Jedro

Prvo pritožbeno odločbo je drugotoženec prejel 2.12.1996, vendar takrat revizije ni vložil, temveč šele 2.10.1997, to je po prejemu sodbe sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi drugotoženčeve pritožbe v delu, v katerem se zavzema za večjo solidarno zavezo prve tožene stranke, je torej vložena po preteku 30 dnevnega revizijskega roka iz prvega odstavka 382. člena ZPP. Kot s pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje iz drugega sojenja drugotoženec ni mogel izpodbijati pravnomočne odločitve tega sodišča iz prvega sojenja, tudi z revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja ne more izpodbijati odločitve iz prvega pritožbenega sojenja.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se zavrne kot neutemeljena. V preostalem delu se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju obema toženima strankama naložilo, da morata solidarno plačati tožniku 473.100,00 SIT, samo drugotoženec pa še 3,248.993,10 SIT odškodnine za novo škodo, nastalo po podpisu poravnave z dne 29.6.1990 glede prvotne škode, ki jo je v prometni nesreči z dne 22.1.1990 tožniku povzročil drugotoženec, ta pa je imel svojo odgovornost obvezno zavarovano pri prvotoženi stranki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi in delno drugotoženčevi pritožbi ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede zneska 15.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (premoženjska škoda v zvezi s prevoznimi stroški) in glede zneska 31.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (napačen izračun glede preostanka zavarovalne vsote), v obsodilnem delu proti prvotožencu pa glede zneska 1,200.000,00 SIT z zakonskimi zamu-dnimi obrestmi in v celotni stroškovni odločitvi razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbi obeh tožencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je prvotožena stranka vložila pravočasno revizijo, ki jo je revizijsko sodišče s sodbo z dne 10.12.1998 pod opr. št. II Ips 557/97 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu pritožbene odločbe razpisalo narok in po izvedenem dokaznem postopku v drugem sojenju odločilo, da morata obe toženi stranki nerazdelno plačati tožniku še 31.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, samo drugotoženec pa še 1,172.142,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča prve stopnje v drugem sojenju so se ponovno pritožile vse tri pravdne stranke, vendar je sodišče druge stopnje njihovim pritožbam le delno ugodilo tako, da je spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, v preostalem pa je pritožbe vseh treh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v drugem pritožbenem sojenju vlaga revizijo le drugotoženec, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je v pritožbi zapisal, da se mu zdi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena, sodišče druge stopnje pa je zavzelo drugačno stališče. V pritožbi pa je odprl tudi vprašanje, za katero bi bilo koristno, da o njem zavzame stališče tudi revizijsko sodišče. Nepravično za tožnika in drugotoženca je, da nižji sodišči nista upoštevali zavarovalne vsote, ki je veljala v času sojenja.

Revizija je bila vročena tožniku in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija proti odločitvi o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ni utemeljena, v preostalem delu pa je prepozna.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo (poleg odškodnine v zvezi s prevoznimi stroški) o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v zvezi z novo nastalo škodo. V času prometne nesreče je bil tožnik star 46 let. Bil je priznan glasbenik. Do nove škode je prišel zaradi razvoja za otroško glavo velike kile v steni trebuha, ki se je kljub kasnejši operaciji ponovila. Zato je zmanjšana njegova zmožnost napenjanja trebušne stene in dihanja s trebušnimi mišicami. Tožnik je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dvigovanje tudi lahkih bremen, za rekreativne in športne aktivnosti, pred škodnim dogodkom pa se je intenzivno ukvarjal s tekom. Predvsem pa je tožnik zmanjšano sposoben za delo profesionalnega glasbenika - saksofonista, pred tem pa je bil v glasbenih krogih in tudi v javnosti nasploh poznana glasbena osebnost. Tožnik zaradi bistveno okrnjene sposobnosti igranja saksofona in tudi ostalih omenjenih omejitev trpi duševne bolečine. Ob takih odločilnih dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ki vsebinsko pomenijo tudi konkretizacijo in individualizacijo tožnikove škode, revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisoja 1,200.000,00 SIT odškodnine skladna z vsemi kriteriji in merili iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato tudi materialnopravno pravilna.

V preostalem delu, v katerem se drugotoženec zavzema za drugačno upoštevanje višine zavarovalne vsote in s tem za večjo solidarno zavezo prvotožene stranke za plačilo odškodnine, je njegova revizija prepozna. Tožnik se je za to zavzemal že v svoji pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje v prvem sojenju, vendar je sodišče druge stopnje v prvem pritožbenem sojenju v tem delu njegovo pritožbo zavrnilo v drugem odstavku izreka svoje odločbe in z razlogi na 3. strani odločbe glede obsega pritožbenega preizkusa in na 7. strani glede veljavnosti zakonov. Navedeno pritožbeno odločbo je drugotoženec prejel 2.12.1996, vendar takrat revizije ni vložil, temveč šele 2.10.1997, to je po prejemu sodbe sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi drugotoženčeve pritožbe v delu, v katerem se zavzema za večjo solidarno zavezo prve tožene stranke, je torej vložena po preteku 30 dnevnega revizijskega roka iz prvega odstavka 382. člena ZPP. Kot s pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje iz drugega sojenja drugotoženec ni mogel izpodbijati pravnomočne odločitve tega sodišča iz prvega sojenja, tudi z revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja ne more izpodbijati odločitve iz prvega pritožbenega sojenja. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je drugotoženčev interes za večjo solidarno zavezo prvotožene stranke ekonomske narave, ni pa pravno varovan, ker gre za vprašanje notranjega razmerja med obema tožencema, ki na njuno obveznost navzven ne vpliva. Zato so bili pravilni razlogi sodišča druge stopnje iz prvega pritožbenega sojenja o tem, da je bilo glede na obseg tožnikovega pritožbenega izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pravnomočno odločeno tudi glede solidarne zaveze obeh tožencev nad določenim zneskom.

Ker v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP in 392. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.