Jedro

Prekoračitev trditvene podlage se nanaša na dejstveno podlago, ne pa na materialnopravne zaključke.

Ker toženka nima pravnega naslova za bivanje v spornih prostorih, saj nima ne lastninske pravice ne najemne pogodbe, je tožbeni zahtevek tožeče stranke za izselitev tožencev je utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Tožene stranke A. B., B. B., M. B. in C. B. so se dolžni izseliti iz stanovanjskih prostorov s samostojnim vhodom, ki se nahajajo v stanovanjski hiši ident. št. 47 na naslovu P., ki stoji na parc. št. 32 k.o. X, in ki obsegajo kuhinjo, ki se nahaja na severovzhodni strani v 1. nadstropju stanovanjske hiše v izmeri cca 11,28 m2, kopalnico, tri sobe, ki se nahajajo v 1. nadstropju nad garažami, podstrešno sobo, ter balkon in zunanje stopnice ter iz njih odstraniti vse svoje osebne predmete in navedene prostore izročiti proste oseb in stvari tožečima strankama H. in E. Č., vse v roku 120 dni, pod izvršbo.“

II. Izrek o stroških prvostopenjskega postopka (VI. izreka) se spremeni tako, da se glasi: „VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.407,12 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

III. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka IV. izreka prvostopenjske odločbe) potrdi izpodbijana sodba.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 734,70 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke, da so se toženci dolžni izseliti iz v izreku odločbe naštetih stanovanjskih prostorov v stanovanjski hiši P. ter iz njih odstraniti vse svoje osebne predmete in prostore izročiti proste oseb in stvari tožeči stranki (točka II. izreka odločbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke, da sta A. in B. B. vsak do 1/10 solastnika parcele št. 32, vl. št. 16 k.o. X. in da sta jima tožnika dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, če ne ga bo nadomestila sodba (točka II. izreka odločbe). Delno pa je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo in odločilo, da sta tožnika dolžna prvo in drugo toženi stranki plačati 21.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje do plačila (točka IV. izreka), v preostalem delu pa zahtevek za plačilo zavrnilo (V. izreka). Tožnikoma je naložilo v plačilo 972,60 EUR stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. izreka odločbe).

2. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da „sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov“, vendar obrazloženo izpodbija točke II., IV. in VI. izreka odločbe sodišča prve stopnje. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker si je zmotno razlagalo vsebino pogodbe z dne 22. 3. 1988. Predmet pogodbe ni stanovanje, temveč le določeni prostori, zato je pogodbo napačno štelo kot najemno pogodbo za stanovanje. Po letu 1996, ko je bil dograjen še „prizidek“, je situacija povsem drugačna, saj gre za druge prostore, kar je med strankama nesporno. Napačno je sodišče interpretiralo pogodbo iz leta 1988, da je sklenjena za nedoločen čas. Šlo je za začasni najem pod pogojem, da bo najemojemalec nudil pomoč v delu pri živinoreji in ostalih delih na kmetiji. S prenehanjem kmetijske dejavnosti je odpadla kavza pogodbe. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je štelo, da je konvalidirala ustno sklenjena pogodba glede prostorov, ki so bili zgrajeni v letu 1996. Niso bile dogovorjene bistvene sestavine najemne pogodbe, gre za neko drugo, sui generis pogodbo, ki ne more konvalidirati v najemno pogodbo. Tožena stranka ni nikoli trdila, da je bila sklenjena ustna najemna pogodba, pač pa se je branila, da so to njeni prostori in da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Glede zahtevka pod IV. je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in sodba je pomanjkljivo obrazložena. Dogovor je bil, da imajo toženci pravico zgraditi svojo enoto in v njej bivati dokler ne uredijo hiše v B., vendar največ 10 let, nato pa bodo zgrajene prostore prepustili v posest neodplačno tožeči stranki. Ta dogovor sta potrdila oba tožnika ter priči B. in E. A.. Sodišče napačno povzame, da je B. za dogovor slišal od drugotoženke. Ni obrazložilo, zakaj ni sledilo njihovim skladnim izpovedbam, pa tudi napačno je povzelo izpovedbe prič. Tudi ne drži zaključek, da ni nobene okoliščine, ki kaže, da bi se tožena stranka imela namen vrniti v B.. Tožena stranka nikoli ni substancirano prerekala navedbe, da je maksimalna doba uporabe 10 let in da nato zgrajeno neodplačno prepustijo tožnikom. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in neprerekano dejstvo štelo za ugotovljeno, bi zahtevek za plačilo vlaganj v celoti zavrnilo. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo v delu odločitve po tožbi in zadevo vrne v ponovno odločanje, glede IV. točke pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prav ima pritožba, da se leta 1988 sklenjeno najemno razmerje (pogodba z dne 22. 3. 1988 – priloga A4) ni razširilo tudi na prostore, dograjene leta 1996. Gre za druge prostore – novozgrajeno stanovanje, glede katerega sta obe pravdni stranki zatrjevali, da sta v zvezi z njim sklenili nov dogovor. Razlikovale pa so se trditve o tem, kakšen dogovor je bil sklenjen. To, kakšen je bil sporni dogovor, je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank. Zaključek o obstoju najemnega razmerja pa je materialnopravne narave. Ker se prekoračitev trditvene podlage nanaša na dejstveno podlago (prim. 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ne pa na materialnopravne zaključke, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita to kršitev.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvega sodišča v zvezi z dogovorom pravdnih strank glede novozgrajenih prostorov, saj temeljijo na 8. členu ZPP skladni, to je celostni oceni izvedenih dokazov. Pa tudi očitane procesne kršitve – protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) sodišče pri oceni dokazov ni zagrešilo. Vsebinsko je pravilno povzelo izpovedbe strank in prič, tudi priče E. B.. Bistveno je, da je izpovedal, da pri dogovoru ni bil navzoč, pač pa je o njem slišal od tožeče stranke, od katerega od tožnikov je slišal govoriti o njem, ni pomembno. Zakaj prvo sodišče ni v celoti sledilo izpovedbam tožnikov in E. B. ter E. A., izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 7 spodaj in začetka 8. strani ter začetka 11. strani. Ostale zaslišane priče, predvsem I. Č. in M. B., ter toženci so prepričljivo zanikali obstoj dogovora, da lahko toženci brezplačno uporabljajo prostore, ki so jih zgradili, dokler se ne preselijo v B., vendar največ 10 let. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati dogovora o začasnem najemu; tožena stranka je dokazala, da je bil sklenjen dogovor, da lahko bivajo v prostorih, ki so jih zgradili v ta namen s soglasjem prvega tožnika. Tudi zadnje očitane postopkovne kršitve (gl. 5. pritožbe) sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Že iz obrambe tožene stranke, da so lastniki spornega novozgrajenega stanovanja, izhaja zanikanje trditev tožeče stranke o dogovoru, da bodo stanovanje uporabljali le začasno, nato pa zgrajeno brezplačno prepustili tožeči stranki. Izrecno pa je tožena stranka dogovor, kakršnega zatrjuje tožeča stranka, zanikala v vlogi, ki je na sodišče prispela 30. 5. 2011 (list. št. 25 do 26 spisa), pooblaščencu tožeče stranke pa je bila vročena 7. 6. 2011. 7. Prvostopenjsko sodišče je z obrazložitvijo, da tožena stranka ni pridobila lastninske pravice na novozgrajenem stanovanju na originaren način (z gradnjo na tujem po določilih ZTLR), zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev solastninske pravice, pa tudi zahtevek za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice prvo in drugo tožene stranke na predmetni nepremičnini (pogodbeni način pridobitve lastninske pravice). V ta del odločitve prvostopenjskega sodišča višje sodišče ne more poseči, saj se tožena stranka ni pritožila in je odločitev o zavrnitvi lastninskopravnega zahtevka pravnomočna.

8. Tožena stranka tako nima pravnega naslova za bivanje v spornih prostorih, saj nima ne lastninske pravice ne najemne pogodbe. Tožbeni zahtevek tožeče stranke za izselitev tožencev je utemeljen po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 111. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1). Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za izselitev in izpraznitev stanovanjskih prostorov, opisanih v izreku sodbe.

9. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev glede plačila zneska, za katerega je zaradi gradnje povečana vrednost nepremičnine v lasti tožnikov. Kot obrazloženo tožeča stranka zatrjevanega dogovora, da se bodo toženci izselili iz spornih prostorov, ko bodo uredili hišo v B., najkasneje pa v 10 letih, zgrajene prostore pa neodplačno prepustili v posest njim, ni dokazala. Zaključki prvostopenjskega sodišča so plod življenjsko logične in 8. členu ZPP skladne dokazne ocene. Ugotovitve sodbe, da ni nobene okoliščine, ki bi kazala, da se imajo toženci namen vrniti v B., je glede na njihove trditve in izpovedbe logična in je pritožbeno sklicevanje na gradnjo hiše v B. ne omaje. Dejstvo, da ima družina, ki že desetletja prebiva v S., hišo v B., ne dokazuje njihovega namena, da se bodo tja za stalno preselili, tudi ne, če je hiša na novo zgrajena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka po določilu prvega odstavka 48. člena SPZ upravičena do povračila tistega, za kar je z izgradnjo stanovanja na njeni nepremičnini obogatena tožeča stranka. Odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu je pravilna in tudi ustrezno utemeljena. Višine dosojenega zneska pritožba ne izpodbija. Ker tudi ni nobenih uradoma upoštevnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo točko IV. izreka prvostopenjske odločbe (353. člen ZPP).

10. Sprememba izpodbijane sodbe glede glavne stvari terja spremembo stroškovne odločitve, saj se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Po spremembi je uspeh tožeče stranke v tej pravdi 88 % (100 % uspeh po tožbi in 76,33 % uspeh po nasprotni tožbi glede obogatitvenega zahtevka, glede lastninskopravnega zahtevka po nasprotni tožbi pa posebni stroški niso nastali), uspeh tožene stranke pa 12 % (v celoti je propadla po tožbi, njen uspeh po nasprotni tožbi pa je 23,67 %). Višje sodišče je odmerilo potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) obeh strank skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Potrebni stroški tožeče stranke znesejo 1.974,00 EUR, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na list. št. 145 spisa. Stroški tožene stranke znesejo 2.749,97 EUR, specifikacija je na list. št. 146 spisa (specifikacija stroškov je tudi v sodbi sodišča prve stopnje, s tem da je potrebno tožeči stranki kot potrebne stroške postopka šteti tudi stroške plačila sodne takse za tožbo). Glede na uspeh v tem postopku mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.737,12 EUR, tožeča stranka toženi pa 330,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.407,12 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

11. Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Višje sodišče ocenjuje, da je uspeh tožeče stranke 50 %, saj je uspela s pritožbo glede izselitvenega dela tožbenega zahtevka, ne pa s pritožbo glede plačila. Pritožbeni stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku na koncu pritožbe (list. št. 168 spisa), saj so stroški priglašeni skladno z ZST-1 in ZOdvT.

12. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni paricijski rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. V kolikor jih tožena stranka tožeči v odmerjenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).