Jedro

Čeprav je toženec solastnik, ga to ne upravičuje do brezplačne uporabe celotne solastne nepremičnine, zlasti še, ker je tožnici onemogočil, da bi hišo uporabljala skupaj z njim. Za take situacije je treba uporabiti 219. člen ZOR, kar je uveljavljeno stališče slovenske judikature. Dejstvo, da solastna hiša še ni razdeljena, ne pomeni, da je toženec ne bi smel uporabljati, pač pa le, da ne more brezplačno uporabljati celotne (nerazdeljene) hiše. Tudi zaradi afirmacije tožničine solastninske pravice ji mora nadomestiti korist od uporabe, za katero je tožnico prikrajšal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 32.900 DEM v tolarski protivrednosti na dan vložitve zahtevka ali 3.191.300 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1999. Naložilo mu je tudi, da mora tožnici povrniti 172.930 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju obeh sodišč mora toženec, ki brez pravne podlage uporablja tožničin solastniški delež na hiši, plačati uporabnino.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da je pri sojenju ponovno sodelovala ista sodnica poročevalka ter da je sodišče izdalo enako odločbo (le da tokrat v drugi sestavi), s čimer so izigrane določbe o izločitvi sodnika. Sicer pa sodišči nista obravnavali ugovora pasivne legitimacije v delu, ki se nanaša na M. in M. U. ter na sina pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) tudi zato, ker ni navedlo, v kolikšnem delu je toženec uporabljal stanovanjsko hišo sam, v kolikšnem delu pa njegova mati in brat. Glede odločilnih dejstev je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. V stanovanjski hiši ... so namreč pred tožničino odselitvijo živeli tudi toženec z obema otrokoma ter njegova mati in brat. Družina pravdnih strank je uporabljala zgornje nadstropje, sobo v pritličju njun sin, drugi del pritličja pa sta uporabljala toženčeva mati in brat. Določba 216. člena ZPP "je lahko metoda ugotavljanja materialne resnice, vendar samo znotraj razpravnega načela". Zmotno je stališče, da toženec dejanske ugotovitve o celotni mesečni najemnini za hišo, ki znaša 1.000 DEM, ni grajal. Od samega začetka pravdnega postopka je namreč nasprotoval tožbenemu zahtevku, torej tudi njegovi višini. Zatrjevana višina uporabnine zato nikakor ni nesporna. Razen tega je tudi ni mogoče imeti za splošno znano dejstvo. Cene na trgu nepremičnin se namreč razlikujejo, saj so odvisne od različnih dejavnikov.

Po 14. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 - 36/1990 - Uradni list RS, št. 4/1991 - 50/2002 - ZTLR) ima solastnik pravico imeti v posesti stvar in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu deležu, ne da bi pri tem kršil pravice solastnikov. Če tožnica svoje pravice ne uresničuje, je to njena volja. Vendar toženec zato ne more trpeti civilnopravne sankcije. Pomembna je tudi definicija dobrovernosti (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Toženec ima vseskozi v posesti svojo (solastno) stvar. Zato mu nedobrovernosti ni mogoče očitati. Neprimerna je tudi uporaba 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Toženec namreč ni uporabljal tuje stvari, pač pa svojo in to v okviru svojega deleža. Zato ni obogaten. Prav tako ne gre za položaj, ki ga ureja 210. člen ZOR. S tožničinim ravnanjem namreč ni bil okoriščen, saj do njenega (nedokazanega) prikrajšanja ni prišlo brez pravnega temelja. Iz solastne hiše je namreč prostovoljno odšla. Nepravilno je tudi stališče, da je toženec s svojim ravnanjem prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala dohodek. Sodišče je v nepravdnem postopku izdalo začasno odredbo, s katero se tožencu prepoveduje razpolaganje s stanovanjem v stanovanjski hiši, ki je predmet tega postopka in vsakršna obremenitev tega stanovanja. Prav začasna odredba pa tožencu preprečuje, da bi solastninsko pravico izvrševal preko svojega solastninskega deleža. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Izpodbijana sodba je sicer res enaka razveljavljeni sodbi pritožbenega sodišča. Vendar v tem ni nič narobe. Sodba pritožbenega sodišča z dne 30.1.2002 namreč ni bila razveljavljena zaradi pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (le v tem primeru bi ponovna izdaja take sodbe pomenila ponovitev kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pač pa zato, ker je pri njeni izdaji sodelovala sodnica, ki bi morala biti po zakonu izločena. Ta kršitev pa je bila pri ponovnem sojenju odpravljena. Zato ni pomembno, ali je nova sodba vsebinsko in formalno enaka prejšnji (razveljavljeni). Ker je kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP absolutne narave, revizijsko sodišče ob razveljavitvi prejšnje sodbe pritožbenega sodišča tudi ni ugotavljalo vpliva te kršitve na rezultat sojenja. Toliko manj je potem pomembno, ali sta prejšnja (razveljavljena) sodba in aktualna (izpodbijana) sodba po vsebini in po obliki enaki.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da "ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje na ugovor toženčeve pasivne legitimacije v delu, ki se nanaša na M. in M. U. ter sina pravdnih strank, ni odgovorilo (kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339/II/14.čl. ZPP)", ter da "sodišče druge stopnje ... nikjer ne navaja, v kakšnem delu je toženec uporabljal stanovanjsko hišo (stanovanje) sam, v kakšnem delu (s soglasjem tožnice) pa njegova mati in brat". Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da tožnici "ni ... uspelo dokazati, da je toženec hišo prevzel v svojo izključno posest", ter "da toženec ni edini posestnik hiše, v skladu s čimer je treba tožbeni zahtevek ustrezno zmanjšati". Zato je pri ugotavljanju višine tožničinega zahtevka odštelo znesek, ki se nanaša na "del hiše, ki ga dejansko uporabljata mati in brat toženca, to je eno sobo, kuhinjo in kopalnico, vse v pritličju" (300 DEM).

Revizija očita tudi, da "v odločilnih dejstvih je nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki", to pa utemeljuje s tem, da iz "nespornega dejanskega stanja ne izhaja ugotovitev drugostopnega sodišča iz razlogov izpodbijane sodbe, da je toženec prevzel celo hišo v svojo posest". Ta revizijski očitek je v nasprotju s tistim, kar je ugotovljeno (oziroma ponovljeno iz sodbe sodišča prve stopnje) v prvi vrstici na 4. strani izpodbijane sodbe.

Zmotno je tudi revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo uporabiti pooblastila za prosti preudarek (216. člen ZPP). Ker toženec tu le ponavlja pritožbene navedbe, revizijsko sodišče ne bo ponavljalo tistega, kar mu je v zvezi s tem pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče nima (več) pooblastila, da po uradni dolžnosti kontrolira pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (prim. 350. člen ZPP). In ker toženec v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve, koliko znaša celotna mesečna najemnina za hišo pravdnih strank, mu je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da ker "dejanske ugotovitve o celotni mesečni najemnini za hišo, ki znaša 1.000 DEM, ki temelji na notorno znanih podatkih, ni grajal, je pritožbeno sodišče nanjo vezano".

Očitek, da višina uporabnine (najemnine) ni splošno znano dejstvo, uveljavlja toženec šele v reviziji. Ker pa je mogoče revizijo vložiti le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče s toženčevim stališčem, da "zatrjevano višino uporabnine nikakor ne moremo vzeti za 'splošno znano dejstvo'", ni ukvarjalo.

O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava: Tožencu, ki v reviziji le ponavlja pritožbena stališča o uporabi materialnega prava, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zato zadošča, da revizijsko sodišče ponovi le glavne poudarke iz razlogov izpodbijane sodbe. Tega, da toženec, ki je dosegel, da se je morala tožnica proti svoji volji odseliti iz celotne hiše, ni dobroveren posestnik, ni treba posebej razčlenjevati. Prav tako ne, da uporablja tožničin delež brez pravne podlage. Čeprav je solastnik, ga to ne upravičuje do brezplačne uporabe celotne solastne nepremičnine, zlasti še, ker je tožnici onemogočil, da bi hišo uporabljala skupaj z njim. Za take situacije je treba uporabiti 219. člen ZOR, kar je uveljavljeno stališče slovenske judikature (prim. odločbe VS RS: sodba II Ips 169/99, sodba II Ips 131/99, sodba II Ips 364/2000, sklep II Ips 533/2001, sklep II Ips 395/2003 in številne druge). Dejstvo, da solastna hiša še ni razdeljena, ne pomeni, da je toženec ne bi smel uporabljati, pač pa le, da ne more brezplačno uporabljati celotne (nerazdeljene) hiše. Tudi zaradi afirmacije tožničine solastninske pravice ji mora nadomestiti korist od uporabe, za katero je tožnico prikrajšal. Ker niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).