Jedro

Ker gre v upravnem postopku za odločanje o tožnikovi zakonski pravici ter ob dejstvu, da se tudi dodatke na delovno dobo šteje za obvezni sestavni del plače, je to tožnikova zakonska pravica, ki mu zagotavlja njegov neodvisen položaj. Zato je tožena stranka dolžna odločati o utemeljenosti pritožbe tožnika proti odločbi o plači.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Sodnega sveta Ljubljana, 2/08-1944 z dne 3. 4. 2008 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka 2/08-1944 je tožena stranka odločila, da se pritožba vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču A.A. (tožnika v tem sporu) proti Odločbi o plači, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, OS 14/2003 z dne 29. 2. 2008, zavrže. V razlogih tožena stranka navaja, da je pristojnost Sodnega sveta določena v 28. členu Zakona o sodiščih RS, ki med ostalim v 6. alinei prvega odstavka tega člena določa, da sodni svet obravnava in odloča o utemeljenosti pritožbe sodnika, ki meni, da je bila kršena njegova zakonska pravica, kršen njegov neodvisen položaj ali neodvisnost sodstva. V tem primeru se sodnik pritožuje zoper odločbo o plači, ki jo je izdal delodajalec. Glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene v Zakonu o sodniški službi (dalje ZSS), pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovno razmerje (4.a. člen ZSS). V tem primeru gre za delovni spor o plači, ker je potrebno uporabljati določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja in ni podana pristojnost sodnega sveta, ki je pristojen le za uvrščanje v plačne razrede. Pritožbo je tožena stranka zavrgla na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporaba materialnega prava in navaja, da je na podlagi 6. alinee prvega odstavka 28. člena ZS tožena stranka pristojna za obravnavo in odločanje o utemeljenosti pritožbe sodnika, ki meni, da mu je bila kršena njegova zakonska pravica, kršen njegov neodvisen položaj ali neodvisnost sodstva. Na podlagi drugega odstavka 4. člena ZSS lahko sodnik, ki meni, da je bila kakorkoli prizadeta njegova neodvisnost, sodnemu svetu predlaga, da odpravi kršitev. V pritožbi proti Odločbi o plači je tožnik uveljavljal, da je bila z izpodbijano odločbo kršena njegova zakonska pravica do dodatka za delovno dobo, ki izhaja iz 4.a. člena ZSS v zvezi z 238. členom Zakona o delovnih razmerjih. Pritožba proti odločbi je bila vložena zato, ker pomeni, da ta odločba predsednika določa nižji dodatek za delovno dobo brez ustreznega nadomestila, ki bi preprečil tudi relativno znižanje sodnikove plače, kar predstavlja poseg v neodvisen položaj tožnika kot sodnika, kar je ugotovilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-60/06, U-I-214/06 in U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006. Že v pritožbi se tožnik večkrat sklicuje na kršitev 125. člena Ustave RS in na navedene ustavne odločbe. Tožnik je od tožene stranke zahteval, da obravnava in odloča o kršitvi njegove zakonske pravice do plače in v zvezi s tem o kršitvi njegovega neodvisnega položaja oziroma neodvisnosti sodstva. Za takšno obravnavanje je na podlagi 6.alinee prvega odstavka 28. člena ZS pristojna tožena stranka in je tudi na podlagi drugega odstavka 4. člena ZSS pristojna odločiti tako, kot je bilo predlagano v tej pritožbi. Tožena stranka v razlogih nakazuje na to, da gre za delovnopravno vprašanje, o katerem ni pristojna odločati. Tožnik glede na to poudarja, da določata ZS in ZSS možnost pritožbe sodnika tudi proti odločbi predsednika sodišča iz tretjega odstavka 60. člena ZS (na to pravno podlago, ki določa odločanje po pravilih splošnega upravnega postopka, se sklicuje predsednik vrhovnega sodišča v sporni odločbi), v kolikor gre za vsebinski okvir iz 6. alinee prvega odstavka 28. člena ZS, ter kršitev pravic sodnika. Z odločbo predsednika sodišča pri tem ni izključena niti ni izključena kršitev pravic, ki se sicer uvršča med pravice iz naslova dela sodnika. Po delovnopravnih predpisih bi za sodnika prišla v poštev le pritožba na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS iz 35. člena ZJU. To pa po mnenju tožeče stranka iz vidika neodvisnega položaja sodnika in neodvisnosti sodstva tudi za toženo stranko ne bi bilo sprejemljivo. Predlaga, da sodišče odloči, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba je utemeljena.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da je bila v spornem primeru (v fazi odločanja v upravnem postopku) glede odločitve o tem ali je bila z Odločbo o plači, številka OS 14/2003 z dne 29. 2. 2008, ki vsebuje v 1. alinei 3. točke določbo, da se dodatek za delovno dobo v višini 0,3 % od osnovne plače za vsako zaključeno delo delovne dobe, kar na dan 1. 1. 2008 za 33 let zaključenih let delovne dobe sodnika znaša skupno 9,9 %, kršena tožnikova zakonska pravica in posledično je bil s tem tudi kršen njegov neodvisen položaj in neodvisno sodstvo, zato je za takšno obravnavo in odločanje na podlagi 6. alinee prvega odstavka 28. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, številka 67/2007-čistopis, dalje ZS) v pritožbenem upravnem postopku pristojna za odločanje tožena stranka. Odločbo o plači, v kateri je med strankama upravnega spora sporna samo določba v navedeni 1. alinei 3. točke izreka, je izdal predsednik Vrhovnega sodišča. ZS, ki je veljal v času odločanja tožene stranke določa v 60. členu v prvem odstavku, da v zadeve sodne uprave sodi odločanje in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti. Prvi odstavek 61. člena določa, da so zadeve sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča, če ni s tem zakonom drugače določeno. Nadalje določa tretji odstavek 60. člena ZS, da kadar je treba v zadevi sodne uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP), če ni s tem zakonom ali z zakonom, ki ureja sodniško službo, drugače določeno. To torej pomeni, da je predsednik sodišča v skladu z zgoraj navedenimi materialnimi zakonskimi določbami in po postopkovnih predpisih ZUP izdal Odločbo o plači tožniku, in ker tožnikova plača predstavlja njegovo zakonsko pravico do plačila za opravljeno delo in posledično kot posebnost v sodni veji oblasti, tudi na podlagi ustavnega načela, neodvisnosti sodnikov (ustavna odločba, številka U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06), je s tem podan zakonski dejanski stan, v zgoraj navedeni 6. alinei prvega odstavka 28. člena ZS. V navedenih ustavnih odločbah je namreč Ustavno sodišče navedlo (stran 7), da je v neskladju z ustavnim načelom o neodvisnosti sodnikov tudi ureditev, na podlagi katere se lahko sodnikom v času trajanja mandata zniža plača zaradi znižanja dodatka za delovno dobo. To pomeni, da je tudi Ustavno sodišče poudarilo ustavno načelo o neodvisnosti sodnikov, ki se izraža v varstvu sodnikov pred znižanjem plače, katere del je dodatek na delovno dobo. Ker gre v upravnem postopku za odločanje o tožnikovi zakonski pravici in ker je bil po mnenju tožnika kršen njegov neodvisen položaj, ter ob dejstvu, da se tudi dodatek za delovno dobo šteje za obvezni sestavni del plače (prvi odstavek 5. člena ZSPJS določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov), je to tožnikova zakonska pravica, ki mu zagotavlja njegov neodvisen položaj in je zato, kot že obrazloženo, tožena stranka po določbi 6. alinee prvega odstavka 28. člena ZS dolžna odločati o utemeljenosti pritožbe tožnika proti navedeni Odločbi o plači. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, številka 42/2002 dalje ZDR), na katerega nakazuje tožena stranka, v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo (prvi odstavek). V drugem odstavku tega člena je določeno, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. To pomeni, da ZDR, na katerega nakazuje tožena stranka, v razlogih določa glede delovne dobe zgolj kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, kar pomeni, da navedena zakonska določba tudi sicer za ta sporni primer ni uporabna pravna podlaga, ker dodatek na delovno dobo, ki velja tudi za sodnike (drugi odstavek 44. člena ZS) določa ZSPJS-UPB7 v 5. členu, 23. členu (2. alinea prvega odstavka) in 25. členu . Razen tega pa 6. alinea prvega odstavka 28. člena ZS kot stvarno pristojnost tožene stranke (v spornem primeru v ZSPJS določen dodatek na delovno dobo), določa zgolj kršitve zakonske pravice, ne določa pa, po katerem zakonu je ta pravica urejena in s tem s strani predsednika sodišča kršena. Na takšno pristojnost tožene stranke nakazuje tudi določba tretjega odstavka 60. člena ZS, ki določa, da se takrat, ko se v zadevi sodne uprave odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe ZUP. Kot že razlogovano, predsednik sodišča odloča o plači po postopkovnih predpisih upravnega postopka, in ker Sodni svet prav tako odloča po predpisih upravnega postopka, je tudi v takšni razlagi podana pristojnost tožene stranke. Na takšno odločitev in ob dejstvu, da je dodatek za delovno dobo sestavni del plače in ga je mogoče obravnavati po prvem odstavku 5. člena ZSPJS, zgolj kot sestavni del plače sodnika, pa nakazuje tudi pravni pouk v Odločbi o plači, številka OS 14/2003 z dne 29. 2. 2008, iz katerega izhaja, da bo o pritožbi odločal, skladno s 6. alineo 28. člena ZS, Sodni svet RS, to je tožena stranka v tem postopku.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku v skladu z določbo 2. alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), ker se izpodbija procesni sklep v upravnem postopku.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo po tretjem odstavku istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.