Jedro

Občani iz drugih republik bivše SFRJ pred uveljavitvijo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS v Republiki Sloveniji niso imeli položaja tujca. Nanje se torej ne nanaša določba 3. odstavka 82. člena zakona o tujcih, saj ta ureja prebivanje oseb, ki so imele položaj tujca že pred uveljavitvijo navedenega ustavnega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.7.1993, s katero je bila tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnjena. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so za tožnika, ki je državljan Republike Srbije in ni zaprosil za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, določbe zakona o tujcih začele veljati 26.2.1992 in po tem datumu je bil tožnik dolžan urejati svoj bivalni status v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj, izdanih po navedenem zakonu. Zakon o tujcih v 1. odstavku 16. člena določa dva pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in sicer najmanj tri leta neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ter izpolnjevanje enega izmed pogojev iz 2. odstavka 13. člena istega zakona. Iz spisov ni razvidno, da bi imel tožnik dovoljenje za začasno prebivanje, vendar tudi če ga je pridobil, od 26.2.1992 do izdaje odločbe še niso pretekla tri leta neprekinjenega prebivanja na podlagi takega dovoljenja. Tožnik torej prvega pogoja, določenega v 1. odstavku 16. člena zakona o tujcih, ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje ga niti v smislu sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 3.9.1992, po katerem naj bi bil ta pogoj izpolnjen tudi, če je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in tukaj tudi dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe zakona o tujcih. Tožnik je imel namreč prijavljeno stalno prebivališče od 20.11.1990, to je eno leto, tri mesece in šest dni preden so zanj začele veljati določbe zakona o tujcih. Tožena stranka dalje ugotavlja, da pri tožniku tudi ni izpolnjen drugi pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Upravni organ prve stopnje je v zmoti, ko meni, da je ta pogoj podan na podlagi obrtnega dovoljenja, ki ga je tožniku dne 2.8.1991 izdal Sekretariat za gospodarstvo in urejanje prostora občine. Na podlagi 2. člena zakona o zaposlovanju tujcev lahko tujec opravlja delo v Republiki Sloveniji le na podlagi delovnega dovoljenja, to pa nadomešča tudi obrtno dovoljenje, ki pa mora biti izdano po 10. členu istega zakona. Tožnikovo obrtno dovoljenje pa je bilo izdano še v času, ko se zanj še niso uporabljale določbe zakona o tujcih.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da nesporno prebiva v Republiki Sloveniji od 9.3.1989 na podlagi prijave začasnega prebivališča, od 20.11.1990 pa na podlagi prijave stalnega prebivališča. Ko je bila izdana odločba, je prebival na območju Republike Slovenije že več kot 4 leta in pol, resda ne na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje "temveč tudi na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, za katerega zakon zahteva veliko strožje pogoje kot za začasno dovoljenje", zato je tolmačenje zakona v izpodbijani odločbi pravno napačno. Tožena stranka uporablja pojme stalno oziroma začasno tako, kot ji ustreza, in zato tožnik v nobenem primeru ne izpolnjuje pogojev. Tožnik tudi meni, da je napačna trditev tožene stranke, da se je zanj začel zakon o tujcih uporabljati 26.2.1992 ter da od tega dne dalje tečejo zanj z zakonom določeni roki. Zakon nikjer ne določa, da se neprekinjeno prebivanje pred tem datumom ne upošteva, kar bi bilo sicer v nasprotju z zakonsko določenim varstvom pridobljenih pravic. Nasprotno, 3. odstavek 82. člena določa, da dovoljenja za stalno prebivanje, izdano po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev, veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Pravno napačno je stališče tožene stranke, da so z navedenim datumom za tožnika prenehale veljati prijave stalnega ali začasnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, saj ta zakon ne vsebuje takšnih določb. Tudi glede vprašanja, ali tožnik izpolnjuje drugi pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je zaključek tožene stranke nepravilen. Dejstvo je, da ima tožnik veljavno obrtno dovoljenje, po katerem posluje in tudi plačuje vse predpisane obveznosti, na območju Republike Slovenije pa ima tudi nepremično premoženje. Prebivanje tožnika je tako tudi v interesu Republike Slovenije v smislu 2. odstavka 16. člena zakona, kar dopušča izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tudi pred iztekom triletnega roka. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakonitost upravne odločbe se presoja glede na dejansko stanje, ki je obstajalo ob izdaji odločbe na prvi stopnji. Upravni organ prve stopnje je izdal odločbo o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje dne 6.7.1993. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik prebival na območju Republike Slovenije na podlagi prijave začasnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91) od 9.3.1989, na podlagi prijave stalnega prebivališča po istem zakonu pa od 20.11.1990 dalje. Tožnik tudi ne zatrjuje, da je zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz navedenega sledi, da je pravilno stališče tožene stranke, da so za tožnika kot državljana druge republike začele veljati določbe zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje: ZTuj) 26.2.1992 (2. odstavek 81. člena ZTuj) in da od tega dne dalje tožnikovo prebivanje na območju Republike Slovenije zapade pod določbe tega zakona. Zmotno je tožnikovo naziranje, po katerem svoje prebivanje na območju Republike Slovenije, temelječe na citiranem zakonu o evidenci nastanitve občanov in o evidenci prebivalstva enači s prebivanjem na podlagi dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje po ZTuj. Po ustavi SFRJ je bila občanom zajamčena svoboda gibanja in nastanitve (1. odstavek 182. člena). Dolžnost prijave začasnega oziroma stalnega prebivališča po navedenem zakonu je bila uzakonjena zato, da bi se zagotovila evidenca o stanju, gibanju in o nastanitvi občanov (2. odstavek 1. člena navedenega zakona). Prijave začasnega prebivališča občana po tem zakonu torej ni mogoče enačiti z dovoljenjem za začasno prebivanje v smislu 16. člena ZTuj. Občani iz drugih republik bivše SFRJ pred uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v Republiki Sloveniji namreč niso imeli položaja tujca. Nanje se torej tudi ne nanaša določba 3. odstavka 82. člena ZTuj, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, saj ta ureja prebivanje oseb, ki so imele položaj tujca že pred uveljavitvijo navedenega ustavnega zakona, to je pred 25.6.1991. V obdobju od 25.6.1991 do 26.2.1992 pa je bil tožnik v svojih pravicah (razen izjem, določenih v 16. členu navedenega ustavnega zakona, ki pa za ta spor niso pravno pomembne) izenačen z državljani Republike Slovenije na podlagi 13. člena navedenega ustavnega zakona. Tožnik torej od trenutka, ko je zanj začel veljati ZTuj, pa do dneva izdaje odločbe organa prve stopnje ni mogel izpolniti pogoja triletnega prebivanja na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega po ZTuj. Tega pogoja, določenega v 1. odstavku 16. člena ZTuj, tožnik v času izdaje odločbe prve stopnje ne bi izpolnjeval niti v primeru, če bi z dovoljenjem za začasno prebivanje po ZTuj enačili tožnikovo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prijave stalnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva, saj tudi od prijave stalnega prebivališča do izdaje odločbe še niso minila tri leta. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi torej pravilno ugotovila, da tožnik prvega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določenega v 1. odstavku 16. člena ZTuj, ni izpolnjeval. Tožnikovo sklicevanje na 2. odstavek 16. člena ZTuj pa je za odločitev v tem sporu pravno irelevantno. Na dejstvo, da bi bilo tožnikovo prebivanje v interesu Republike Slovenije, se namreč tožnik v upravnem postopku ni skliceval. Tega dejstva tudi ne more uspešno utemeljevati zgolj s svojo poklicno dejavnostjo, saj je le-ta eden od zakonsko določenih ( 2. odstavek 13. člena ZTuj) razlogov, ki mora biti izpolnjen, da se dovoljenje za začasno oziroma stalno prebivanje sploh lahko izda.

Ker po navedenem eden od kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. odstavka 16. člena ZTuj pri tožniku ni bil podan, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Sodišče je moralo torej tožbo zavrniti kot neutemeljeno, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je drugi od kumulativno določenih pogojev pri tožniku podan ali ne, saj to vprašanje ob izostanku prvega pogoja na odločitev ne more vplivati.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.