Jedro

Glede na pritožbene navedbe je uvodoma pojasniti, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla (kot je to pogodba v konkretnem primeru), izpolnjeni trije elementi in sicer: da je tisti, ki prodaja stvar, lastnik, da je pravni posel o prenosu lastninske pravice veljaven in vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 9.6.2017 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 39/4, k. o. X. in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo povračilo pravdnih stroškov toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v znesku 2.530,34 EUR in stranski intervenientki v znesku 1.333,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče ni razsodilo "pravično, da je kaznivo prodajati tujo nepremičnino". Pojasnuje, da pozna toženca od leta 2007, od takrat sta dobra prijatelja. Stransko intervenientko I.S. pozna od leta 2007, pri njej sta bila s tožencem dvakrat na obisku. Če ta že želi to parcelo, mu mora izplačati 22.000,00 EUR. Nič ji ni dolžan, ker ni lastnica sporne nepremičnine. Leta 2014 je bila odmerjena sporna nepremičnina, vendar stranska intervenientka kljub vabilu ni prišla. Od tedaj vlaga v premoženje, dokazal bo s pričami, če bo potrebno. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi njegovi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tako da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Glede na pritožbene navedbe je uvodoma pojasniti, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla (kot je to pogodba v konkretnem primeru), izpolnjeni trije elementi in sicer: da je tisti, ki prodaja stvar, lastnik, da je pravni posel o prenosu lastninske pravice veljaven in vpis v zemljiško knjigo. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sodbe sodišča prve stopnje, ki ga tožnik v pritožbi ne izpodbija, ni izpolnjen noben od zgoraj navedenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. V letu 2003, ko naj bi potrditvah v tožbi tožnik s tožencem sklenil sporno pogodbo o prodaji nepremičnine, namreč toženec niti ni bil v celoti lastnik nepremičnine. Kot je pojasnila stranska intervenientka, katerim navedbam tožnik ni oporekal (navedeno pa izhaja tudi iz priloženih listin), je bila sporna nepremičnina, sedaj s parc. št. 39/4, k. o. X. v letu 2003 del nepremičnine s parc. št. 39, k. o. X, njeni zemljiškoknjižni lastniki pa toženec do deleža 6/48, njegova mama do 7/48, S.S. do 28/48 in stranska intervenientka do 7/48. Ker je šlo za solastnino na navedeni nepremičnini, slednje pomeni, da je vsak od solastnikov bil imetnik idealnega deleža in dokler stvar ni razdeljena, lahko solastniki samo skupaj razpolagajo z delom stvari, kar pomeni, da toženec v letu 2003 ni imel razpolagalne sposobnosti, da bi lahko prenesel lastninsko pravico na delu nepremičnine, ki sedaj predstavlja parc. št. 39/4, k. o. X., na tožnika. Ob tem je tudi izpostaviti, da zakon izrecno zahteva (prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), da se pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vpiše v zemljiško knjigo, kar z drugimi besedami pomeni, da kupec pridobi lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi sklenjene pogodbe šele z vknjižbo v zemljiško knjigo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnika, da drugi niso imeli nobene pravice na nepremičnini, da so prodajali tujo nepremičnino in podobno. Nepomembne za odločanje o lastninski pravici na nepremičnini so tudi trditve v pritožbi, da je bila nepremičnina odmerjena v letu 2014 in da stranska intervenientka ni sodelovala pri meritvah. Parcelacija zemljiškoknjižnih parcel namreč ne vpliva na njihovo lastniško stanje, lastniki novo odmerjenih zemljiških parcel ostanejo še naprej tisti, ki so lastniki prejšnjih parcelnih številk.

7. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku deset let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se pravdni stranki leta 2003 sploh še nista poznali, celo tožnik sam v pritožbi navaja, da toženca "dobro pozna" šele od leta 2007. Tožnik tako že prvega pogoja za priposestvovanje, to je potek 10 let od pridobitve lastniške posesti ni izkazal, zaradi česar lastninske pravice na sporni nepremičnini ni mogel pridobiti.

8. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V zvezi z izplačilom 22.000,00 EUR pa je dodati le, da slednje ni predmet tega postopka.

9. Tožnik stroškov pritožbe ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

K sklepu:

10. Tožnik je dne 9. 6. 2017 vložil dopolnitev pritožbe, v kateri se zavzema za pravično razsodbo in prilaga darilno pogodbo.

11. Dopolnitev pritožbe se zavrže. 12. Stranka lahko pritožbo dopolni le, če je vložena pred iztekom pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena ZPP). Rok je zakonski, nepodaljšljiv in objektiven; teče od vročitve izpodbijane odločbe. Ker se je za nasprotnega udeleženca pritožbeni rok iztekel dne 8. 6. 2017, dopolnitev pritožbe pa je bila vložena dne 9. 6. 2017, jo je bilo potrebno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Kljub navedenemu pa je še dodati, da tudi sicer z navedbami v pritožbi in priloženo pogodbo (ki niti ni bila sklenjena med pravdnimi strankami) tožnik ne bi bil uspešen.