Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita, kljub ugotovitvi, da obstoji utemeljen odpovedni razlog, če delodajalec delavcu sočasno z odpovedjo ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, če ga ima.

Ustreznost dela, ki ga delodajalec ponudi delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR in tretji odstavek 90. člena ZDR), se ne presoja glede na izobrazbo delavca, ampak glede na vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani zavrnilni del sodbe se v I./A.1. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 se razveljavi.

V preostalem (glede I./A.2., I./A.3., I./B.1., I./B.2., I./B.3. in I./B.4. točke ter II./2. točke izreka) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 razveljavi (I./A.1. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi (od 3. 7. 2009) do ponovnega nastopa na delo, kot da bi delal ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe (I./A.2. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka (I./A.3. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 nezakonita in se razveljavi (I./B.1. točka izreka), da delovno razmerje tožnika ni prenehalo dne 3. 7. 2009, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje, in je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delal ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ (I./B.2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 71.472,78 EUR (I./B.3. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka (I./B.4. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 7. 2009, temveč je trajalo do dne 24. 12. 2009, in je za navedeno obdobje tožena stranka dolžna priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ (II./1. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II./2. točka izreka).

Tožnik se sam in po pooblaščencu pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku.

V pritožbi, ki jo je vložil sam, tožnik navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo vse ostale dokazne predloge, ker njihova izvedba ne bi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja. S tem je sodišče bistveno kršilo določbi pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in 22. člen Ustave RS. Zmotno je stališče sodišča, da je pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik kot direktor področja lastnih prodajnih poti pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Potreba po opravljanje tega dela pri toženi stranki ni prenehala. Tožena stranka ni prestrukturirala poslovanja in je potreba po tožnikovem delu obstajala, saj se v celoti še vedno opravlja po enakih pogojih iz pogodbe o zaposlitvi in to po enem delavcu, ki je celo na novo zaposlen. Razlogi za odpoved niso resnični in so le fiktivni. Tožena stranka je takoj za tem, ko je tožnika obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaposlila novo delavko A.A. s pogodbo o zaposlitvi, ki je glede pogojev povsem identična odpovedani pogodbi tožnika. S tem, ko toženi stranki ni naložilo, da predloži pogodbo o zaposlitvi direktorja področja za delavko A.A., je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Organizacijski razlog, na katerega sodišče opira svojo odločitev, ne obstaja oziroma je najmanj navidezen. V konkretni zadevi tožena stranka delovnih nalog ni na novo opredelila oziroma jih ni spremenila. Iz izpovedi A.B. in dr. A.C. ne izhaja, da slednja tožniku nista odrejala dela v obsegu vodenja tega področja. Dr. A.C. je izpovedal, da ni bilo jasne meje med komplementarnimi in lastnimi prodajnimi potmi. Povedal je, da se je tožnik udeležil izobraževanj in seminarjev s tega področja in je potem pripravil predstavitve za tržni kolegij ter da honorarni zastopniki spadajo v področje komplementarnih prodajnih poti, za katere je ves čas skrbel tožnik, sodišče pa se ni opredelilo do tega, kam spadajo honorarni zastopniki in pri tem ni presojalo drugačne in sporne izpovedi A.B. glede na izpoved dr. A.C.. Sodišče se zmotno sklicuje na to, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi določeno zgolj, da vodi področje za razvoj lastnih prodajnih poti in da ni mogoče sklepati, da je opravljal delo tudi s področja komplementarnih prodajnih poti, saj ga ni mogoče vključiti pod opravljanje sorodnih del in nalog. V primeru spora se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Če se konkretno delo (na področju komplementarnih poti) opravlja, se domneva sklenitev delovnega razmerja za to delo, pri čemer neobstoj pogodbe o zaposlitvi in njenih določil oziroma pogojev ali akta o sistemizaciji ni ključen. Tožnik je v pripravljalni vlogi navedel, da so bili vsi primeri trpinčenja zaključeni z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot povračilni ukrep na tožnikovo funkcijo delavskega predstavnika v nadzornem svetu pri toženi stranki. Notranja revizorka mag. A.D. je v letu 2008 dobila zadolžitev s strani predsednika uprave tožene stranke, da poišče tožnikovo napako, četudi le glede potnih nalogov o uporabi službenega vozila, kar bi zadostovalo za prekinitev delovnega razmerja s tožnikom. V svojih vlogah je tožnik zatrjeval neutemeljene odpovedne razloge iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, sodišče pa je to spregledalo oziroma zmotno presodilo listine in ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja. Šlo je za trpinčenje, ki je doseglo vrhunec s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, kljub temu da je bilo na razpolago več ustreznih del. Dr. A.C. je izpovedal, da predstavlja delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na tožnikove izkušnje in njegove sposobnosti le 30 % njegovih zmogljivosti. Ob prenehanju mandata A.E. je predsednik uprave tožene stranke pričel z intenzivnim mobbingom in diskriminacijo. Ne drži, da je tožena stranka zaposlila A.A. v maju 2009. Tožnik je že v vlogi sodišču zatrjeval, da je bila imenovana zaposlena že 3. 4. 2009, dva dni pred tem pa je tožnik prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je obstajala potreba po povsem istih delih in pod istimi pogoji, kot so bila določena v odpovedani pogodbi o zaposlitvi, zato je odpoved potrebno šteti za nezakonito. Tožena stranka je razpolagala z več ustreznimi delovnimi mesti, ki jih je bila dolžna ponuditi tožniku, vendar je prekršila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaposlitve in na ta dela zaposlila nove delavce. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do redakcijske napake, ki jo je tožena stranka odpravila potem, ko je tožnik vložil tožbo. Tožena stranka je napako odpravila in za nazaj uveljavila popravek glede stopnje zahtevane izobrazbe in določitve tarifnega razreda za delovno mesto višjega skrbnika za trženje. Zaradi tega tožnik ni imel možnosti, da presoja popravljeno ponudbo nove PZ. Zatrjuje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker je bila izdana na podlagi Pravilnika, ki v času izdaje sklepa še ni bil ustrezno objavljen. Tožnik je kot dokaz sodišču priložil elektronsko pošto sodelavca z dne 15. 4. 2008, iz katere je razvidno, da je na intranetu na navedeni datum veljal še vedno stari pravilnik. Vsi izvedeni dokazi dokazujejo, da pravilnik na intranetu ni bil objavljen vse do 5. 5. 2009, kar dopušča tudi sodišče prve stopnje. Novi pravilnik brez predhodne objave ni mogel pričeti veljati s 1. 4. 2009. Sodišče se ni opredelilo do njegove trditve, da mu vse do 22. 4. 2009 ni bil omogočen vpogled v pravilnik. Tožnik ima interes za nadaljevanje delovnega razmerja. Pri svojem delu z ničemer pri toženi stranki ni vplival na skrhane odnose. V primeru razveljavitve sodbe predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

V pritožbi, ki jo je vložil po pooblaščencu, pa še navaja, da je odpoved nezakonita zato, ker mu tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ponudila ustrezne zaposlitve, čeprav je pri njej takšna možnost obstajala. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena neustrezna zaposlitev in da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka imela na razpolago zaposlitve, ki bi ustrezale definiciji „ustrezna zaposlitev“. Ker je tožena stranka imela na razpolago ustrezno zaposlitev, ki je tožniku ni ponudila, je odpoved nezakonita. Pri tem je glede na določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih brezpredmetno, ali je tožnik imel ustrezno izobrazbo, ki se je zahtevala za zasedbo ustreznih delovnih mest. Pomembno je, kakšna stopnja izobrazbe se je zahtevala za delo, ki ga je tožnik pred odpovedjo opravljal. Dolžnost tožene stranke pa je bila glede na to, da je bil tožnik v zaključni fazi magistrskega študija, tudi ta, da ga prekvalificira ali dokvalificira za drugo delo. Stališče sodišča, da je potrebno tretji odstavek 88. člena ZDR razlagati tako, da ponudba ustrezne zaposlitve, ob siceršnji možnosti ponudbe ustrezne zaposlitve, ne povzroči nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi pripeljalo do tega, da bi delodajalec, ki bi razpolagal z ustreznimi prostimi delovnimi mesti, svojo obveznost izpolnil že s tem, če bi izobraženemu delavcu ponujal zaposlitev na „nekvalificiranih“ delovnih mestih. To bi pripeljalo do hudih zlorab in bi s tako razlago določba tretjega odstavka 88. člena ZDR izgubila svoj smisel. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe tožnika in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Strinja se s stališčem sodišča, da tožnik ni imel ustrezne izobrazbe ne za delovno mesto, ki ga je že zasedal, ne za delovno mesto, za katerega je menil, da bi mu ga morala ponuditi tožena stranka. Delodajalec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, je v prekršku po 4. točki 1. odstavka 229. člena Zakona o delovnih razmerjih. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani zavrnilni del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka pritožnik le pavšalno uveljavlja in ni podana. Tudi očitek kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odpovedi, ni utemeljen, saj sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obrazložitvi, ki se nanaša na izpodbijani del sodbe, je sodišče prve stopnje navedlo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, in ni navedlo razlogov, ki so sami s seboj v nasprotju. Prav tako se je sodišče prve stopnje glede na materialnopravna stališča, ki jih je v sodbi zastopalo, opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in izvedlo vse potrebne dokaze, zaradi česar ni bilo dolžno izvajati drugih dokazov, tako da v pritožbi uveljavljane kršitve določb ZPP in Ustave RS niso podane. Vendar pa je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede reintegracijskega zahtevka in podrednega zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi neugotovljeno.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru mora preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine (tretji odstavek 88. člena ZDR).

V primeru ponudbe druge zaposlitve je delodajalec svoje obveznosti v celoti prost le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. V primeru ponudbe in sprejema nove neustrezne zaposlitve, pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine (četrti odstavek 90. člena ZDR).

Upoštevaje gornjo ureditev je na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR gre za zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 za delovno mesto direktor področja. Tožnik je vodil področje za razvoj lastnih prodajnih poti. Za navedeno delovno mesto se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe – smer: univerzitetna izobrazba ekonomske, pravne, organizacijske ali druge ustrezne smeri. Sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2009 je bila tožniku ponujena zaposlitev za delovno mesto višji skrbnik za trženje, za katerega se je najprej zahtevala V. oziroma VI. stopnja strokovne izobrazbe – smer: izobrazba ekonomske ali druge ustrezne smeri. Tožena stranka je naknadno ugotovila, da je v besedilu Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest prišlo do redakcijske napake, zato ga je v dogovoru s svetom delavcev dne 12. 5. 2009 popravila tako, da je namesto V. oz. VI. stopnje izobrazbe zapisala VI. oz. VII. stopnja izobrazbe. Ne glede na ta popravek se kot vrsta oziroma smer izobrazbe za delovno mesto višjega skrbnika za trženje še vedno zahteva izobrazba ekonomske ali druge ustrezne smeri.

Zahtevana vrsta in stopnja izobrazbe za delovno mesto višji skrbnik za trženje je po določbi tretjega odstavka 90. člena ZDR bistvena za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve. Toženo stranko je ob vročitvi odpovedi tožniku dne 10. 4. 2009 vezala ponujena zaposlitev, vključno s pogoji, ki so veljali za zasedbo delovnega mesta višji skrbnik za trženje, to je V. ali VI. stopnja izobrazbe. Navedeno je pomembno z vidika pravne predvidljivosti, saj se je tožnik o sprejemu ali zavrnitvi ponudbe lahko odločal le na podlagi njemu takrat znanih kriterijev oziroma pogojev za zasedbo ponujenega delovnega mesta. Zato pritožnik utemeljeno opozarja, da tožena stranka z naknadnimi popravki Pravilnika (namesto V. ali VI. se zahteva VI. oz. VII. stopnja izobrazbe) ni mogla poseči v pogoje (stopnje izobrazbe) tedaj že ugasle ponudbe nove zaposlitve. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve za delovno mesto višji skrbnik za trženje pa ni zanemarljivo niti to, da se je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe s ponudbo nove zavezala izplačati tožniku odpravnino na podlagi 109. člena ZDR. Tožnik nove zaposlitve ni sprejel, kljub temu pa je tožena stranka, ki je ves čas zatrjevala, da je ponujena zaposlitev ustrezna, 3. 9. 2009 izplačala odpravnino v znesku ...EUR. Tudi sicer je sodišče ugotovilo, da je v decembru 2009 tožena stranka objavila razpis za delovno mesto višjega skrbnika in v njem kot zahtevano vrsto oziroma smer izobrazbe navedla ekonomist za analize in planiranje kot alternativno smer pa diplomirani ekonomist. Ker popravek v maju 2009 ni posegel na določitev zahtevane vrste oziroma smeri izobrazbe, za direktorja področja lastnih prodajnih poti pa se je zahtevala univerzitetna izobrazba, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožniku ponujena zaposlitev za delovno mesto višji skrbnik za trženje neustrezna.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela potrebo po zaposlitvi, za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Gre za delovni mesti direktorja področja razvoja prodajnih poti in direktorja področja marketinga in odnosov z javnostmi. Predsednik uprave tožene stranke B.B. je povedal, da je moral pri odločitvi s kom, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, tehtati, kaj je realno in kaj bo največ prineslo k rezultatu tožene stranke. Za področje razvoja prodajnih poti so pri toženi stranki ocenili, da morajo najti novo, svežo moč in ideje, nov veter za novo postavljeno organizacijo. Zato so zaposlili A.A.. Glede področja marketinga in odnosov z javnostmi pa je predsednik uprave tožene stranke povedal, da tožnik na tem področju nima ustreznih izkušenj, zato so zaposlili delavca z veliko izkušnjami. Potrdil je, da so v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajala prosta delovna mesta z zahtevano VII. stopnjo strokovne izobrazbe.

Glede na navedeno pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ponudba neustrezne zaposlitve, ob siceršnji možnosti ponudbe ustrezne zaposlitve, ne povzroči nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 473/2007 z dne 8. 6. 2009 že sprejelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji utemeljen odpovedni razlog, če delodajalec delavcu sočasno z odpovedjo ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, če ga ima. Dolžnost delodajalca v primeru odpovedi, da preveri možnosti zaposlitve na drugih delih in ponudi ustrezno zaposlitev, če z njo razpolaga, je treba razlagati v smislu načela varstva zaposlitve. Ponudba ustrezne zaposlitve je sredstvo za ohranitev zaposlitve pri delodajalcu zaposlenega delavca. Iz navedenega razloga in ker tožnik ni kandidiral za delovni mesti direktorja področij, se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na določbo 22. člena ZDR, po kateri ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Prav tako ni pomembno, ali ima tožnik ustrezno izobrazbo za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 12. 2008 niti za delovni mesti direktorjev področij za razvoj lastnih poti ter marketinga in odnosov z javnostmi. Pritožbeno sodišče je že v zadevah opr. št. Pdp 480/2005 z dne 27. 2. 2006 in opr. št. Pdp 536/2006 z dne 2. 2. 2007 zavzelo stališče, da se ustreznost dela, ki ga delodajalec ponudi delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR in tretji odstavek 90. člena ZDR), ne presoja glede na izobrazbo delavca, ampak glede na vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana. Pravilnost takšnega stališča je potrdilo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 109/2009 z dne 15. 2. 2011, ko je zapisalo, da je potrebno pri ugotavljanju možnosti ponudbe ustrezne zaposlitve glede na zakonsko določilo (tretji odstavek 90. člena ZDR) upoštevati stopnjo izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, ne pa dejanske stopnje izobrazbe delavca.

Glede na to, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega dela, čeprav ga je po ugotovitvi sodišča prve stopnje imela, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 s ponudbo nove pogodbe nezakonita. Ker je redna odpoved nezakonita že iz navedenega razloga, presoja, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za njeno zakonitost, za odločitev niti ni pomembna. Do ostalih pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na presojo zakonitosti odpovedi, in niso bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v točki I./A.1. spremenilo tako, da je ugodilo delu primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da se odpoved razveljavi.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katerem temelji odločitev glede zakonitosti odpovedi, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do določenih navedb strank in izvedenih dokazov o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Glede na določilo 118. člena ZDR je presoja teh navedb in dokazov v zvezi s tem bistvena za presojo utemeljenosti tožnikovega primarnega in podredno postavljenega zahtevka. Zato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi strank in ob že izvedenih, po potrebi pa tudi drugih predlaganih dokazih, ugotoviti še, ali je mogoče tožnika vrniti na delo ali pa bo moralo ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank na podlagi 118. člena ZDR razvezati pogodbo o zaposlitvi in odmeriti odškodnino.

Če bi se o dokazanosti dejstev in okoliščin o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je zaključena pravna celota, prvič opredelilo sodišče druge stopnje in dejanske zaključke vzelo kot podlago za uporabo materialnega prava, bi bilo s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve rednega pravnega sredstva in s tem presoja odločitve z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča zato glede na naravo stvari in okoliščine primera niso izpolnjeni pogoji za dopolnitev postopka na pritožbeni obravnavi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje glede vrnitve na delo, priznanja pravic iz delovnega razmerja, glede sodne razveze razveze pogodbe o zaposlitvi in plačila odškodnine, vključno z odločitvijo o stroških postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), pri čemer po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za dodelitev zadeve drugemu sodniku. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je razveljavilo tudi odločitev v I./B.1. izreka, kjer je tožnik zahteval, da se redna odpoved z dne 8. 4. 2009 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi razveljavi. To je storilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik uveljavljal primarni zahtevek, za primer neutemeljenosti slednjega pa tudi podredni zahtevek. Zahtevka se razlikujeta v tem, da podredni tožbeni zahtevek vključuje namesto zahteve po reintegraciji predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je namreč v celoti zajet v delu primarnega tožbenega zahtevka, ki mu je pritožbeno sodišče ugodilo. Zato je eventualno združevanje zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP zgolj navidezno in gre v tem delu (točkah I./A.1. in I./B.1) dejansko za en sam tožbeni zahtevek.

Zaradi delne razveljavitve prvostopenjske sodbe je odločanje o stroških postopka pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).