na nepremičnini ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena možnost dokazovanja nasprotnega.6 Tožnica je tekom predmetnega upravnega postopka zatrjevala in dokazovala, da je bilo cerkveno premoženje poimenovano različno in tudi vpisano v zemljiško knjigo z različnimi imeni, tudi kot „Ortschaft ... in ...“, saj še ni bilo enotnega naziva Rimokatoliško župnijstvo, ki je nastalo šele kasneje. Zato je za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi treba tudi v tej luči presoditi vse, v upravnem postopku s tem v zvezi predložene listine. Ob tem sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je organ prišel do zaključka, da „so se v praksi nemalokrat posestniki šteli za lastnika, čeprav to niso bili“. Organ namreč takšne svoje trditve ni pojasnil in ni navedel, na podlagi česa to sklepa.

22. Iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana – okolica št. 75/11 z 28. 4. 1946, ki je del upravnega spisa te zadeve, izhaja, da je njen predmet razlastitev zemljiškega posestva župnije ..., Krajevni LO ..., ter da je odločba sprejeta po določbah točke c) 6. člena7 in 9. člena8 v zvezi s 3.9, 4.10 in 13.11 členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji,12 pri čemer iz navedene odločbe izhaja, da je razlaščenec župnija ..., v prilogi pa so naštete nepremičnine, last župnije ..., ki se razlastijo, in sicer parc. št. 1162/3 – g0zd, 2.5256 ha ter parc. št. 1767/18 – gozd, 0.8344 ha (obe vl. št. 41, k.o. ...) in parc. št. 1744/13 – pašnik, 2.7935 ha (vl. št. 40, k.o. ...). V nadaljevanju priloge te odločbe je navedeno, da se župniji ... na podlagi 2. odstavka 9. člena13 pustijo tam navedena zemljišča v k.o. ..., med katerimi so navedene vse nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe v tej zadevi.

Iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo – Ljubljana okolica št. 75/11 z 28. 4. 1946 bi, ob upoštevanju določb Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, na katere se navedena odločba sklicuje, in ki se nanašajo na razlastitev zemljiških posestev cerkva, ter ob upoštevanju izrecne določbe prej citirane določbe 1. odstavka 3. člena tega zakona, po katerem je v primeru, če zemljiškoknjižni podatki niso točni, odločilno dejansko stanje, po presoji sodišča izhajalo, da so bile navedene nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe v tem času (28. 4. 1946) v lasti župnije ...

23. Iz dopisa Mestnega javnega pravobranilstva Ljubljana št. M-I-142/66-4-P z 8. 4. 1967, naslovljenega na Skupščino Občine Ljubljana Moste – Polje, izhaja, da je javni pravobranilec ugotovil, da je iz podatkov v zemljiški knjigi razvidno, da je bila pri vl. št. 40, 41 in 106, k. o. ... vpisana lastninska pravica na kraj ... in ... V tem dopisu je še navedeno, da ko je 3. 6. 1947 izšla Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, je bila na podlagi določb 5. in 1. člena te uredbe vknjižena lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje ter da odločba Okrajne komisije za agrarno reformo z 28. 4. 1946 ni bila izvedena v zemljiški knjigi, zato je ob izdaji uredbe leta 1947 prišlo do vpisa lastninske pravice pri navedenih zemljiškoknjižnih vl. št. na splošno ljudsko premoženje. Javni pravobranilec je v navedenem dopisu še navedel, da ker zemljiška knjiga ob izdaji odločbe Komisije za agrarno reformo od navedenih vl. št. ni odpisala nepremičnin, ki so ostale župnišču ter zanje odprla novega vložka in vpisala lastninske pravice na župnišče, bo moralo župnišče ... kot zainteresirana stranka s tožbo zahtevati, da zemljiška knjiga odločbo izpelje.

24. Tožnica je nato sledila napotkom javnega pravobranilca in zahtevala vpis v zemljiški knjigi na podlagi navedene odločbe z 28. 4. 1946, ki pa je bil s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani Dn št. 8434/79 z 22. 2. 1980 zavrnjen.14

25. Iz poravnave, sklenjene pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani 17. 4. 1984 pod opr. št. VI P 6/79 med RK Župnijštvom ... in Občino Ljubljana Moste – Polje, izhaja, da Občina Ljubljana Moste – Polje s to poravnavo dovoljuje, da se na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana - okolica št. 75/11 z 28. 4. 1946 pri tam navedeni nepremičnini vl. št. 40 in 41, k. o. ... izbriše vknjižba lastništva za splošno ljudsko premoženje z vknjižbo novega lastnika RK Župnijštvo ...

26. Tekom upravnega postopka je tožnica organu predložila tudi izjavo s 30. 8. 1912, ki se nahaja v zbirki listin zemljiške knjige in se nanaša na parc. št. 1164/11, k. o. ..., ki je bila tedaj vpisana pri vl. št. 40, k. o. ... V tej izjavi je med drugim navedeno, da se pripozna od strani A. A., posestnice iz ... št. 33, kot pravne naslednice po njenem umrlem možu B. B. in od strani župne soseske vasi ... in ... po pravnih zastopnikih, in sicer od strani cerkvenega predstavništva: C. C., župnik ter D. D. in E. E., ključarja ter od strani gospodarskega odseka vasi ... in ...: F. F., načelnik ter D. D. in E. E., člana gospodarskega odseka, da je parc. št. 1164/11 vl. št. 40, k. o. ... v resnici isti del od parc. št. 1164/7, katerega je kupil rajnki B. B. s kupno pogodbo z 21. 6. 1910 ter da se lastninska pravica župne soseske vasi ... in ... iz zemljiške knjige izbriše in lastninska pravica A. A. vpiše. Hkrati iz navedene listine še izhaja, da podpisniki izjavljajo, naj se v zemljiški knjigi pri vl. št. 40 in 41 blagovoli dostaviti še pridevek „Župna“ občina ali soseska vasi ... in ..., ker en del ... spada tudi pod župnijo ... in v Občino ..., ki pa niso posestniki istega zemljišča in ker se to posestvo ob nekdaj imenuje last „farne soseske“ ...

Iz citirane izjave s 30. 8. 1912 bi po presoji sodišča izhajalo, da je bilo cerkveno premoženje tedaj res poimenovano različno.

27. Sodišče dalje ugotavlja, da iz odločbe Občinskega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Občine Ljubljana Moste – Polje št. 321-0268/92-09 MŠ-7 z 28. 12. 1992 izhaja, da je dolžno Gozdno gospodarstvo Ljubljana upravičencu Rimokatoliškemu župnijstvu ... izročiti v last in posest parc. št. 1162/3, 1767/18 in 1744/13, vl. št. 278, k. o. ..., ki so bile podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 75/11 z 28. 4. 1946. Iz navedene odločbe izhaja, da je upravni organ štel, da je bila tožnica ob podržavljenju lastnica navedenih zemljišč, ki so bila glede na omenjeno odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica z 28. 4. 1946, kot že navedeno, vpisana pri vl. št. 40 in 41, k. o. ..., torej v istih zemljiškoknjižnih vložkih kot v obravnavani zadevi sporna zemljišča. Navedeno po presoji sodišča nujno pomeni, da so parcele, vpisane v istem zemljiškoknjižnem vložku, kar se njihovega lastništva tiče delile isto usodo, pa čeprav so bila navedena tri zemljišča z omenjeno odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana - okolica z 28. 4. 1946 podržavljena, ostala zemljišča v navedenih vl. št. ter v vl. št. 106, ki je tudi predmet izpodbijane odločbe, pa so se skladno z omenjeno odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana - okolica z 28. 4. 1946 pustila Župniji ...

Tako se sodišče ne strinja z zaključkom organa v izpodbijani odločbi, da je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku, končanem s pravnomočno odločbo z 28. 12. 1992, povsem drugačno kot v predmetnem postopku. Ob tem pa dodaja, da drugi odstavek 14. člena Ustave tudi od upravnih organov zahteva, da morajo bistveno enake položaje obravnavati enako; če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.15 Gre namreč za enakost v uporabi prava.16 Vendar pa ni enakosti v nepravu. To drugače povedano pomeni, da je odstop od prejšnje prakse dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje namreč ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni torej utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja.17

28. Tožnica je, kot rečeno, v obravnavanem upravnem postopku svojo lastninsko pravico v času podržavljenja zatrjevala s prej povzetimi navedbami in dokazovala z vsemi navedenimi listinami, do katerih se upravna organa po presoji sodišča nista prepričljivo opredelila, s čimer sta pomanjkljivo ocenila trditveno podlago, ki jo je tožnica navedla v upravnem postopku. Tako sodišče sodi, da sta (vsaj) preuranjeno zaključila, da tožnica oziroma njena pravna prednica v času podržavljenja ni bila lastnica predmetnih parcel. Sklepno

29. Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo ob upoštevanju tretjega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek te določbe ZUS-1).

30. V ponovljenem postopku bo moral organ ponovno presoditi tožničine trditve, ugotoviti pravno podlago za podržavljenje teh parcel ter dokazni postopek v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZDen18 in načelom ugotavljanja materialne resnice (7. člen ZUP/8619) ter ob upoštevanju določb, ki se nanašajo na dokazovanje (159. člen do 201. člen ZUP/86), dopolniti in ugotoviti, kakšno je bilo poimenovanje tako cerkvenih kot posvetnih ustanov v času podržavljenja predmetnih parcel ter na podlagi teh ugotovitev in ob upoštevanju vseh že navedenih v postopku predloženih listin ugotoviti, ali je bila tožničina pravna prednica v času podržavljenja lastnica predmetnih parcel. 31. Za sojenje v sporu polne jurisdikcije pa niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1. Glede stroškov upravnega postopka

32. Po prvem odstavku 114. člena ZUP/86 praviloma vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ki jih ima zaradi postopka, kot so stroški za prihod, zamuda časa ter izdatki za takse, za pravno zastopanje in strokovno pomoč. Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, pa drugi odstavek tega člena določa, da mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku; če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala, s svojim zahtevkom, mora povrniti nasprotni stranki del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Skladno s tretjim odstavkom te določbe se stroški za pravno zastopanje povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno.

33. Posebnosti kritja stroškov v primeru, kot je obravnavani, ko gre za postopek z dvema strankama z nasprotnim interesom, torej ureja citirani drugi odstavek 114. člena ZUP/86. V takem primeru je pravilo, da krijejo stranke stroške sorazmerno z uspehom v upravnem postopku. Stroški tako bremenijo stranko, v breme katere se je postopek končal. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo (v celoti) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, bo o vseh priglašenih stroških upravnega postopka organ moral v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju citiranih določb 114. člena ZUP/86. **K II. točki izreka**

34. O stroških tega (sodnega) postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

35. Skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385,00 EUR.

36. Ker je tožnica v zadevi zastopala odvetnica, ji je tako sodišče priznalo stroške v navedeni višini, ki jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: sodbi VSRS U 275/96 z 22. 10. 1998 in I Up 864/2003 z 19. 1. 2006 ter sodba Upravnega sodišča I U 1769/2017 z 19. 12. 2019. 4 Po 5. členu Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah zemljiškoknjižno sodišče, če je nepremičnina že knjižena na državo, uradoma popravi vknjižbo po 1. členu te uredbe, ne glede na to, ali je vknjižena s klavzulami: državno premoženje, premoženje Federativne ljudske republike Jugoslavije, premoženje ljudske republike, premoženje ljudskega odbora, premoženje državnega urada, državne ustanove ali državnega gospodarskega podjetja, premoženje bivših samoupravnih teles in podobno.Skladno s 1. členom te uredbe se državna nepremičnina vknjiži v zemljiške knjige in v vse knjige, s katerimi se dokaže lastnina na nepremičninah kot splošno ljudsko premoženje ter se navede organ, ki mu je poverjena uprava tega premoženja (upravni organ) – prvi odstavek te določbe. 5 Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjske, 1874, 12. Postava o napravi novih zemljiških knjig v vojvodstvu Kranjskem in o notranji uredbi teh knjig. 6 Tako tudi: sodba VSRS 470/96 z 22. 3. 2000 in sklep VSRS I Up 65/2005 z 29. 3. 2007. 7 Po c) točki 6. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji se po določbah tega zakona, da se doseže namen, naveden v 1. členu, razlastijo zemljiška posestva cerkva, samostanov in verskih ustanov ter vseh vrst ustanov (zadužbin), posvetnih in verskih. 8 9. člen Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji ureja razlastitev zemljiških posestev cerkva, samostanov in verskih ustanov ter vseh vrst ustanov (zadužbin), posvetnih in verskih. 9 Po 1. odstavku 3. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji je za ugotovitev, katero posestvo spada po tem zakonu pod agrarno reformo, v pogledu lastnine odločilno zemljiškoknjižno stanje, glede površine in kulture pa katastrsko stanje na dan 10. julija 1945, ko je bil uveljavljen odlok zveznega ministra za notranje zadeve o prepovedi prodajanja, kupovanja in zadolževanja kmetijskih zemljišč, gozdov, kmetijskih poslopij in objektov; če katastrski ali zemljiškoknjižni podatki niso točni, je odločilno dejansko stanje. 10 Določba 4. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji kaj se šteje za eno posestvo. 11 13. člen Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji določa, da lahko minister za kmetijstvo v izjemnih, iz gospodarskih ozirov nujnih primerih, zaokroži največje površine, ki se po določbah tega zakona pustijo dosedanjim lastnikom, na pol hektara navzgor ali navzdol. 12 Uradni list LRS, št. 396/62 z 19. 12. 1945. 13 Po določbi 2. odstavka 9. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji cerkve, samostani in verske ustanove obdržijo 10 ha njiv, vrtov, sadovnjakov, vinogradov, travnikov, ledin in gozdov; cerkvena in nadarbinska zemljiška posestva ter zemljiška posestva drugih verskih ustanov v okviru ene župnije se štejejo za eno celoto. 14 Iz navedenega sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani izhaja, da se zemljiškoknjižni predlog Rimokatoliškega župnijstva ..., da se na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 75/11 z 28. 4. 1946 dovoli pri vl. št. 40, 41 in 106 ter pri parc. št. 1162/1, 1164/7, 1162/6, 1164/8, 1703 in 1708, vpisane v vl. št. 278, k. o. ..., vknjižba lastninske pravice za Rimokatoliško župnijstvo ... zavrne. Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da vl. št. 40 in 41 nikoli nista bili v lasti predlagatelja ter da vl. št. 106 ne obstaja. 15 Odločba Ustavnega sodišča Up-168/15 s 13. 11. 2014, točka 6 obrazložitve in v tej odločbi navedene druge odločbe Ustavnega sodišča (opombe št. 2, 3 in 4). 16 Komentar Ustave RS, ur. L. Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 177, točka 19. 17 Prav tam, str. 178, točka 20. 18 Prvi odstavek 65. člena ZDen določa, da se v postopku za denacionalizacijo, v katerem se predhodno izvede poseben ugotovitveni postopek, ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, pomembna za odločanje o zahtevi. 19 Po drugem odstavku 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače.