Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ko vložniki zatrjujejo, da ni izkazano, da je ravno obdolženi H. K. izvajal pritiske na potencialne priče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je res izhajalo, da so priče dogodka prejele sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grožnjo ali vsaj pritiske nanje in se nanašajo na v tem postopku obravnavani kaznivi dejanji, ne pa tudi, da sta predmetna sporočila pisala obdolženca, niti da sta pisanje takšnih sporočil komu naročila. Očitanih ravnanj zgolj na podlagi sorodstvene povezave, ali celo ugotovitve, da so to počeli Romi, ni mogoče samodejno pripisati obdolžencema, če njuna konkretna ravnanja v tej zvezi niso razvidna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper oba obdolženca pripor odredi le iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpd 16786/2019 z dne 4. 4. 2019 zoper obdolžena D. K. in H. K., ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, oboje v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 16786/2019 z dne 9. 4. 2019 pritožbi zagovornikov obdolžencev zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zagovorniki obdolženega H. K. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpodbijajo obstoj koluzijske nevarnosti, ponovitvene nevarnosti, neogibno potrebnost pripora in sklepoma očitajo nezadostno obrazloženost in nejasnost. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolženemu H. K. pripor odpravi oziroma da zoper obdolženca odredi hišni pripor ali da sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovorniki so zahtevo naknadno dopolnili z navedbami, da ima obdolženec hčer, ki ima motnjo v gibalnem in duševnem razvoju ter je odvisna od pomoči drugih in je hospitalizirana, obdolženec pa je zaradi pripora ne more obiskovati, zaradi česar pripor za obdolženca ni primerno sredstvo.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, v katerem navaja, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da sta oba obdolženca obravnavana (nekako) na enaki ravni, kar ocenjuje kot manj prepričljivo, saj se glede obdolženega H. K. kaže, da je bila njegova vloga pri kaznivem dejanju vendarle manj izrazita, kar utegne vplivati na ugotavljanje neogibne potrebnosti pripora zoper njega.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Obdolženec izjave ni podal, njegovi zagovorniki pa so v izjavi na odgovor dodatno navedli, da se je situacija spremenila, saj so bile vse priče tožilstva pred sodiščem že zaslišane in se strinjajo z oceno vrhovnega državnega tožilca, da je bila vloga H. K. pri obravnavanih kaznivih dejanjih manj izrazita oziroma je bila teža dejanj tako nizka, da odreditev pripora zanj ni neogibno potrebna.

B.

5. S pravnomočnim izpodbijanim sklepom je bil zoper obdolžena D. K. in H. K. odrejen pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti je sodišče v sklepih pojasnilo, da pri obeh obdolžencih obstaja upravičena bojazen, da bosta ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bosta vplivala na priče oziroma očividce dogajanja v lokalu, kar izhaja iz že prejetih sporočil z grozilno vsebino, ki so jih prejeli oškodovanec ter priči S. M. in posredno N. Š., na katerega so Romi pritiskali tudi tako, da so se vozili okoli njegovega bivališča. Iz teh okoliščin naj bi jasno izhajalo, da sta oba obdolženca, bodisi neposredno, bodisi posredno preko svojih sorodnikov, že začela z izvajanjem pritiskov na navedene osebe, saj sta očitno vedela, da so se navedene osebe nahajale v lokalu.

6. Priporni razlog koluzijske nevarnosti je podan, če posebne okoliščine kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce ali če obstaja opravičena bojazen, da bo uničil sledove kaznivega dejanja. Za obstoj nevarnosti vplivanja na priče morajo biti izkazane posebne okoliščine, ki kažejo na to, da bo obdolženec, če bo na prostosti, sam ali preko druge osebe vplival na priče, naj krivo pričajo, oziroma na soobdolžence, da uskladijo zagovore. Na obstoj takšnih pomembnih okoliščin je mogoče sklepati le na podlagi konkretnega obdolženčevega ravnanja.1

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ko vložniki zatrjujejo, da ni izkazano, da je ravno obdolženi H. K. izvajal pritiske na potencialne priče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je res izhajalo, da so priče dogodka prejele sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grožnjo ali vsaj pritiske nanje in se nanašajo na v tem postopku obravnavani kaznivi dejanji, ne pa tudi, da sta predmetna sporočila pisala obdolženca, niti da sta pisanje takšnih sporočil komu naročila. Ravno tako njun vpliv oziroma prispevek ni razviden v zvezi z obiskom J. K. in M. K. pri D. K. in tudi ne glede vožnje Romov okoli bivališča priče N. Š. Takšnih ravnanj zgolj na podlagi sorodstvene povezave, ali celo ugotovitve, da so to počeli Romi, ni mogoče samodejno pripisati obdolžencema, če njuna konkretna ravnanja v tej zvezi niso razvidna. Priporni razlog koluzijske nevarnosti tako pri nobenem od obdolžencev ni podan.

8. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila takšna zahteva vložena (tako imenovani beneficium cohaesionis, drugi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče je na podlagi določbe drugega odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti, glede na vsebinsko enako utemeljitev koluzijske nevarnosti za oba obdolženca in ugotovitev, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi ravno obdolženca storila zgoraj opisana ravnanja, s katerimi bi poskušala vplivati na priče, tudi zoper soobdolženega H. K. sklep o priporu spremenilo tako, da se pripor odredi le iz razloga ponovitvene nevarnosti.

9. Vložniki v zahtevi izpodbijajo tudi obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolženem H. K. z utemeljitvijo, da ni jasno, kako lahko sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti in grožnje utemeljuje z odprtimi postopki in obsodbo za kaznivo dejanje tatvine in ne pojasni povezave med temi kaznivimi dejanji. Sama teža in okoliščine storitve kaznivega dejanja za sklep o ponovitveni nevarnosti ne zadoščajo, ravno tako specifične okoliščine izvršitve dejanja, ko obdolženec svojega sina ni odpeljal domov, ponovitvene nevarnosti ne izkazujejo.

10. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ponovitveno nevarnost med drugim utemeljilo z obrazložitvijo, da ta izhaja iz načina in okoliščin storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj ter osebnih lastnosti obdolžencev, pri čemer je glede H. K. izpostavilo posebno okoliščino, da je ta namesto da bi sina kritičnega dne po prihodu na kraj odpeljal domov, temu izročil sekiro, ga spodbujal in z njim sodeloval. Z očitanim ravnanjem naj bi na nasilen način pokazala, da se z okoliščino, da obdolženemu D. K. ni bila postrežena alkoholna pijača, ne strinjata in si zaradi takega ravnanja oškodovanec zasluži kazen, pri čemer obdolžencema tudi ni bilo mar, da so bili med njunim početjem v lokalu gostje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sklep o ponovitveni nevarnosti obdolženega H. K., ki temelji na dejstvih, ki sta jih izpostavili sodišči v izpodbijanih sklepih, razumen. Obema obdolžencema se namreč očita, da naj bi med izvrševanjem nasilnega kaznivega dejanja oškodovancu tudi grozila, da ga bosta ubila, že pred tem pa naj bi obdolženi D. K. grozil oškodovancu, da bo poklical očeta in Rome, ki bodo prišli v lokal in tam vse postrelili, pri čemer naj bi potem oče, torej obdolženi H. K., dejansko prišel v oziroma pred lokal in tam s sinom sodeloval pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj. Navedbe sodišča glede predkaznovanosti in obravnavanosti obdolženca za druga kazniva dejanja pa so sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti le še okrepile. Četudi ni šlo za istovrstno kaznivo dejanje in tako takšno dejstvo ne more biti edino in odločilno pri presoji ponovitvene nevarnosti, pa je le to vseeno relevanten podatek pri presoji obstoja subjektivnih okoliščin, ki se kaže v odnosu obdolženca do spoštovanja družbeno sprejetih norm, kar utrjuje ugotovitev glede ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Tako tudi očitana nejasnost sklepa v tej zvezi ni podana.

11. Glede izpodbijanja neogibne potrebnosti pripora Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obdolženega H. K. v pritožbi izpodbijal le njegovo nujnost z navedbami, da predlaga odreditev hišnega pripora, s katerim bo glede na okoliščine odvrnjena tako ponovitvena kot koluzijska nevarnost in da ima obdolženec urejeno stanovanjsko vprašanje.2 Pritožbeno sodišče je na te pritožbene očitke odgovorilo v deseti in enajsti točki izpodbijanega sklepa; do predloga obrambe, da se obdolžencu izreče milejši ukrep, pa se je v dvanajsti točki sklepa opredelila tudi preiskovalna sodnica, ki je glede na vsa ugotovljena dejstva in okoliščine ocenila, da je pripor neogibno potreben tudi za varnost ljudi. Sodišče se je tako v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opredelilo do predloga obrambe, da se obdolžencu izreče milejši ukrep in to tudi ustrezno utemeljilo. S takšno presojo soglaša tudi Vrhovno sodišče, saj glede na težo dejanja, način izvršitve in vse ugotovljene okoliščine, s katerimi je utemeljena ponovitvena nevarnost, varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Očitana kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) tako ni podana. Sorazmernosti v ožjem smislu pa vložnik zahteve v pritožbi ni izpodbijal in je tako v tem delu zahteva materialno neizčrpana.3 Glede na to se tudi sodišče druge stopnje do tega ni opredeljevalo. Tudi glede navedb o bolni hčeri, katere so vložniki podali v dopolnitvi zahteve, Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo.

12. Kot izhaja že iz obrazložitve obstoja posameznih pogojev za pripor je izpodbijani pravnomočni sklep glede vseh teh pogojev, katere je Vrhovno sodišče presojalo, zadostno obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti in da je hkrati obdolžencu omogočena učinkovita obramba. Neutemeljeni so tako očitki, da so bile obdolžencu z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene pravice iz 13., 22., 25. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 201. člena ZKP.

C.

13. Vrhovno sodišče je zato zahtevi deloma ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo kot je razvidno iz izreka (prvi odstavek 426. člena ZKP).

1 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, d. o. o., Ljubljana 2004, str. 459. Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča (VS) RS I Ips 182/2001 z dne 21. 6. 2001, sklep VS RS I Ips 474/2007 z dne 10. 1. 2008 in drugi. 2 Sodišče lahko skladno z 20. členom Ustave Republike Slovenije pripor odredi ob izpolnjevanju ostalih pogojev le, kadar je ta za varnost ljudi neogibno potreben. Za zagotovitev načela sorazmernosti mora sodišče pred odreditvijo posega v ustavno pravico vselej presoditi: prvič, ali je poseg sploh primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja; drugič, ali je poseg nujen ('neogibno potreben'), tako da zaželenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi; in tretjič, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja (t. i. sorazmernost v ožjem smislu). 3 Skladno z določbo petega odstavka 420. člena ZKP mora biti pravno sredstvo izčrpano tako formalno kot materialno. To pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo.