Jedro

Sodišče, ki toženki ni podelilo roka za pripravo na (na naroku) spremenjen tožbeni zahtevek, je toženki onemogočilo, da preveri in po potrebi predloži dokaze o plačevanju najemnine za obdobje zajeto z razširjenim tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se višina mesečne uporabnine, ki jo je dolžna tožena stranka plačevati za tekoči mesec, za obdobje od vključno januarja 2010 do vključno oktobra 2010, januar 2011 in obdobje od vključno marca 2011 do vključno aprila 2012, od prisojenih 412,50 EUR zniža na 242,60 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu I. točke in v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki za obdobje od oktobra 2001 do vključno 15. maja 2012 naložilo plačilo mesečne uporabnine v zneskih opredeljenih v I. točki izreka sodbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Hkrati je toženki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 4.049,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka podala na naroku 11. 7. 2012, je nasprotovala. Sodišče tega ni upoštevalo in je spremembo dovolilo, toženki pa kljub njeni zahtevi ni pustilo potrebnega časa, da se pripravi. Odločitve v sodbi ni obrazložilo in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Kljub dovoljeni spremembi mora toženka imeti možnost, da se o njej izjavi in pripravi na obravnavanje o spremenjenem zahtevku. S tem, ko ji sodišče te možnosti ni dalo, in tega v obrazložitvi ni pojasnilo, je kršilo pravice do enakega varstva strank v postopku iz 22. člena Ustave RS in pravico do kontradiktornosti postopka po 5. členu ZPP. Podana je bistvena absolutna kršitev določb pravdnega postopka. Prilaga potrdila o plačilu najemnine za obdobje od januarja 2010, ker jih prej ni mogla priložiti, saj ji sodišče ni pustilo potrebnega časa za pripravo odgovora na spremembo tožbe. Ugotovitve izvedenca sodišče upošteva, čeprav je pred tem ocenilo, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo. Odločitev sodišča je napačna, saj ni upoštevalo, da je toženka plačevala mesečno najemnino tudi od januarja 2010 do vključno aprila 2012, mesečno po 169,90 EUR. Dejansko stanje je zato ugotovljeno nepopolno. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, ne da bi le-ta spremembo tožbe utemeljila in je tožba zaradi izostanka trditvene podlage tudi nesklepčna. Sodišče samo oblikuje izrek sodbe, ki je v nasprotju s spremenjenim tožbenim zahtevkom, ki ga je brez obrazložitve podala tožnica na naroku 11. 7. 2012. Modifikacija tožbenega zahtevka je postavljena le opisno, sodišče pa ga v izreku sodbe časovno povsem določi, skupaj s pripadki. Sicer pa je sodišče s sodbo P 3030/2006 z dne 9. 3. 2011 v zvezi s sodbo Cp 5068/2012 pravnomočno že odločalo o zahtevku za plačilo uporabnine v bodoče, za vsak mesec uporabe po 412,50 EUR od julija 2009 dalje, in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Oba zahtevka imata enako pravno podlago (toženka je dolžna nadomestiti vrednost, ki jo je imela, ker je stvar uporabljala v svojo korist), predmet, ki ga je uporabljala, je v obeh tožbah isti (stanovanje št. 35), oba zahtevka imata enako višino uporabnine, tudi zahtevani pripadki in zapadlost so isti. Gre za identičnost tožbenih zahtevkov. O spremenjenem tožbenem zahtevku uporabnine od januarja 2010 je torej že bilo pravnomočno odločeno in je s ponovnim odločanjem sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je toženka uporabnica in lahko sklene najemno pogodbo za nedoločen čas za neprofitno najemnino.

3. Tožnica je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo z delno sodbo (II P 3030/2006 z dne 18. 12. 2009 v zvezi z II Cp 2508/2010 z dne 8. 10. 2010) odločeno, da mora toženka izprazniti stanovanje. Na pritožbeno razlogovanje in prikazovanje, da bi sodišče toženko moralo šteti kot uporabnico in bi bila posledično dolžna plačevati le neprofitno najemnino, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo (360. člen ZPP), sicer pa je nanj odgovorilo že pritožbeno sodišče ob presoji pravilnosti izpraznitvenega zahtevka.

6. V nadaljevanju postopka je zato ostalo sporno le še vprašanje uporabnine (1), ki je tudi predmet pritožbenega preizkusa.

7. Ob tokratnem odločanju je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo uporabnine za obdobje od oktobra 2001 do vključno 15. 5. 2012, in sicer v višini profitne najemnine ugotovljene s sodnim izvedencem gradbene stroke, do vključno decembra 2009 zmanjšane za plačano najemnino v višini neprofitne najemnine, ki jo je toženka ves čas plačevala.

8. Tožnica je tožbeni zahtevek glede plačila uporabnine na naroku 11. 7. 2012 razširila še za čas od julija 2009 do 15. 5. 2012 (toženka je takrat zapisniško predala stanovanje), pri čemer se je sklicevala na že postavljeni tožbeni zahtevek in v razširjenem obdobju zahtevala plačilo „sedaj že zapadlih mesečnih uporabnin v višini 412,50 EUR mesečno z zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu do plačila, za čas od 1. 5. 2012 do 15. 5. 2012 pa 206,25 EUR, od 16. 5. 2012 do plačila tudi z zamudnimi obrestmi, sicer pa s smiselno utesnjenim zahtevkom, upoštevajoč izrek pod točko I. izreka sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1868/2011 z dne 22. 2. 2012, vse v 15 dneh po izvršbo“. V nadaljevanju je še pojasnila: „da pri tožbenem zahtevku, tako v preteklosti, kot sedaj, izhaja iz izvedenskega mnenja A. Z., upoštevala je, kot je bilo že navedeno v prejšnjih vlogah, vsa delna plačila toženke“.

9. Sodišče prve stopnje je tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, in sicer tako, da je toženki za obdobje od oktobra 2001 do maja 2012 naložilo mesečno uporabnino z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje samo oblikovalo tožbeni zahtevek. Če s trditvijo, da je sodišče oblikovalo izrek sodbe v nasprotju s spremenjenim tožbenim zahtevkom, meri na prekoračitev tožbenega zahtevka (tretji odstavek 350. člena ZPP), se moti. Primerjava uveljavljenega tožbenega zahtevka, ki ga je pritožbeno sodišče predhodno povzelo (8. točka obrazložitve) in tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, ne nudi podlage za stališče toženke, da je podano nasprotje. Sicer pa toženka obrazloženo niti ne pojasni, v čem vidi nasprotje.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo o spremenjenem zahtevku za plačilo uporabnine od januarja 2010, odločeno že s sodbo II P 3030/2006 v zvezi s sodbo II Cp 1868/2011, s katero je bil tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v bodoče, od julija 2009 dalje, zavrnjen. S sedaj izpodbijano sodbo pa je sodišče za isto obdobje (od januarja 2010 dalje), tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za vsak mesec, ugodilo.

12. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, tožbo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP zavrže. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora po utrjenem stališču sodne prakse, sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Enakovredno mora upoštevati tako tožbeni predlog kot tudi njegovo dejansko podlago.

13. Primerjava tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za obdobje po juliju 2009, ki je bil pravnomočno zavrnjen in tožbenega zahtevka za obdobje od januarja 2010, ki mu je sodišče ugodilo z izpodbijano sodbo, pokaže, da ni identitete tožbenih zahtevkov, kot prikazuje pritožnica. Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče povzema tožbeni zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno: „v bodoče za vsak mesec uporabe stanovanja št. 35 po 412,5 EUR, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti 16. v mesecu, do plačila, do spremembe višine tržne najemnine za stanovanje št. 35, na naslovu R. 24 v L.“. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker do zaključka glavne obravnave vtoževane terjatve še niso zapadle, na naroku 11. 7. 2012 pa je z razširjenim tožbenim zahtevkom za plačilo mesečne uporabnine v višini 412,50 EUR, tožnica uveljavljala do zaključka glavne obravnave zapadle terjatve. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

14. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe na naroku in bi, kot pravilno uveljavlja pritožnica, moralo v skladu z določbo petega odstavka 185. člena ZPP, toženki, ki je zahtevala, pustiti čas, potreben za pripravo za obravnavanje po razširjenem tožbenem zahtevku. Ker tega ni storilo, ji je onemogočilo, kot pravilno opozarja v pritožbi, da preveri in po potrebi predloži dokaze o plačevanju najemnine za z razširjenim tožbenim zahtevkom zajeto obdobje po januarju 2010. 15. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 185. člena ZPP), kršilo pa je tudi toženkino pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Toženka pritožbi prilaga potrdila o plačilu (neprofitne) najemnine za obdobje od januarja 2010 do aprila 2012 (B23 – B26), to je za obdobje, na katerega se nanaša razširitev tožbenega zahtevka, podana na naroku. Tožnica je imela možnost, da se glede predloženih dokazil izjasni, vendar se v odgovoru na pritožbo, ki ga je sicer podala, do njih ni opredelila. Pritrditi je toženki, da dokazov, ki jih prilaga pritožbi, brez svoje krivde (do razširitve tožbe je prišlo na naroku, sodišče toženki ni podelilo zahtevanega roka za pripravo) ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sicer pa tožnica v odgovoru na pritožbo morebitne prekluzije dokazov tudi ni uveljavljala. Za povrh pa je tožnica na naroku navajala, da je (tudi) pri razširitvi tožbenega zahtevka upoštevala vsa delna plačila toženke, kar pa ne drži. Kot je razvidno iz tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in razlogov sodbe (33. točka, 34. točka), so plačila toženke (v višini neprofitne najemnine) upoštevana še za december 2009, za januar 2010 in nadaljnje mesece pa ne več (sodišče je toženki naložilo plačilo uporabnine v višini 412,50 EUR). Potrdila Ministrstva za obrambo z dne 3. 10. 2012 (gre za odgovor na toženkino zaprosilo z dne 25. 9. 2012), ki ga toženka prilaga z vlogo 12. 10. 2012, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Kot pritožnica ugotavlja tudi sama, je vloženo po poteku pritožbenega roka (toženka je sodbo prejela 17. 8. 2012).

17. Toženka je pravilnost odločitve v glavnem izpodbijala z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka, sicer pa višini priznane uporabnine, ki temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca Z. A. Z., obrazloženo ni ugovarjala. S trditvami, da sodišče izvedensko mnenje, ki ga je prej štelo za pomanjkljivo, sedaj upošteva, ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče le pripominja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo tudi dokaz z neposrednim zaslišanjem izvedenca in je v razlogih sodbe pojasnilo (29. točka do vključno 32. točka obrazložitve), zakaj izvedensko mnenje upošteva. Toženka pa niti ne trdi, da bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo. Nosilni očitek izvedenskemu mnenju je, da izvedenec ni upošteval vseh plačil najemnine, za kar pa niti ni potrebno strokovno znanje. Sicer pa je izvedenec pojasnil, da je upošteval vsa plačila, ki jih je imel v spisu na razpolago.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila prvega odstavka 354. člena ZPP ugotovljeno bistveno kršitev odpravilo samo tako, da je za obdobje od januarja 2010 do vključno aprila 2012 upoštevalo dokazana plačila (neprofitne) najemnine v višini 169,90 EUR in toženki naložilo le plačilo razlike do (tržne) najemnine 412,50 EUR. S potrdili (B24-B26) so dokazana plačila za obdobje od vključno januarja 2010 do vključno oktobra 2010, januar 2011 in za obdobje od vključno marca 2011 do vključno aprila 2012. Zmotno je pritožničino stališče, da je višina najemnine 411,67 EUR, saj gre za višino, ki predstavlja, kot je razvidno iz mnenja iz sodnega izvedenca Z. A. Z. (izvedensko mnenje z dne 12. 3. 2009), povprečno mesečno najemnino za obdobje od leta 2000 do 2009 in ne mesečne najemnine od leta 2009, ki jo je tožnica upoštevala in uveljavljala tudi za obdobje po letu 2009. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi delno ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na obdobje od vključno januarja 2010 do vključno oktobra 2010, januar 2011 in za obdobje od vključno marca 2011 do vključno aprila 2012, spremenilo tako, da je prisojeno uporabnino (412,50 EUR) znižalo na 242,60 SIT.

19. Sicer pa je pritožbo v preostalem izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Delna sprememba odločitve o glavni stvari na stroškovno odločitev (II. točka izreka sodbe), ki je pritožnica obrazloženo sicer ne izpodbija, nima vpliva. Toženka je tudi z upoštevanjem delnega uspeha v pritožbi uspela le v manjšem delu glede višine, v celoti pa je propadla glede temelja. Tudi do pritožbenih stroškov ni upravičena, saj je uspela z minimalnim (6,5%) delom tožbenega zahtevka (ni uspela po temelju, uspela je le po višini, z od izpodbijanih 32.999,11 EUR s 4.247,50 EUR). Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) S sodbo II P 3030/2006 z dne 9. 3. 2011 v zvezi s sodbo II Cp 1868/2011 z dne 22. 2. 2012 je bila razveljavljena odločitev glede plačila uporabnine za obdobje od oktobra 2001 dalje.