Jedro

Sodišče mora v primeru tožbe za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje presojati tudi upravičenost ugovora, češ da je ta prenehala zaradi neizvrševanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji za potrebe gospodujočega zemljišča: parcele št. 436 k.o. S. - hiša v izmeri 79 m2 v korist njenih vsakokratnih lastnikov služnostna pravica hoje po obstoječi poti od spodnje vaške poti do glavnega vhoda v stanovanjsko hišo in služnostna pravica dovoza po obstoječi poti od vaške poti do vhoda v garažo v kletni etaži stanovanjske hiše, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine: parc. št. 435/1 k.o. S. - travnik v izmeri 446 m2. Tožencu je naložilo dolžnost, da izstavi ustrezno listino za vknjižbo te služnostne poti v zemljiški knjigi in da opusti vsakršno poseganje v služnostno pravico, zlasti ne sme postavljati ovir na obstoječi dovozni poti. Presežni tožbeni zahtevek, to je zahtevek za parkiranje ter odlaganje raznih materialov in tovorov na dovozu oz. prostoru pred garažo; ter zahtevek za služnost vožnje po poševni poti navkreber, pa je zavrnilo.

Proti sodbi se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil toženec. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in štelo, da je bila ustanovljena stvarna pravica služnosti, saj zlasti toženčevo pismo z dne 7.3.1990 in tožnikova izpovedba kažeta bolj na osebno protiuslugo, torej na tako imenovano nepravilno služnost. Zlasti pa pritožba opozarja na ugovor, da je služnost prenehala po določilu 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ker je upravičenci zadnja leta niso izvajali. To velja za služnost hoje od vaške poti navkreber proti glavnem vhodu, (ki tudi objektivno ni potrebna), kot za služnost dovoza v garažo. Sodišču očita, da je prezrlo ugovor prenehanja služnosti in dodaja, da se je po očetovi smrti 1986. leta toženec uprl izvrševanju služnosti, ki je tožniki najkasneje od 1987. leta niso izvrševali (izpovedba priče R. in tožnikov). Pojasnjuje še, da je sodišče veliko razpravljalo o dostopu z zgornje poti, ki naj bi ga preprečeval toženčev pes, vendar to ni predmet tožbenega zahtevka in navaja motive tožnikov za tožbo. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker ni zavrnilo tožbenega zahtevka, čeprav se je toženec uprl izvrševnaju služnosti v letu 1986, tožba pa je bila vložena šele julija 1990. Končno se pritožuje tudi proti sklepu o povrnitvi pravdnih stroškov, ker bi jih morali tožniki opredeliti, česar pa niso storili.

Prvo, tretje in četrtotožnik so odgovorili na pritožbo in pojasnili, da služnost izvajajo od prodaje zemljišča toženčevim prednikom med leti 1920 in 1925. Leta 1959 je bila ta služnost z dogovorom med očetoma pravdnih strank spremenjena in se je nato izvajala v spremenjeni obliki. Vseskozi pa je šlo za stvarno služnost in nikdar ni bilo dogovora o nepravi služnosti. Služnost, ki jo je ugotovilo sodišče, ni mogla prenehati, ker so od spodnje vaške poti do glavnega vhoda v hišo hodili do oktobra 1989, ko jim je toženec z odkopom in metrsko višinsko razliko to fizično preprečil. Podobno je z dostopom in dovozom v garažo, saj je toženec še v letu 1988 prosil za dogovor in soglasje v zvezi z izvrševanjem te služnosti.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano odločbo v skladu z določilom 365. čl. Zakona o pravdnem postopku je ugotovilo, da je sodišče pravilno izvedlo postopek in tudi dejansko stanje je pravilno ugotavljalo, vendar je napačno uporabilo materialno pravo. Ni se opredelilo do trditve tožene stranke, da je služnost prenehala zaradi tega, ker se je toženec uprl njenemu izvrševanju, tožniki pa je tri leta zaporedoma niso izvrševali (58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ker torej sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, saj v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov o tem, je napačno uporabilo materialno pravo (356. čl. Zakona o pravdnem postopku) in v zvezi s tem tudi ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je sodišče druge stopnje po določilu 370. čl. Zakona o pravdnem postopku ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo.

V ponovljenem dokaznem postopku naj sodišče ponovno zasliši pričo J. R. ter pravdne stranke (zlasti prvotožnika in toženca) o načinu in času prepovedi služnosti poti. Nato naj oceni izvedene dokaze in ponovno odloči o obstoju oz. prenehanju obeh služnostnih poti.

Sicer pa sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da sta bili ustanovljeni služnostni pravici poti z dogovorom in je bila obličnost konvalidirana z dolgotrajnim izvajanjem, ki bi po določilih Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih zadoščalo celo za priposestvovanje.

Noben izvedeni dokaz ne kaže na to, da ne bi nastala prava stvarna pravica do služnosti poti, ki se v enem delu izvaja kot pravica hoje, v drugem delu pa tudi kot pravica vožnje. Motivi za njen nastanek in za vložitev pritožbe niso relevantni. Ker je sodišče prve stopnje zaradi ugovora o prenehanju služnostne pravice poti razveljavilo izpodbijano sodbo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje. O njih in o pritožbenih stroških (166. čl. Zakona o pravdnem postopku) bo odločalo sodišče prve stopnje tedaj, ko bo odločilo o glavni stvari).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.

l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS št. 4/91) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).