Jedro

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru za vse postavljene zahtevke navedla vrednost 1.500.000,00 EUR, ki pa je prenizka, saj že seštevek denarnih zahtevkov presega to vrednost. Toda ker je že s strani tožeče stranke navedena vrednost tako visoka, da je kot prvostopno sodišče pristojno okrožno sodišče in je revizija v vsakem primeru dovoljena, sodišče ni imelo zakonske podlage, da bi v tako označeno vrednost kakorkoli posegalo oziroma za vsakega izmed zahtevkov določalo svojo vrednost spornega predmeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 3.840,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se ocenjena vrednost spora (1.500.000,00 EUR) nanaša na vsoto vrednosti vseh postavljenih zahtevkov, zato treba ovrednotiti vsak zahtevek posebej in nato določiti vrednost umaknjenega dela in dela tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka v postopku vztraja. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo v tem postopku uveljavljala več zahtevkov. Z (nedenarnim) tožbenim zahtevkom pod točko 1 je zahtevala priznanje tožene stranke, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju tožene stranke 22,27566 %; z (denarnim) tožbenim zahtevkom pod točko 2 in 3 je od tožene stranke zahtevala plačilo 808.975,21 EUR in 3.983,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi; z (denarnim) zahtevkom pod točko 4 je zahtevala plačilo uporabnine v višini 19.914,12 EUR za vsak mesec od 1. 7. 2008 dalje; z (nedenarnim) tožbenim zahtevkom pod točko 5 je od tožene stranke zahtevala priznanje, da je solastnica nepremičnin, v tožbenem predlogu označenih pod zap. št. 1 do 90, z deležem do 22,27566 % ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tožeča stranka je v tožbi navedla zgolj skupno vrednost spornega predmeta 1.500.000,00 EUR (t. i. nediferencirana vrednost spornega predmeta).

5. Po umiku tožbenih zahtevkov pod točkami 1, 2, 3, 4 (tožeča stranka vztraja pri tožbenem zahtevku pod točko 5 in zahtevku za povrnitev stroškov postopka) je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o delni ustavitvi postopka z dne 28. 8. 2013 (list. št. 48 a), s katerim je postopek v tem obsegu ustavilo. Na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP je po izdaji sklepa o delni ustavitvi postopka izdalo izpodbijani sklep, s katerim je odločilo o stroških postopka. V obrazložitvi je navedlo, da že vrednost denarnih zahtevkov pod točkami 2, 3 in 4 presega skupno vrednost spornega predmeta, ki jo je v tožbi označila tožeča stranka, zato je od te označene vrednosti tudi odmerilo pravdne stroške tožene stranke.

6. ZPP ne določa, da bi moralo sodišče vselej ugotavljati vrednost spornega predmeta oziroma presojati, ali je vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka, pravilna in jo ustrezno korigirati. Korekcijska dolžnost sodišča v primeru, ko tožeča stranka navede zgolj skupno vrednost spornega predmeta, nastopi le tedaj, ko se zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije (tretji odstavek 44. člena ZPP).

7. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru za vse postavljene zahtevke navedla vrednost 1.500.000,00 EUR, ki pa je, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, prenizka, saj že seštevek denarnih zahtevkov presega to vrednost. Toda ker je že s strani tožeče stranke navedena vrednost tako visoka, da je kot prvostopno sodišče pristojno okrožno sodišče in je revizija v vsakem primeru dovoljena, sodišče ni imelo zakonske podlage, da bi tako označeno vrednost kakorkoli posegalo oziroma za vsakega izmed zahtevkov določalo svojo vrednost spornega predmeta (1).

8. Glede na pojasnjeno je prvostopenjsko sodišče torej ravnalo pravilno, ko je stroške odmerilo upoštevaje v tožbi označeno skupno vrednost spornega predmeta, pri čemer pritožnica ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da že umaknjeni denarni tožbeni zahtevki presegajo skupno vrednost spornega predmeta. V primeru delnega umika mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (2), kadar seveda umik ni posledica izpolnitve zahtevke, kar pa v tem postopku niti ni bilo predmet spora. Izpodbijana odločitev je torej pravilna.

9. Na kak način bo sodišče odmerjalo pravdne stroške od še preostalega tožbenega zahtevka, ni predmet tokratnega odločanja. Tudi (ne)zmožnost priti do ustreznega povračila stroškov kljub morebitnemu končnemu uspehu tožeče stranke s preostalim delom postopka na tokratno odločitev sodišča ne more imeti vpliva. Tožeča stranka je tista, ki ima v rokah odločitev, kako bo opredelila vrednost spornega predmeta, zato mora določene posledice pač sprejeti kot plod svojega (neustreznega) ravnanja.

10. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 10. 2012, opr. št. I Cpg 618/2012. (2) Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 1. 2006, opr. št. I Cpg 618/2012.