Jedro

Če bi toženka res pri vrednotenju delovnega mesta prodajalec v osnovni plači upoštevala manj ugoden pogoj dela, to je delo v popoldanski izmeni, bi se moral ta vrednoteni element na nek način odražati tudi v višini osnovne plače.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko v plači za leto 2023 v znesku 761,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 1. 2024 dalje do plačila; za leto 2022 v znesku 592,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 1. 2023 dalje do plačila; za leto 2021 v znesku 676,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 1. 2022 dalje do plačila in za leto 2020 v znesku 507,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 1. 2021 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka, pri čemer je odločilo, da je toženka tudi zavezanka za plačilo sodne takse.

2.Tožena stranka predmetno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Tožena stranka poudarja, da je izmensko delo (dopoldanska in popoldanska izmena) za tožnika normalen in pričakovan pogoj dela, saj je tako določeno že v njeni pogodbi o zaposlitvi ter aktu o sistemizaciji delovnega mesta "prodajalec". Sklicujoč se na 70. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije navaja, da delavcu dodatek za manj ugoden delovni čas (npr. popoldansko delo) pripada le, če ti pogoji niso vključeni v zahtevnost delovnega mesta. V obravnavanem primeru pa so ti pogoji izrecno vključeni v zahtevnost delovnega mesta, kar izhaja iz sistemizacije in ocene tveganja, zato tožnik do dodatka ni upravičen. Pogoji dela, v katerih delavec delo pretežno opravlja (tudi izmensko delo), se štejejo za normalne delovne razmere, ki so že zajeti v osnovni plači. To potrjuje tako pravna teorija kot sodna praksa, iz katere izhaja, da se takšni pogoji ne plačujejo posebej z dodatki, temveč so vključeni v vrednotenje delovnega mesta. Poudarja, da pri toženi stranki vsi prodajalci praviloma delajo v dveh izmenah, izjema (delavec, ki tako ne dela zaradi osebnih okoliščin) pa tega ne spremeni. Zato je izmensko delo bistvena sestavina delovnega mesta. Na tej podlagi tožena stranka trdi, da tožniku dodatek za popoldansko delo ne pripada niti po zakonu, niti po kolektivni pogodbi, niti po pogodbi o zaposlitvi. Nerelevantno je vprašanje višine osnovnih plač. Vztraja, da ker je izmensko (tudi popoldansko) delo vključeno v zahtevnost delovnega mesta in predstavlja normalne delovne razmere, tožnik do vtoževanega dodatka ni upravičen, zato je odločitev sodišča napačna. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Čeprav pritožba formalno uveljavlja vse pritožbene razloge, ostaneta pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nekonkretizirana. Pritožba namreč v tej smeri ne vsebuje nobenih vsebinskih navedb, zaradi česar teh pritožbenih razlogov ni bilo mogoče preizkusiti drugače kot v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbene navedbe so tako po vsebini usmerjene izključno v grajo materialnopravne presoje sodišča prve stopnje.

6.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za delo v popoldanski izmeni za vtoževano obdobje. Presodilo je, da je tožnik do navedenega dodatka upravičen, ker tožena stranka ni dokazala, da bi bili pogoji dela iz naslova manj ugodne razporeditve delovnega časa, torej tudi delo v popoldanski izmeni, dejansko vključeni v zahtevnost delovnega mesta prodajalec v smislu drugega odstavka 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije.

7.Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 s spremembami) v 70. členu določa, da se med dodatke štejejo: dodatki za pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ki je za delavca manj ugoden, dodatki za pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu in dodatek za delovno dobo. Delavec je do dodatkov iz prve in druge alineje (to je do dodatkov za pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ki je za delavca manj ugoden ter do dodatkov za pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu) upravičen, če pogoji niso vključeni v zahtevnosti delovnega mesta.

8.Dodatki za delo v posebnih pogojih, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, so urejeni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) in v kolektivnih pogodbah. ZDR-1 izrecno določa, da delavcu pripadajo dodatki za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo ter delo na praznike in dela proste dneve (gre za zakonske dodatke, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa in se delavcem obvezno priznavajo1). Višina teh dodatkov se določa s kolektivnimi pogodbami, izplačujejo pa se glede na dejansko opravljene ure dela v takšnih pogojih, praviloma kot določen odstotek od osnovne plače za vsako posamezno uro. Za to vrsto dodatkov, kamor sodi tudi dodatek za izmensko delo, že iz sistematike ZDR-1 izhaja, da jih ni dopustno pavšalno vključevati v osnovno plačo kot del zahtevnosti delovnega mesta, tudi kadar gre za trajno prisoten pogoj dela. Drugače velja za dodatke, ki izvirajo iz posebnih obremenitev, neugodnih vplivov okolja ali nevarnosti pri delu, saj se ti - če so stalni - lahko upoštevajo že v okviru vrednotenja zahtevnosti dela in s tem pri določitvi osnovne plače (drugi stavek tretjega odstavka 127. člena ZDR-1).2 Res je sicer, da Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije v 70. členu dopušča takšen način vrednotenja vtoževanega dodatka. Vendar pa bi bil ob upoštevanju 127. člena ZDR-1 tak pristop dopusten le, če bi bil za delavca ugodnejši. Vendar pa tožena stranka, ki nosi dokazno breme, tega v obravnavani zadevi ni niti dokazovala niti dokazala, zato je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna.

9.Tudi če bi izhajali iz predpostavke, da je mogoče pogoje dela, povezane z razporeditvijo delovnega časa, vključiti v zahtevnost delovnega mesta in s tem izključiti pravico do posebnega dodatka za manj ugoden delovni čas (kar dopušča Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, pri čemer zakonsko določenih dodatkov s tem v zvezi niti ne izključuje), pa pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, na kakšen način naj bi bil ta element - izmensko delo - dejansko upoštevan in vrednoten v tožnikovi osnovni plači. Navedeno ni razvidno niti iz predloženih listin (opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta tega vrednotenja ne dokazuje).

10.Pritožba poudarja, da pogodba o zaposlitvi določa, da je delovni čas praviloma organiziran v dve izmeni, ter da Akt o sistemizaciji in revizija izjave o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto prodajalec omenjata delo v dveh izmenah oziroma izmensko delo. Iz tega sklepa, da so pogoji manj ugodne razporeditve delovnega časa vključeni v zahtevnost delovnega mesta. Takšno sklepanje ni pravilno. Navedbe v pogodbi o zaposlitvi, sistemizaciji in oceni tveganja izkazujejo le, kako se delo organizira in v kakšnih pogojih se opravlja, ne dokazujejo pa same po sebi še, da je ta okoliščina tudi ovrednotena v osnovni plači. Med opisom delovnega procesa in pravno relevantno vključitvijo določenega pogoja dela v zahtevnost delovnega mesta obstaja bistvena razlika. Delodajalec bi tako moral pojasniti in izkazati, na kakšen način je bilo delo v popoldanski izmeni pri delovnem mestu prodajalec vrednoteno, kako se je to odrazilo v plačni ureditvi, po kakšnih kriterijih je bilo upoštevano pri določitvi osnovne plače ter v čem se to odraža v razmerju do delavcev, ki takega dela ne opravljajo ali ga opravljajo v manjšem obsegu.

11.Tožena stranka ni dokazala ne enotnega niti preglednega sistema vrednotenja delovnega mesta prodajalec, iz katerega bi bilo razvidno, da je delo v popoldanski izmeni kot manj ugoden delovni čas posebej upoštevano v osnovni plači. Nasprotno, iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile osnovne plače delavcev na istem delovnem mestu različne, določene predvsem pogodbeno, brez izkazanega objektivnega vrednotenja tega elementa dela. Če bi toženka res pri vrednotenju delovnega mesta prodajalec v osnovni plači upoštevala manj ugoden pogoj dela, to je delo v popoldanski izmeni, bi se moral ta vrednoteni element na nek način odražati tudi v višini osnovne plače. Toda pri delu delavcev na istem delovnem mestu je bila osnovna plača določena celo v višini minimalne plače. Ker se po tretjem odstavku 2. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP) dodatki, določeni z zakoni, drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami, v minimalno plačo ne vštevajo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo to okoliščino za pomemben argument pri presoji, da toženka ni izkazala vključitve popoldanskega dela v vrednotenje delovnega mesta.

12.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da za spor ni pomembna okoliščina, da je imel delavec A.A., ki je delal le dopoldne, višjo osnovno plačo od nekaterih prodajalcev, ki so delali tudi popoldne. Ta okoliščina je pomembna prav kot indic pri presoji, ali je bil sporni manj ugoden delovni čas dejansko zajet v vrednotenju delovnega mesta. Če bi bil namreč pogoj dvoizmenskega oziroma popoldanskega dela res sestavina zahtevnosti delovnega mesta, bi bilo logično pričakovati, da se ta okoliščina odrazi v višji osnovni plači tistih delavcev, ki takšno delo dejansko opravljajo, v primerjavi s tistimi, ki ga ne. Ugotovljeno dejstvo, da je delavec, ki popoldanskega dela ni opravljal, imel celo višjo osnovno plačo od nekaterih delavcev, ki so ga, omaja verodostojnost teze tožene stranke o vključenosti popoldanskega dela v zahtevnost delovnega mesta. Pritožba sicer pojasnjuje, da je bil A.A. izjema zaradi osebnih okoliščin in da je imel sicer enako pogodbo o zaposlitvi kot drugi prodajalci. Vendar to ne spremeni bistva. Ravnanje delodajalca v konkretnem primeru potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da osnovne plače prodajalcev niso bile rezultat preglednega in dokazano enotnega vrednotenja delovnega mesta, temveč individualnega dogovarjanja. To pa nasprotuje pritožbeni trditvi, da je bil sporni pogoj dela sistemsko vključen v samo zahtevnost delovnega mesta. Če bi bila zahtevnost delovnega mesta z vsemi relevantnimi pogoji res enotno in sistemsko ovrednotena, bi morala toženka pojasniti, iz katerih objektivnih kriterijev izhajajo odstopanja v osnovnih plačah na istem delovnem mestu in kako se pri tem odraža ravno sporni element dela v popoldanski izmeni. Tega ni storila.

13.Tožena stranka se sklicuje na posamezne odlomke iz komentarja ZDR-1, strokovnih člankov ter sodb Pdp 1095/2009, Pdp 152/2014 in Pdp 1189/2015. Ti viri ne narekujejo drugačne odločitve. Najprej zato, ker so citirani na splošni ravni in poudarjajo predvsem načelno možnost, da so lahko določeni pogoji dela, kadar gre za pogoje, v katerih se delo pretežno opravlja, vključeni v osnovno plačo oziroma vrednoteni v okviru zahtevnosti delovnega mesta. Vendar iz tega ne izhaja, da je takšna vključitev podana že s samo navedbo o izmenskem delu v pogodbi o zaposlitvi ali aktu o sistemizaciji. Tudi citirana sodna praksa ni primerljiva na način, da bi iz nje izhajalo, da je v obravnavani zadevi že zaradi obstoja opisnega lista delovnega mesta nujno podana vključitev popoldanskega dela v zahtevnost delovnega mesta. Presoja je vedno odvisna od konkretnih ugotovitev o tem, ali je bil sporni pogoj dela dejansko vrednoten v osnovni plači. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega ni izkazala.

14.Ni utemeljena niti splošna pritožbena navedba, da tožniku sporni dodatek ne pripada po nobeni pravni podlagi. Pravna podlaga je ravno v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije ter tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, ki izrecno določa, da delavcu poleg osnovne plače pripadajo tudi dodatki.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka izračunu višine tožbenega zahtevka, izračunanega na podlagi prvega odstavka 71. člena Kolektivne pogodbe, ni konkretizirano nasprotovala. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija z določno grajo, zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve nima razlogov posegati.

16.Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 154. in 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove. Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) tožniku pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške in 22% DDV. Glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) toženka tožniku dolguje 280,00 EUR, v primeru zamude s plačilom obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

-------------------------------

1Posamezne kolektivne pogodbe pa določajo še druge dodatke, ki se nanašajo na razporeditev delovnega časa: npr. za delo v deljenem delovnem času, za pripravljenost na domu, za dežurstvo, za izmensko ali popoldansko delo, itd.

2Tako tudi VDSS, Pdp 794/2011.