Jedro

S trditvijo, da bi moral biti čoln ograjen s popolno ograjo (torej, da je ograja neprekinjena), je toženka ponudila zgolj enega od možnih načinov običajne hrambe po splošnih pogojih. Ni pa toženka navedla ustreznih dejstev, ki bi zadostovali kot kriterij za ugotovitev vsebine standarda v celoti, torej za ugotovitev vseh možnih običajnih prostorov za hrambo, oziroma meril za določitev meje med tem, kaj je običajen način hrambe in kaj ni. Le tako bi lahko namreč sodišče ugotovilo, ali je tožnik svoj čoln hranil v skladu s splošnimi pogoji.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je imel pri toženki zavarovan čoln pred krajo. Ker so mu s čolna ukradli motor s komandnimi ročicami in ladijski vijak, je zoper toženko vložil tožbo zaradi plačila zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Splošni pogoji toženke za zavarovanje jaht – „Jahtno zavarovanje ...“ (v nadaljevanju splošni pogoji) ne določajo, da je hramba čolna v ograjenem prostoru pogoj za izplačilo zavarovalnine. Zgolj to, da je tožnik skušal dokazati, da je bil njegov čoln v času škodnega dogodka hranjen za popolno ograjo, pa ne more pomeniti, da se je strinjal s takšno razlago splošnih pogojev. S tem, ko je tožnik na prvem naroku izpovedal, da je bil kraj hrambe plovila izrecno dogovorjen s toženko, je to dejstvo pravočasno zatrjeval. Ne glede na to, pa bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno-procesnega vodstva opozoriti, naj svoje trditve ustrezno dopolni.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnik je v tožbi navedel, da je imel pri toženki zavarovan čoln pred krajo, da so mu z dvorišča za poslovno stavbo ... ukradli motor s komandnimi ročicami in ladijski vijak, ki so bili pritrjeni na čoln, ter da je bilo dvorišče ograjeno z žično ograjo.

7. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da ni dolžna kriti tožnikove škode, ker čoln ni bil shranjen v zaprtem in zavarovanem prostoru, saj je manjkal del ograje okoli dvorišča. 8. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe izhajalo iz ugotovitve, da sta obe pravdni stranki enako razumeli drugi odstavek 2. člena splošnih pogojev („Kritje velja tudi za čas, ko je plovilo v običajnih prostorih za hrambo zavarovanega plovila izven morja na kopnem, vključujoč tudi dviganje in spuščanje v morje.“). Obe stranki naj bi namreč pojem „običajni prostori za hrambo“ razumeli tako, da mora biti plovilo shranjeno v ograjenem prostoru. Takšno razlago je utemeljilo s tem, da sta obe pravdni stranki navedli, da je edino sporno dejstvo v tej zadevi to, ali je bilo plovilo shranjeno za ograjo, ki je pokrivala dvorišče v celoti, ali ne. Ker je bilo ugotovljeno, da čoln ni bil shranjen za popolno ograjo, je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

9. Nižji sodišči sta pri razlagi splošnih pogojev zmotno uporabili materialno pravo. V tej zadevi je bilo treba na prvem mestu odločiti o utemeljenosti toženkinega ugovora, da čoln ni bil hranjen na način, ki je določen v splošnih pogojih, torej v t. i. „običajnih prostorih za hrambo.“ „Običajni prostori za hrambo“ pa so pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče po kriterijih in merilih sodne prakse.

10. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP sta stranki odgovorni za navedbo dejstev, na katera opirata svoje zahtevke oziroma ugovore, da so zahtevki neutemeljeni. Vprašanje, za navedbo katerih dejstev je odgovorna katera od strank, pa ureja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Iz tega pravila izhaja, da je na tožniku trditveno (in dokazno) breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek zahtevka, na tožencu pa breme glede dejstev, ki utemeljujejo ugovore. To pomeni, da mora v tem primeru toženka ponuditi ustrezne navedbe, s pomočjo katerih bi lahko sodišče napolnilo nedoločen pravni pojem „običajni prostori za hrambo.“ Toženka je v utemeljitev svojega ugovora navedla zgolj to, da je okoli dvorišča, na katerem je bil parkiran čoln, manjkal del ograje, zaradi česar čoln ni bil shranjen v zaprtem in zavarovanem prostoru. Iz takšnih navedb utemeljenost toženkinega ugovora ne more izhajati, zato je ugovor nesklepčen.(1) Sodišče bi za ugotovitev vsebine tega pravnega standarda potrebovalo podrobnejše trditve o merilih, kakšni prostori so običajni in kakšni niso. S trditvijo, da bi moral biti čoln ograjen s popolno ograjo (torej, da je ograja neprekinjena), je toženka ponudila zgolj enega od možnih načinov običajne hrambe po splošnih pogojih. Ni pa toženka navedla ustreznih dejstev, ki bi zadostovali kot kriterij za ugotovitev vsebine standarda v celoti, torej za ugotovitev vseh možnih običajnih prostorov za hrambo, oziroma meril za določitev meje med tem, kaj je običajen način hrambe in kaj ni. Le tako bi lahko namreč sodišče ugotovilo, ali je tožnik svoj čoln hranil v skladu s splošnimi pogoji. Ker toženka v dosedanjem postopku ni navedla ustreznih dejstev, s katerimi bi uspela zadostiti svojemu trditvenemu bremenu za dokazovanje utemeljenosti svojega ugovora, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno zmotna.

11. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Od odločitve o glavni stvari je odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških postopka. Zato je bilo treba razveljaviti tudi ta del odločbe.

13. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 112 in 113.