Jedro

Glede pritožbenega očitka kršitve določbe 17.4 SP, da je tožeča stranka preuranjeno začela s prodajo, ker ni skušala doseči soglasja, višje sodišče poudarja, da je tožena stranka vedela, da je prišlo do odstopa od pogodbe, da je nesporno, da je bil podpisan primopredajni zapisnik glede vseh predmetov pogodbe, vedela je torej, da bo naslednja faza izvrševanja pogodbenih določil prodaja in vnovčitev predmetov leasing pogodbe, zato tudi ni mogoče očitati tožeči stranki, če tožene stranke ni posebej vabila k iskanju soglasja glede vrednosti predmetov leasinga. Pogodbeni stranki sta enakopravni. Tudi tožena stranka ni zatrjevala, da je že pred prodajo skušala priti v stik s tožečo stranko oziroma skušala doseči dogovor o prodajni vrednosti stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.659,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, I.) da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 21.807,63 EUR razveljavi sklep o izvršbi v prvem odstavku in se postopek v tem delu ustavi; II.) da sklep o izvršbi v prvem odstavku ostane v veljavi za znesek 81.845,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 46.845,87 EUR od 2. 6. 2010 dalje do plačila, od zneska 27.058,31 EUR od 26. 11. 2010 dalje do plačila in od zneska 7.941,77 EUR od 1. 12. 2010 dalje do plačila in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 366,04 EUR; III.) podrejeni pobotni ugovor za plačilo škode v znesku 62.000,00 EUR zavrnilo in IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.410,00 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. V pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (17. točka SPLOŠNIH POGOJEV ZA FINANČNI LIZING PREMIČNIN pravne osebe; v nadaljevanju SP). Navaja, da je bila v postopku prodaje vrednost predmeta prodaje ocenjena očitno bistveno prenizko, zato je bila tožena stranka pri prodaji oškodovana vsaj v višini 62.000,00 EUR. Nadalje pa tudi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni postavilo izvedenca finančno računovodske stroke glede vprašanja zastaranja anuitet, ki so predmet tega postopka. Nasprotuje tudi stroškom predpravdne cenitve.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozorila je na ustaljeno stališče sodne prakse (I Cpg 861/2010 z dne 21. 10. 2010) glede vprašanja realne vrednosti predmetov leasinga ob razdrtju pogodbe in navedla, da pritožbene navedbe v zvezi s prodajo po ocenjeni vrednosti, ko naj bi šlo le za fiktivno cenitev, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Glede ugovora pobota odgovarja, da je ta ugovorni razlog tožnik uveljavljal v okviru nasprotovanja višini vtoževanega, zato iz istega razloga ne more sedaj uveljavljati še pobotni ugovor. Nasprotuje pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na stroške predpravdne cenitve, saj je bila ta potrebna - je posledica odstopa od pogodbe, do katerega je prišlo zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Glede zastaranja navaja, da je povsem jasno, da je najstarejši obrok uveljavljan znotraj triletnega zastaralnega roka, ki je predviden za gospodarske pogodbe, zato so v tej smeri pritožbene navedbe neutemeljene, za kaj takega pa tudi ni potrebno angažirati izvedenca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožena stranka najprej uveljavlja kršitev 17. člena SP in smiselno tudi četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ko navaja, da se toženka ni držala SP, ki v točki 17.4 določajo, da se vozila prodajajo najprej po ceni, za katero se stranki dogovorita, šele nato, če do dogovora ne pride v osmih dneh, je tožena stranka upravičena angažirati cenilca ali ceno ugotoviti na podlagi tržnih podatkov (npr. Eurotax). Tega se tožeča stranka ni držala in je takoj določila ceno s cenilcem D., ta pa je predmete prodaje ocenil skupaj kar za 61.315,00 EUR nižje, kot je to izračunal izvedenec v tem gospodarskem sporu. Pri tem je dve vozili ocenil kasneje; bili sta prodani pred datumom 14. 12. 2009, to je 13. 11. 2009 (glede na račune o prodanih Renault Midlum in prikolici; razlika znaša 22.810,00 EUR). Nadalje tudi navaja, kaj vse bi moral vsebovati pravilen obračun obveznosti po 17. točki SP. Tožeča stranka obračunov nikoli predložila v pravilni obliki.

7. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da bi lahko tožeča stranka pri prodaji dosegla višjo prodajno vrednost. Zatrjuje kršitev določb 17. točke SP, posledično pa tudi zmotno uporabo četrtega odstavka 243. člena OZ, po katerem mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.

8. Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka spoštovala določbe 17. točke SP (Obračun razmerja v primeru odstopa od pogodbe). Po določbi točke 17.4 SP se vrednost predmeta leasinga ob vračilu določi sporazumno. V primeru, da to v roku 8 dni od odstopa od pogodbe ni mogoče, se kot vrednost predmeta leasinga vzame vrednost, ki jo bo uspel leasingodajalec doseči s prodajo predmeta leasinga. Po določbi 17.5 točke SP je leasingodajalec upravičen začeti prodajati predmet za sporazumno določeno ceno, če to ni mogoče, za ceno, ki jo določi sodni izvedenec, imenovan s strani leasingodajalca, ali tržno ceno, če je ta ugotovljiva na podlagi tržnih podatkov (npr. Eurotax).

9. Glede pritožbenega očitka kršitve določbe 17.4 SP, da je tožeča stranka preuranjeno začela s prodajo, ker ni skušala doseči soglasja, višje sodišče poudarja, da je tožena stranka vedela, da je prišlo do odstopa od pogodbe, da je nesporno, da je bil podpisan primopredajni zapisnik glede vseh predmetov pogodbe, vedela je torej, da bo naslednja faza izvrševanja pogodbenih določil prodaja in vnovčitev predmetov leasing pogodbe, zato tudi ni mogoče očitati tožeči stranki, če tožene stranke ni posebej vabila k iskanju soglasja glede vrednosti predmetov leasinga. Pogodbeni stranki sta enakopravni. Tudi tožena stranka ni zatrjevala, da je že pred prodajo skušala priti v stik s tožečo stranko oziroma skušala doseči dogovor o prodajni vrednosti stvari. Kot je tožena stranka slikovito izpovedala v zvezi s podpisi primopredajnih zapisnikov, je imela takrat hujše skrbi kot pa učinkovito preverjanje primopredajnih zapisnikov. Vse to pokaže na odnos tožene stranke do prodaje v času po odstopu od pogodbe. Poleg tega je tožena stranka že pred odvzemom stvari pri tretji osebi preverjala možnost prodaje (to je potekalo sporazumno s tožečo stranko), pa v tem postopku ni navedla, zakaj ni prišlo do prodaje stvari (da bi bila za to kriva tožeča stranka, niti ne zatrjuje) oziroma ne pove, o kakšnih prodajnih cenah je bilo takrat govora.

10. Tožeča stranka je zato s tem, ko je kot izhodiščno ceno upoštevala ceno, ki jo je določil sodni izvedenec, imenovan s strani leasingodajalca, spoštovala določbo 17.5 člena SP. Višje sodišče ne sprejema pritožbenega argumenta, da je zaradi odstopanja med vrednostjo, določeno v času prodaje, in tisto, ugotovljeno po sodnem izvedencu v tem postopku, tožena stranka upravičena do znižanja tožbenega zahtevka (v tej višini). Višje sodišče opozarja, da glede na zgoraj opredeljeno materialno pravo, določeno v SP, za utemeljitev tovrstnega ugovora ni odločilno dejansko vprašanje, kakšna je bila realna vrednost predmeta leasinga ob razdrtju pogodbe, temveč ali je tožeča stranka ravnala s potrebno skrbnostjo pri zagotovitvi vnovčenja predmeta leasinga. Vnovčenje predmeta leasinga namreč pomeni uporabo četrtega odstavka 243. člena OZ. Da bi tožena stranka uspela z ugovorom, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe z leasingojemalcem, bi tožena stranka morala dokazati (trditveno in dokazno breme je na njej), da je tožena stranka z opustitvijo razumnih ukrepov preprečila zmanjšanje škode, ki je nastala. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana le v izbiri tretje osebe, ki bi opravila cenitev (nobenega dvoma ni, da je bila cenitev opravljena s strani sodnega cenilca), v podajanju izrecnih napotkov glede višine vrednosti (česar tožena stranka niti ne zatrjuje) ali v kolikor bi ugotovljena vrednost odstopala od vrednosti, ki bi jo bilo glede na splošno znana dejstva mogoče doseči na trgu(1). Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku, vendar pa po prepričanju višjega sodišča s tem ni uspela.

11. Resnično je sodni izvedenec določil skupaj za cca. 61.000 EUR višjo prodajno vrednost, kot to navaja pritožba. Izvedenec je med drugim povedal, da bi tožeča stranka z dolgotrajnejšim in aktivnejšim iskanjem kupcev lahko dosegla višjo prodajno ceno. Vendar pa je hkrati tudi navedel, da ne ve, za koliko bi se ta cena zvišala. Pri svoji cenitvi je sicer upošteval gospodarske razmere na trgu, vendar pa je hkrati tudi navedel, da je bil trg v tem obdobju tudi za tovrstna gospodarska vozila skromen. Tudi na tem trgu se je takrat zaznalo manjšo krizo. Dodatno je pojasnil, da je vse odvisno od tega, zakaj se neko vozilo prodaja, ali se prodajalcu mudi ali ne, kakšni so razlogi za prodajo, kakšne obresti tečejo - gre torej za ekonomske razloge. Po njegovem strokovnem izvedenskem mnenju je tako, da je že gospodarneje prodajati vozila dalj časa in tudi na aktiven način, tudi na primer na evropskem trgu, vendar pa je potrebno upoštevati tudi to, kakšne so obresti, kakšne so okoliščine prodaje, ali se mudi, ali prodajalec potrebuje denar. V zvezi s tem višje sodišče opozarja na določbo splošnih pogojev, na katere se tudi sicer sklicuje tožena stranka sedaj v pritožbi (točka 17.5), po kateri je leasingodajelec v primeru, da predmeta leasinga v roku 30 dni po začetku prodaje ni moč prodati za vrednost, kot je bila ugotovljena na enega izmed gornjih načinov, upravičen ceno znižati po 10% za vsak nadaljnji mesec prodaje. Že postavljeni sodni izvedenec pa je opozoril, da imajo leasing podjetja pri prodajo svoja pravila, in sicer glede zniževanja cen in časovne omejenosti prodaje. In prav za tako situacijo gre v tej zadevi. Višje sodišče poudarja, da dejavnost tožeče stranke financiranje in ne posedovanje stvari. Poleg tega bi podaljšana prodaja še dodatno zniževala prodajno ceno, glede na določbe o 10% nižanju cene za vsak nadaljnji mesec (prim. točko 17.5 SP). Zato, za razliko od pritožbe, višje sodišče meni, da zgolj sedaj ugotovljeno odstopanje v ocenjeni vrednosti pri obeh cenitvah še ne more biti zadostno za sklepanje, da tožeča stranka pri prodaji stvari ni postopala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in s tem kršila določbo četrtega odstavka 243. člena OZ.

12. Pravilno pa tudi opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da je pritožbeno izvajanje glede fiktivnih cenitev pritožbena novota. Kaj takega pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevanega, tožena stranka pa tudi ni v pritožbi opozorila, zakaj te okoliščine ni izpostavila v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti zato, ker so bili računi, iz katerih izhaja prodaja predmetnih vozil, že predhodno predloženi pred sodiščem prve stopnje (glej priloga A34-A38).

13. Sodišče prve stopnje je postavitev izvedenca finančne stroške zavrnilo z argumentom, da je tožeča stranka v spis predložila obračun terjatve na dan 1. 6. 2010, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je obračun razviden iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 27. 10. 2011 na list. št. 45 in 46 spisa, zneski izhajajo iz pregleda plačila terjatev z dne 1. 6. 2010 (A15) in ostale listinske dokumentacije, in sicer obravnavanih leasing pogodb in njim pripadajočih anuitetnih načrtov, opominov za plačilo zapadlih obvesti, odstopa od Pogodbe o finančnem leasingu in računov za prefakturiranje in računov za prodano vozilo. Sodišče ugotavlja, da je v obračunu ugotovljeno, kolikšen je znesek obveznosti, in sicer kolikšen je znesek zapadlih in neplačanih obrokov leasinga, kolikšen je znesek v bodoče, od odstopa od pogodbe dalje nezapadlih obrokov, zamudnih obresti od posameznih zapadlih terjatev, in sicer od dneva zapadlosti zneska v plačilo do 1. 6. 2010, tam kjer je bila opravljena cenitev (štiri), tudi stroški cenitve vozila, tam kjer je bilo potrebno upoštevati kupnino, je bila upoštevana tudi kupnina za predmet leasinga, v njej pa vrednosti brez DDV. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil obračun opravljen v skladu s predloženimi listinami, da je tožeča stranka upoštevala 288. člen OZ, da je obračun narejen skladno z določbami 7., 15., 16. in 17. člena Splošnih pogojev (A7-A9), za takšen obračun, glede na navedeno in glede na podano listinsko dokumentacijo, ni potrebno izvesti dokaza z izvedencem računovodske stroke.

14. Tožena stranka to sedaj izpodbija in navaja, da bi moral obračun vsebovati še naslednje podatke: anuitete z višino in datumi zapadlosti, datume in zneske toženčevih plačil, podatek, kaj je tožeča stranka s prejetimi plačili poračunala in to za obveznosti po vsaki pogodbi posebej. Le tako bi bilo možno preveriti, katere obveznosti so bile zastarane. Kajti za zastaranje je potrebno ugotoviti, kdaj je posamezna anuiteta zapadla in ostala neplačana. Ker tožena stranka obračuna v pregledni obliki ni predložila, je toženec predlagal angažiranje izvedenca finančno računovodske stroke, katerega pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

15. Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje podalo splošno in pavšalno obrazložitev s sklicevanjem na obračun tožeče stranke. Sodišču prve stopnje je na razumljiv in preverljiv način pojasnilo, kaj vse sestavlja obračun. Kolikor pa sedaj pritožnik to v pritožbi izpostavlja v povezavi z ugovorom zastaranja (iz pritožbe izhaja, da sedaj prereka neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ker ni mogoče ugotoviti, katere terjatve so zastarale), pa višje sodišče opozarja na povsem pravilne in sprejemljive razloge sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve, v kateri je opozorilo, da iz pregleda plačil po posamezni leasing pogodbi (glej pripeto pri A15) izhaja, katere obroke, ki so zapadli do odstopa od pogodbe, tožeča stranka izterjuje, da je najstarejša zapadla anuiteta iz 28. 4. 2008 (Pogodba 1211109627; 19. 5. 2008 po Pogodbi 1211116716, 24. 4. 2008 po Pogodbi 1211131569, 30. 4. 2008 po Pogodbi 1211131957 in 11. 6. 2008 po Pogodbi št. 1211134054). Ne more biti nobenega dvoma, da splošen zastaralen rok, ki velja za gospodarske pogodbe (glej 349. člen OZ), do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine še ni potekel in je zato ugovor zastaranja, kot ga je podala tožena stranka, neutemeljen. Kolikor sedaj pritožnik zahteva izvedbo dokaza z izvedencem finančno računovodske stroke iz razloga, da bi se ugotovilo zastaranje, je taka pritožba neutemeljena. Poleg tega višje sodišče dodaja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni v ničemer konkretno nasprotovala obračunom tožene stranke, ni navedla datumov in zneskov že izvedenih plačil, le pavšalno je navajala, da ji obračuni niso jasni oziroma iz njih ne izhaja to, kar tožeča stranka zatrjuje. Zoper obračune ni ugovarjala z navedbo konkretnih dejstev in stališč, ki naj se z izvedencem finančne stroke ugotavljajo in preizkusijo.

16. Glede neupravičenosti stroškov za delo izvedenca višje sodišče odgovarja, da je pritrditi odgovoru na pritožbo, da so bili ti stroški potrebni, saj je bilo delo cenilca potrebno za ugotovitev izhodiščne cene po zgoraj citiranih določbah SP.

17. Glede podrednega ugovora pobotanja prav v vrednosti razlike (62.000,00 EUR) že tožeča stranka pravilno opozarja, da je ta ugovor tožena stranka dejansko podala pri nasprotovanju tožbenemu zahtevku in se tiče samega tožbenega zahtevka, saj pomeni uveljavljanje četrtega odstavka 243. člena OZ. S tem je tožena stranka dvakrat uveljavljala isti, svojevrstni (nasprotnikov) tožbeni zahtevek, ki je namenjen obrambnim (defenzivnim) ciljem. S tem je višje sodišče zadosti odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je prav to tožena stranka ugovarjala tudi v ugovoru pobotanja. V tem delu torej pritožnik s pritožbo nikakor ne more uspeti.

18. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, glede na uspeh s pritožbo, dolžna pa je tudi kriti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni po pravilno priglašenem stroškovniku, zato podrobnejša obrazložitev ni potrebna.

(1) Prim. VSL sklep I Cpg 861/2010 z dne 21. 10. 2010.