Jedro

Dogovor iz januarja 2014 je bilo mogoče dokazovati tudi brez listinskih dokazov. Pisnost ni bila predpisana z zakonom, zato sta lahko takšno pisno pogodbo stranki vselej spremenili z neobličnim ustnim dogovorom, in sicer tako, da sta se dogovorili, da ni več tožeča stranka tista, ki plačuje na temelju te pogodbe opravljene storitve. Določbe o obliki pogodbe (51. do 58. člen OZ) temu niso nasprotovale.

Tožeča stranka se je v teku postopka branila s trditvijo, da že računov tožene stranke za opravljene prevoze ni prejela. To je bil zgolj indic, da sta stranki res sklenili dogovor, kot ga je o plačevanju prevozov in drugih storitev zatrjevala tožeča stranka. Kajti če sta stranki res sklenili dogovor o tem, da bo prevoze in ostale storitve odslej plačevala družba B., d. o. o., potem je povsem razumljivo, da tožena stranka v letu 2014 ni več pošiljala računov tožeči stranki. In obratno: če jih tožeča stranka v letu 2014 ni prejemala, kot je sama trdila, potem je to indic, da je bil dogovor o tem, da v letu 2014 plačuje storitve tožene stranke družba B., d. o. o., res sklenjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v odstavkih II in IV potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžničinem ugovoru je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolitvenem delu. Postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek.

2. Tožeča stranka je navajala, da se naj bi ukvarjala z veleprodajo pnevmatik. Svojim kupcem naj bi dostavljala pnevmatike in sorodne izdelke na njihov naslov. Tožena stranka se naj bi ukvarjala s prevozništvom, predvsem pa s paketno dostavo. Tožeča in tožena stranka naj bi sklenili Pogodbo št. 106/2013. Po tej pogodbi naj bi tožena stranka opravljala dostavo odkupnih pošiljk za tožečo stranko kot naročnika takšne dostave in naj bi zanjo tudi pobirala odkupnine. Od odkupnin zbrani denar naj bi bila tožena stranka dolžna nakazovati tožeči stranki. Svoj zahtevek je tožeča stranka utemeljevala s tem, da naj bi ji tožeča stranka ne izročila odkupnin, še preden je bila Pogodba št. 106/2013 razvezana.

3. Tožeča stranka je zahtevala sprva 114.103,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2015 naprej. Tožeča stranka je v sporu, po delnem umiku tožbe, zahtevala plačilo v znesku 113.973,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2015 naprej.

4. Tožena stranka se je branila s trditvijo, da je sama imela do tožeče stranke nasprotno terjatev (l. št. 53), katere višina naj bi končno znašala 88.749,21 EUR; od tega glavnica v višini 86.712,46 EUR (l. št. 76). Tožeča stranka naj bi ji namreč dolgovala prevoznino v takšni višini za opravljene prevoze. Del terjatve tožeče stranke v tej višini naj bi ugasnil zaradi zunajpravdnega pobota. Pobotno izjavo naj bi tožena stranka dala 6. 1. 2015. Tožeča stranka sicer ni zanikala, da bi bili prevozi opravljeni. Branila pa se je z nasprotno trditvijo, da naj bi se stranki dogovorili, da bo prevoze plačala tretja oseba (B., d. o. o.).

5. Tožena stranka je tej trditvi nasprotovala s trditvijo, da je bilo dogovorjeno zgolj, da bo B., d. o. o., doplačevala prevozne stroške, medtem ko naj bi tožeča stranka še naprej morala plačevati toženi stranki prevoze tako, kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi št. 106/2013. 6. Nadalje se je tožena stranka branila z ugovorom, da naj bi tožeči stranki izročila del odkupnin v gotovini. Sprva je trdila, da je tako izročila 16.932,42 EUR, kasneje pa, da 72.000,00 EUR (l. št. 78). Zahtevek tožeče stranke v tem znesku naj bi bil zato deloma neutemeljen, saj naj bi bila terjatev tožeče stranke delno izpolnjena.

7. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožena stranka pripoznala obstoj terjatve v višini 113.973,37 EUR v svoji vlogi z dne 16. 7. 2015. Da dolguje takšen znesek, pa naj bi izhajalo tudi iz njene lastne konto kartice za konto št. 2850. 8. Po presoji prvostopenjskega sodišča je pobotni ugovor neutemeljen. Podjetje B., d. o. o., je samo plačalo vse prevozne stroške. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi bila tožeča stranka še dolžna plačevati prevoze tako, kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi št. 106/2013. 9. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da odkupnine niso bile izročene tožeči stranki v gotovini.

10. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom delno ustavilo postopek, in sicer za 129,78 EUR. V pretežnem delu pa je ugodilo tožbenim zahtevkom tožeče stranke, in sicer na plačilo 113.973,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2015 naprej do plačila. V preostanku jih je zavrnilo.

11. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper celotno sodbo, ne pa tudi zoper sklep. Iz vsebine pritožbe pa je mogoče sklepati, da jo je vložila le zoper njen ugodilni del. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo le odločitev prvostopenjskega sodišča v II. in IV. odstavku izreka sodbe.

12. Kolikor se pritožba nanaša na glavnico terjatve (na plačilo 113.973,37 EUR), je tožena stranka v pritožbi navedla, da naj bi obstoj terjatve in njeno višino prerekala že v vlogi z dne 16. 7. 2015, in potem tudi še v naslednji pripravljalni vlogi (z dne 5. 4. 2015). Terjatev naj bi torej ne bila pripoznana, tožeča stranka pa naj bi ne dokazala obstoja svojih terjatev. Ena sama listina „kartica neplačanih odkupnin“ pa naj ne bi bila zadosten dokaz, da ji je tožena stranka dolgovala 113.973,37 EUR.

13. Kolikor se pritožba nanaša na pobotni ugovor, pa tožena stranka navaja, da bi sodišče ne smelo upoštevati listin o tem, da naj bi terjatve tožene stranke za opravljane prevoze plačala družba B., d. o. o. Dokazila naj bi bila namreč predložena šele po 1. naroku za glavno obravnavo, ki je bil 8 .6 2017. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je prevoze plačala družba B., d. o. o., bi morala upoštevati v pobot ugovarjane nasprotne terjatve za v času od marca do decembra 2014 opravljene prevoze v višini 86.712,46 EUR. Ker ni bila Pogodba št. 106/2013 nikoli razvezana, bi ji bila prevoznino tako ali tako dolžna poravnati tožeča stranka. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo na sestanku v januarju 2014 dogovorjeno, da bo prevoze plačevala izključno družba B., d. o. o., naj bi bila napačna. V resnici se naj bi stranki dogovorili drugače, in sicer, da bo B., d. o. o., sama doplačevala za dostavo gum in za odkupnine, toda plačilna obveznost tožeče stranke po prej navedeni pogodbi naj bi ostala nespremenjena. Zato sta v teku postopka tudi bili predloženi dve specifikaciji z različnima cenama. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka pristala na zmanjšanje cen, naj bi tožena stranka prerekala. Predlagala naj bi postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko izračunal lastno povprečno ceno ene gume. Ker sodišče ni postavilo izvedenca, naj bi kršilo določbe pravdnega postopka. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi B., d. o. o., plačala vse račune za prevoze. Teh dejstev naj bi tožena stranka nikoli ne priznala, tožeča stranka pa s pravočasno predloženimi dokazi ne dokazala. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka plačala računa za januar in februar 2014, tega pa naj bi tožeča stranka niti ne prerekala.

14. Pritožba v nadaljevanju graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede terjatve tožene stranke za opravljene prevoze. Kljub temu, da je v prid tožene stranke izpovedal A. V. in so bile predložene še specifikacije računov na USB-ključku, sodišče toženi stranki ni verjelo, da ima terjatve do tožeče stranke. Nepravilna naj bi bila ugotovitev, da so bile specifikacije izdelane 15. 8. 2015. Izdelane naj bi namreč bile najkasneje ob izdaji posameznih računov. Dne 15. 8. 2015 pa naj bi bile ustvarjene v obliki datotek Excel. Te je tožena stranka predložila na ključku zaradi njihove obsežnosti.

15. Prvostopenjsko sodišče naj bi zmotno presodilo tudi, da naj bi tožena stranka ne predložila računov za opravljene prevoze tožeči stranki. Nepravilna naj bi bila že ugotovitev glede prejemnika pošiljk. Na vseh „izpisih predanih pošiljk“ naj bi bil namreč izrecno naveden A., d. o. o. (tožeča stranka), kot prejemnik. Opustitev navedbe številke računa na posameznem „izpisu predanih pošiljk“ pa po mnenju pritožnice ne more pomeniti, da se ne ve, na kateri račun se izpis nanaša. Vedelo se naj bi zato, ker je na izpisu zapisan mesec, na katerega se račun nanaša. Isto naj bi veljalo glede uporabe množinske namesto edninske oblike besede račun. Prvostopenjsko sodišče naj bi dokaze presojalo neutemeljeno strogo tako, da je prikrajšalo toženo stranko. Tudi ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami pri davčnem organu, ali je tožeča stranka upoštevala račune pri odbitku vstopnega DDV in ni dopustilo izvedbe dokaza z uporabo aplikacije, ki bi prikazala poslovanje med strankama.

16. V zadnjem delu pritožba še navaja razloge za domnevno nepravilnost odločitve glede predanih odkupnin. Presoja dokazov naj bi bila nepravilna. Tožena stranka naj bi v spis predložila večje število listin, preko 70, na katerih je bilo razločno navedeno: znesek odkupnine, datum, prevzemnik, predajnik in podpis obeh navedenih. Na listinah naj bi bili navedeni kot prevzemniki bodisi tožeča stranka, bodisi z njo povezane osebe. Na ta način naj bi tožena stranka izročila 72.000,00 EUR. Kot primer takšne listine navaja tožena stranka listino „izpis predanih pošiljk z dne 19. 11. 2013“, pri kateri naj bi bil prejemnik „B.“ in „R.“, izročeno (in prevzeto) pa naj bi bilo 4.000,00 EUR. Ne glede na takšne listine in ne glede na izpovedi A. V. in Š. K. je prvostopenjsko sodišče presodilo, da odkupnine v takšnem znesku niso bile izročene. Posebej še izpoved Š. K. je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot verodostojno. Zato tudi naj ne bi bilo jasno, zakaj sodišče ni upoštevalo predloženih listin. Tožena stranka naj bi tudi dala obširne pripombe na izvedensko mnenje v vlogah 29. 12. 2017 in 24. 10. 2017 in kasneje na naroku. Vzbudila naj bi resen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Zahtevala je postavitev novega izvedenca, temu pa sodišče ni ugodilo. Zavrnitve postavitve izvedenca naj ne bi obrazložilo. Nepravilno naj bi bilo ravnanje prvostopenjskega sodišča že zato, ker se naj ne bi pri odločitvi o izročitvah odkupnin v gotovini oprlo na listine in je namesto tega ugotavljalo pravilnost knjiženja odkupnin.

17. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo.

18. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

19. Pravni temelj za terjatve tožeče stranke in tudi terjatve tožene stranke je bila nedvomno Pogodba št. 106/2013 z dne 1. 6. 2013. Sklenjena je bila med tožečo in toženo stranko.

20. Bistvene dolžnosti obeh strank so bile dogovorjene v njenem 3. členu. Tožena stranka se je s takšno pogodbo zavezala k prevzemanju pošiljk, prevozu in izročitvi pošiljk prejemnikom. Zavezala se je tudi k prevzemanju odkupnin, če se je pošiljka izročila proti plačilu odkupnine (v gotovini), in k nakazovanju ali k predaji (izročanju) odkupnin v gotovini. To naj bi se izvrševalo ob petkih ali pa že prej, če bi vsota vseh zneskov presegla 2.000,00 EUR. Naročnik teh storitev in prejemnik odkupnin je bila tožeča stranka. S svojim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala odkupnine, ki jih ji tožeča stranka ni izročila.

21. Naročnica (tožeča stranka) je bila dolžna opravljene prevoze in ostale storitve plačati toženi stranki. V 11. členu Pogodbe št. 106/2013 so bile dogovorjene cene za opravljene storitve. Eden od obeh pravozatornih ugovorov tožene stranke je temeljil prav na trditvi, da toženi stranki njene storitve niso bile plačane. Pravni temelj za zahtevek tožene stranke je bil 11. člen Pogodbe. Terjatev iz domnevno neplačanih storitev naj bi tožena stranka pobotala z nasprotno terjatvijo iz odkupnin.

22. Med strankama nista bili sporni niti sklenitev pogodbe niti njena vsebina. Sporna ni bila niti višina zneskov, ki sta jih v teku postopka navajali kot terjatve ene stranke do druge stranke. Sporno je bilo, ali te zneske stranki sploh dolgujeta. Sporno pa je bilo, ali sta v januarju 2014 z dogovorom spremenili Pogodbo št. 106/2013 z dne 1. 6. 2013 tako, da naj bi odslej plačevala storitve tožene stranke družba B., d. o. o. Sporno je bilo končno tudi, ali je tožena stranka izročila tožeči stranki del kupnin v gotovini.

23. Pred prvostopenjskim sodiščem sta obe stranki dokazovali svoje trditve, kolikor so se nanašale na oba pravozatorna ugovora, z vrsto podrobnih trditev. Trditve sta v veliki meri dokazovali z listinami. Sodba prvostopenjskega sodišča je zato oprta na pomožna dejstva (indice). Za njihovo ugotovitev pa je bilo potrebno oceniti številne dokaze, predvsem listinske, v manjši meri pa še izpovedi prič in izvedensko mnenje. Pritožba tožene stranke v največji meri izpodbija prav ugotovitve o indicih in pa na njih temelječa sklepanja prvostopenjskega sodišča o glavnih dejstvih.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI V NA TERJATEV TOŽEČE STRANKE NANAŠAJOČEM SE DELU (113.973,37 EUR)

24. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka pripoznala obstoj terjatev tožeče stranke v skupni višini 113.973,37 EUR. Tožeča stranka je namreč že v svoji prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 8. 6. 2015 navedla, da zahteva plačilo še neplačanih odkupnin, ki jih dolguje tožena stranka iz časa, ko sta stranki še poslovali na temelju Pogodbe št. 106/2013 (l. št. 43 in 44). Za kakšne zneske naj bi šlo, naj bi bilo razvidno iz listine, ki jo je predložila (priloga A2).

25. Tožena stranka je na to vlogo odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 16. 7. 2015. V tej vlogi je tožena stranka sama trdila, da je prejela za skupaj 513.266,70 EUR odkupnin, nakazala pa jih je za 417.292,33 EUR. Razlika, ki jo je sama izračunala in tudi izrecno navedla v tej isti vlogi (l. št. 54), je znašala 113.973,37 EUR. Navedeni trije zneski (513.266,70 EUR, 417.292,33 EUR in 113.973,37 EUR) naj bi bili razvidni iz njene lastne konto kartice 2850 (priloge B33, B61, B75 in B87). Listine, ki skupaj sestavljajo konto kartico, je sama priložila kot prilogo. Zlasti nazorna je priloga B87, ki je pravzaprav zbirnik in iz katere so jasno razvidni trije prej navedeni zneski.

26. Tožena stranka je že v isti vlogi sama trdila, da sta terjatev in njena višina sporni. Toda v tej vlogi je zanikala terjatve tožeče stranke še zato, ker je trdila, da so ugasnile, njena trditev je bila torej v zvezi z ugovorom ugasle in ne v zvezi z ugovorom nenastale terjatve. Toda že v naslednji pripravljalni vlogi je tožena stranka nedvomno (pod VIII svoje vloge, l. št. 74) začela zanikati obstoj terjatve tožeče stranke sploh, in sicer tako po temelju, kot tudi po višini. Zanikanja je ponovila še kasneje.

27. Opustitev plačila odkupnin tožeči stranki je dejstvo, ki ga je tožena stranka najprej priznala, potem pa zanikala (tretji odstavek 214. člena ZPP). Tudi pritožbeno sodišče je presodilo, da je tožena stranka to dejstvo priznala. Njena izjava, da je prejela več odkupnin, kot jih je nakazala naprej tožeči stranki, pomeni, da je dolžna takšen znesek. Poleg tega je predložila še lastne knjigovodske listine, ki so natanko to tudi dokazovale. Dejstva, da tožena stranka ni nakazala 113.973,37 EUR, zato tožeči stranki v nadaljevanju postopka ni bilo treba dokazovati.

28. Tožena stranka v pritožbi sprevrača dejstva, ko zatrjuje, da je tožeča stranka predložila eno samo listino („kartico neplačanih odkupnin“), ki naj bi (niti) ne dokazovala utemeljenosti terjatve tožeče stranke. Te listine tožeče stranke prvostopenjska sodba niti ne omenja in se nanjo ne opira. Opira se namreč na listine tožene stranke – namreč na listine, ki skupaj pomenijo konto kartico 2850. Kaj naj bi bilo na listini tožeče stranke nepravilno glede valute, glede zavrnjenih pošiljk ali drugih okoliščin je popolnoma vseeno, saj je tožena stranka priznala, da ni plačala tožeči stranki vseh prejetih odkupnin, kot je že bilo obrazloženo. Isto velja še za vsa ostala obrambna sredstva tožene stranke, ki jih je tožena stranka uveljavljala v teku prvostopenjskega postopka.

29. Vseeno je tudi, katere listine je tožena stranka domnevno predložila in naj bi dokazovale, da naj bi listina tožeče stranke izkazovala nepravilno stanje. Pritožba je poleg tega povsem splošna in na str. 4 niti ne navaja, katere listine naj bi tožena stranka predložila, kar je zgolj dodatna pomanjkljivost pritožbe tožene stranke, ki pa bi bila v tem delu neuspešna tudi, če bi te pomanjkljivosti sploh ne bilo.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI, KOLIKOR SE NANAŠA NA POBOTNI UGOVOR

30. Med strankama ni bilo v teku prvostopenjskega postopka nikoli sporno, da je v letu 2014 tožena stranka opravljala prevoze za tožečo stranko. To je konec koncev trdila že tožeča stranka, saj je zahtevala plačilo odkupnin. Teh pa ne bi mogla zahtevati, če ne bi tožena stranka prej opravila prevozov. Prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka pošiljala račune za opravljene storitve družbi B., d. o. o. 31. Sporno pa je bilo, kakšen dogovor sta stranki tega spora sklenili v januarju 2014. Prvostopenjsko sodišče je dalo prav tožeči stranki, da sta stranki tega spora v januarju leta 2014 spremenili Pogodbo št. 106/2013 tako, da je bila odslej izključna plačnica za prevoz (in ostale storitve tožene stranke) B., d. o. o. Pobotni ugovor je zato neutemeljen, ker tožena stranka ni imela nobene nasprotne terjatve za opravljene prevoze. Odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila oprta na pisni zapis dogovora iz januarja 2014, saj pisnega zapisa dogovora nikoli ni bilo. Tožeča stranka se je branila s trditvijo, da so bili po toženi stranki sestavljeni računi in priloge izdani izključno za potrebe pravdnega postopka (l. št. 72) in da bi ugovor tožene stranke pravzaprav pomenil, da je celo leto 2014 vozila za tožečo stranko, ne da bi za to prejela kakršnokoli plačilo, kar naj bi bilo neresnično (l. št. 84). Prvostopenjsko sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na izid zaslišanja prič in pa na dva sklopa okoliščin v zvezi z listinami. Prvi je bil, da so specifikacije računov, ki naj bi bili poslani tožeči stranki, neverodostojne. Izdelane so bile namreč 15. 8. 2015, kar je precej po tem, ko naj bi bili računi izdani in pol leta po tem, ko je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo; zadnje se je dogodilo 5. 3. 2015. Druga okoliščina pa je bila, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeči stranki račune pošiljala vsak mesec. Glede na to, da tožena stranka ni opominjala tožeče stranke na plačilo zapadlih terjatev, je to posredno potrjevalo, da sta stranki tega spora dosegli dogovor z vsebino, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. To pa sta potrdila tudi priči R. C. in S. Č. Priči A. V., ki je izpovedala drugače, pa prvostopenjsko sodišče ni verjelo.

32. Odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija tožena stranka s svojo pritožbo, toda brez uspeha. Po prvostopenjskem sodišču opravljena presoja dokazov je bila pravilna.

33. Dogovor iz januarja 2014 je bilo mogoče dokazovati tudi brez listinskih dokazov. Pisnost ni bila predpisana z zakonom, zato sta lahko takšno pisno pogodbo stranki vselej spremenili z neobličnim ustnim dogovorom, in sicer tako, da sta se dogovorili, da ni več tožeča stranka tista, ki plačuje na temelju te pogodbe opravljene storitve. Določbe o obliki pogodbe (51. do 58. člen OZ) temu niso nasprotovale. Dogovor o tem, da bo odslej plačnica prevozov družba B., d. o. o., sta potrdila priči C. in Č. Obe sta zanikali dogovor, da bo del prevoznih stroškov plačevala tožeča stranka, del pa družba B., d. o. o. (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Le A. V. je izpovedal, da naj bi bil dogovor takšen, da prevoze še naprej (tudi v letu 2014) plačuje tožeča stranka.

34. Tožeča stranka se je v teku postopka branila s trditvijo, da že računov tožene stranke za opravljene prevoze ni prejela. To je bil zgolj indic, da sta stranki res sklenili dogovor, kot ga je o plačevanju prevozov in drugih storitev zatrjevala tožeča stranka. Kajti če sta stranki res sklenili dogovor o tem, da bo prevoze in ostale storitve odslej plačevala družba B., d. o. o., potem je povsem razumljivo, da tožena stranka v letu 2014 ni več pošiljala računov tožeči stranki. In obratno: če jih tožeča stranka v letu 2014 ni prejemala, kot je sama trdila, potem je to indic, da je bil dogovor o tem, da v letu 2014 plačuje storitve tožene stranke družba B., d. o. o., res sklenjen. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka večkrat navajala, kakšen je bil nagib za takšen dogovor s strani tožeče stranke (npr. l. št. 71).

35. Še preden bo pritožbeno sodišče obrazložilo svojo odločitev v zvezi s prejemom računov, bo odgovorilo na pritožbeno navedbo, da plačilo računov s strani B., d. o. o., ni bilo dokazano, ker da naj bi ga tožena stranka ne priznala (pritožba, str. 6 in prvostopenjska sodba, r. št. 13). Ta pritožbeni razlog namreč ni podan. Tožena stranka trditve tožeče stranke o tem, da je B., d. o. o., plačala njej izstavljene račune, ni pravočasno zanikala. Predvsem pa je sama potrdila, da so bile te terjatve do B., d. o. o., poravnane (pripravljalna vloga z dne 24. 10. 2017, pod XXI na str. 47 = l. št. 146). Najkasneje takrat je bilo dejstvo priznano (prvi odstavek 214. člena ZPP). Glede na to je pravzaprav brez pomena, da je tožeča stranka dokazila o plačilu predložila šele po 1. naroku za glavno obravnavo (v vlogi z dne 24. 10. 2017, l. št. 141). Tako pa je tožeča stranka ravnala na poziv sodišča (l. št. 137), ki pa je dalo v isti vlogi priložnost tudi toženi stranki, da še sama predloži dodatne listine. Tako sodišče sme ravnati, če meni, da predložitev po presoji sodišča ne bi zavlekla spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Odločitev sodišča pa je očitno bila reakcija na izvedeniški izvid in mnenje (z dne 4. 10. 2017, l. št. 125 in nasl.).

36. Pritožba tožene stranke brez uspeha izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni sproti, mesečno pošiljala svojih računov.

37. Tožena stranka je predložila tri medsebojno povezane listine, ki se naj bi nanašale na njene storitve, opravljene v teku koledarskega meseca in v letu 2014. To so bile: račun (npr. za marec 2014, priloga B157), pregled (pošiljk, priloga B158) in končno še „izpis predanih pošiljk“ (priloga B159). Zadnji naj bi dokazoval, da je tožeča stranka tekoče prejemala račune za leto 2014. 38. Glede „izpisov predanih pošiljk“ ima pritožnica sicer prav, da je na njih zapisan prejemnik; drugačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča je nepravilna. Ti se nahajajo med prilogami do B157 do B184. Kot prejemnik je bila navedena tožeča stranka, četudi še z nekdanjo firmo (A., d. o. o.).

39. Ne drži pa, da je opustitev navedbe številke računa na posameznem „izpisu predanih pošiljk“ brez pomena za presojo, da računi sploh niso bili poslani tožeči stranki. Že primeroma je prvostopenjsko sodišče navedlo, kako je z računom za mesec marec (račun PL02761 - priloga B157). Račun se nahaja v spisu, na njem je naveden tudi plačnik, namreč tožeča stranka. Količine na računu in na „pregledu“ pošiljke so enake, ne pa tudi cena. Ta znaša na računu 13.767.50 EUR, na pregledu pošiljke pa 8.679,30 EUR. Končno je z računom in „pregledom“ speta še zadnja listina „izpis predanih pošiljk“ (priloga B159). Ta listina sicer pravilno navaja osebo, ki naj bi račun prejela (domnevnega prejemnika), kot je že bilo obrazloženo, in datum vročitve. Na njej je nečitljiv podpis, pripis s tiskanimi črkami „Dejan“ in zapis „fakture marec 2014“. Zapisa številke računa, namreč PL02761, na tej listini ni mogoče najti. Na listini je tudi opis vsebine, ki kaže na to, da je bilo (domnevno) vročenih več računov, saj je bilo v „izpisu predanih pošiljk“ jasno zapisano, da gre za „fakture“, ne za eno fakturo. Drugi predloženi računi in spremne listine niso strukturirani nič drugače kot ta, kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče (podrobnosti v prvostopenjski sodbi, r. št. 15 na str. 9). Iz takšnih listin pa ni bilo mogoče sklepati, da je tožeča stranka prejela mesečne račune tožene stranke. Zgolj navedba meseca, na katerega se naj bi nanašale fakture (v množini!), in brez navedbe številke računa ali računov, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča premalo, da bi bila s takšno listino dokazana izročitev konkretnega računa. Trditveno in dokazno breme glede tega, kaj naj bi torej tožeča stranka prejela, in da je sploh prejela, pa je bilo na toženi stranki.

40. Prvostopenjsko sodišče svoje presoje, da računi niso bili izročeni tožeči stranki, sploh ni oprlo zgolj na navedene listine. Teh nadaljnjih ugotovitev in razmislekov prvostopenjskega sodišča pritožba niti ne omenja, kaj šele argumentirano izpodbija. Tožena stranka je v teku prvostopenjskega postopka pravzaprav trdila, da ji je tožeča stranka dolgovala visok znesek denarja za v letu 2014 opravljene, vendar še ne plačane prevoze, in sicer za čas od meseca marca 2014 do konca istega leta. Kljub temu tožena stranka tožeče stranke ni opominjala na plačilo takšnih terjatev. To pa že, glede na višino zneska, kaže na to, da je bil v januarju 2014 sklenjen takšen dogovor, kot ga je zatrjevala tožeča stranka.

41. O obstoju tožeči stranki izstavljenih mesečnih računov nista nič vedeli niti računovodja tožeče stranke N. K. niti priča D. P., ki je bila zaposlena pri B., d. o. o. Zadnja pa je sodišču potrdila, da je B., d. o. o., bila tista, ki je toženi stranki plačevala račune za prevoze, regresno plačilo pa potem zahtevala od tožeče stranke. Niti s strani tožene stranke predlagana priča Š. K. se ni mogla z zanesljivostjo spomniti, ali je tožena stranka pošiljala račune tudi tožeči stranki. Izvedenka je opozorila na to, da tožena stranka ni v spis vložila specifikacij računov, iz katerih bi se dalo ugotoviti datum njihovega nastanka.

42. Prvostopenjsko sodišče pa je prav ravnalo tudi, da ni opravilo ogleda poslovanja na aplikaciji tožene stranke. V pritožbi tožena stranka povsem splošno trdi, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ne navaja pa, katero od številnih dejstev naj bi bilo zaradi tega ugotovljeno zmotno. Pritožba je preveč splošna, da bi lahko vplivala na morebitno drugačno odločitev pritožbenega sodišča, kot je bila odločitev prvostopenjskega sodišča. Zavrnitve izvedbe dokaza prvostopenjsko sodišče res ni obrazložilo, vendar pa je to iz že prej navedenega razloga nepomembno. Poleg tega je bil tudi sam dokazni predlog za odločitev v stvari neupošteven. Tožena stranka je namreč dala predlog za ogled delovanja aplikacije v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017 (pod VIII, l. št. 74). Takšen predlog pa je bil dan v zvezi s terjatvijo tožeče stranke, ne nasprotne terjatve tožene stranke. Delovanje aplikacije za odločitev v tej zadevi pa tudi zato ni bilo pomembno, ker ni tožena stranka niti trdila, da je v aplikaciji kakršen koli podatek o izročitvi računov. Trdila je namreč le, da aplikacija omogoča, da pošiljko spremljata naročnik in prejemnik, in da so v njej zapisani tudi podatki o odkupninah, ki so jih plačevali prejemniki.

43. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ker ni postavilo izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal lastno povprečno ceno prevoza ene gume. Stranki se za pogodbeno ceno dogovorita tako, kot je za obe stranki sprejemljivo. Kaj vpliva na odločitev ene stranke, da se z drugo stranko dogovori za takšno ceno, je stvar njenega nagiba. Ta ne vpliva niti na vsebino dogovora niti na njegovo veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ).

44. Prvostopenjsko sodišče ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza s poizvedbami na FURS glede plačevanja DDV. Dokazni predlog s poizvedbo sta dali obe stranki. Tožena stranka je podala takšen dokazni predlog zaradi upoštevanja odbitnega DDV pri tožeči stranki, tožeča stranka zaradi plačevanja DDV (zaradi domnevno opravljenega posla s tožečo stranko) na strani tožene stranke. Tožeča stranka je namreč trdila, da tožena stranka ni sproti knjižila domnevnih poslov s tožečo stranko in tudi ni obračunavala DDV od teh računov (pripravljalna vloga z dne 6. 4. 2017, l. št. 72). Tožena stranka je dokaznemu predlog s poizvedbami pri FURS, kolikor se je takšen dokazni predlog nanašal na njene račune, energično uprla (pripravljalna vloga z dne 21. 4. 2017, pod XIII = l. št. 82). Njena utemeljitev je bila takšna: „ … takšna poizvedba ni niti smiselna, saj nas (ne)obračunani DDV v ničemer ne bi približal ali oddaljil od vprašanja, ali so bili sporni računi izdani. Ključno pa je seveda dejstvo, da gre za račune, ki imajo podlago o konkretno izvršenih prevozih pošiljk ...“ Tožena stranka je glede tega imela prav in prav zato je pritožbeno sodišče navedlo njeno lastno utemeljitev. Poleg tega pa pritožbeno sodišče opozarja še na poskus nepoštenega pravdanja s strani tožene stranke: medtem ko bi naj prvostopenjsko sodišče smelo izvajati dokaz s poizvedovanjem v korist tožene stranke, bi ne smelo izvajati istovrstnega dokaza v korist tožeče stranke (3. stavek drugega odstavka 11. člena ZPP). In končno, če je tožena stranka res zaračunala svoje opravljene storitve tožeči stranki, bi svoj davčni obračun zlahka predložila sama, če bi bil zanjo ugoden. Tega ni storila. Nasprotovala pa je enakovrstnemu dokazu v korist tožeče stranke.

45. Tožena stranka je poskusila dokazati svojo trditev, da je bila tožeča stranka dolžna plačevati prevoze in ostale storitve še naprej, ne glede na drugačen dogovor iz januarja 2014, s trditvijo, da je tožeča stranka plačala še računa za januar in februar 2014. Ni zahtevala plačila za ta dva meseca, ker je trdila, da sta bila plačana s strani tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 6. 4. 2017, pod X = l. št. 77); s tem je spremenila svoje začetne trditve, po katerih naj bi bila računa še neplačana. Tako naj bi bila po njenih (naknadnih in dokončnih) trditvah plačana računa št. PL02291 z dne 31. 1. 2014 v znesku 6.712,00 EUR in PL02391 z dne 28. 2. 2014 v znesku 4.815,14 EUR. To naj bi dokazovala tudi dva bančna izpiska, ki pa ju tožena stranka ni priložila, čeprav je navedla, da naj bi ju (l. št. 76). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da listin o plačilu ni v spisu. Tega pritožnica sicer ne izpodbija, graja le okoliščino, da je prvostopenjsko sodišče ni opozorilo na to.

46. Tožeča stranka je torej ugovarjala delno ugasnitev terjatve zaradi zunajsodnega pobota zaradi drugih terjatev, ne zaradi terjatev po obeh računih za januar in februar 2014. S trditvijo, da sta bila oba računa plačana, je hotela doseči nekaj povsem drugega: to, da bi sodišče prepričala, da dogovora o tem, da v letu 2014 plačuje celotne storitve tožene stranke družba B., d. o. o., sploh ni bilo.

47. Celo če bi držalo, da je tožeča stranka res plačala oba računa, bi to samo po sebi še ne dokazovalo, da dogovor ni bil dosežen in se izvrševal v naslednjih 10 mesecih. Preveč prepričljivi dokazi so kazali na to, da so bile trditve tožeče stranke glede dogovora pravilne, trditve tožene stranke pa ne. Vendar pa okoliščina, da tožena stranka ni predložila računov, ni pripeljala do nepravilne odločitve v tej zadevi še iz drugih razlogov.

48. Tožena stranka je v pritožbi grajala ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki naj bi jo v teku prvostopenjskega postopka ne opozorilo na to, da ni predložila potrdila o plačilu obeh računov. Očitana kršitev določb pravdnega postopka je ostala brez posledic. Tožena stranka namreč celo niti v pritožbi ni predložila obeh bančnih potrdil. Sedaj ko namreč ve, da v spisu ni bančnih potrdil o plačilu (s strani tožeče stranke), bi ju lahko predložila vsaj v pritožbi. Plačilo tako ostaja nedokazano.

49. To pa ni edini razlog, zaradi katerega je ta del pritožbe neutemeljen. Ne drži namreč niti pritožbena navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni zanikala plačila obeh računov. Tožeča stranka je zanikala že prejetje računov in da bi jih imela v svoji evidenci (narok za glavno obravnavo z dne 6. 4. 2015, str. 2 = l. št. 68). Enako trditev je postavila tudi v pripravljalni vlogi, ki jo je izročila na samem naroku za glavno obravnavo (l. št. 71). S tem pa je tožeča stranka smiselno zanikala tudi plačilo (1. stavek drugega odstavka 214. člena ZPP). Pogodbena stranka, ki ne prejme računa za opravljeno storitev, namreč ne more plačati že zato, ker ji višina dolga ni poznana. Tudi ni dolžna izpolniti terjatve, ki je domnevni upnik sploh ne uveljavlja. Plačilo prav teh dveh računov pa je potem tožeča stranka izrecno zanikala še v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2017 (pod VIII = l. št. 84). Trdila je, da sta bila oba računa izstavljena družbi B., d. o. o., in po njej tudi plačana. Le da sta bili številki računov PL02301 za januar (in za znesek 8.650,61 EUR) in PL 02391 za februar (in za znesek 8.913,23 EUR; oboje l. št. 84). Trdila pa je še, da je iz predloženih petih specifikacij računov, kolikor so bile sploh predložene družbi B., d. o. o., mogoče ugotoviti, da je tožena stranka zaračunala B., d. o. o., iste prevoze, ki jih je zaračunala potem še tudi tožeči stranki. Med predloženimi petimi specifikacijami se nahaja tudi tista za mesec februar 2014. Niti ni prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi tožena stranka sploh predložila kakšno dokazilo, da sta bila oba računa tožeči stranki sploh izročena, saj je prav to tožeča stranka zanikala. Ker računa nista bila izročena, niti nista mogla biti plačana.

50. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožena stranka nima terjatve iz prevozov do tožeče stranke tudi zato, ker je tožena stranka priložila pojasnila k računom (t. i. specifikacije), ki so bile vse izdelane 15. 8. 2015. Na to je sicer opozorila že izvedenka v izvedenskem mnenju – prečiščeno besedilo (str. 11 in 12 = l. št. 168 in 169) in potem še na zaslišanju (l. št. 220). Za same specifikacije za račune od januarja 2014 do decembra 2014 (in ne le za čas od marca do decembra 2014) je prvostopenjsko sodišče presodilo, da niso verodostojne, ker niso bile predložene poslovne listine in analitične evidence, iz katerih bi bilo mogoče primerjati naročila tožeče stranke z opravljenimi storitvami tožene stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 14). S takšno presojo dokazov se pritožbeno sodišče strinja. Okoliščina, da so bili prevozi opravljeni, kar je bilo sicer nesporno, namreč sama po sebi še ne pomeni, da so bile specifikacije k računom izdane sproti, kot so se opravljali prevozi, niti, da so zato verodostojne. Pritožnica namreč zgolj navaja, da so bile specifikacije izdelane še pred 15. 8. 2015; te svoje trditve pa ni podkrepila z nobenim razlogom.

51. Primerjava dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede nasprotne terjatve za plačilo prevozov z dokazno oceno glede terjatve za plačilo odkupnin je primerjava ravnanja sodišča v dveh povsem različnih situacijah. Na povsem splošen očitek (str. 8 pritožbe), da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pristransko v teh dveh različnih situacijah, zaradi njegove splošnosti pritožbeno sodišče tudi zaradi njene splošnosti niti ne more odgovoriti.

III. ODLOČITEV O PRITOŽBI, KOLIKOR SE NANAŠA NA ODKUPNINE

52. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da ni terjatev tožeče stranke delno ugasnila zaradi izročitve odkupnin. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji predvsem na oceni listin, in sicer izpisov predanih pošiljk (priloge B3 do B9) in elektronskih potrdil o prevzetih pošiljkah (priloge B126 do B155) in tudi oceni izpovedi in zaslišanj prič. Trditveno in dokazno breme je nosila tožena stranka (212. člen ZPP). Dokazno oceno mora sodišče napraviti tako, da oceni vsak dokaz posebej in vse skupaj (8. člen ZPP). Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je prestala preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče. 53. Tožena stranka je v pritožbi med drugim navajala, da naj bi odkupnine izročala tožeči stranki in z njo povezanim osebam. Da izročanje odkupnin drugim pravnim osebam ni izročanje odkupnin tožeči stranki, je skoraj odveč še posebej obrazlagati. Tožena stranka v pritožbi tudi sicer ne pojasni, zakaj naj bi bilo po svojih pravnih učinkih izročanje odkupnin drugim pravnim osebam imelo enake učinke kot izročanje odkupnin tožeči stranki. Pritožba je v tem delu neobrazložena.

54. Tožena stranka navaja, da je kot dokaz predložila preko 70 listin, ki naj bi potrjevale prejem odkupnin. Na katere meri tožena stranka, sicer iz take pritožbene navedbe ni mogoče razbrati. Določno pa navaja le listino z dne 9. 11. 2013. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da naj bi iz listine: „izpis predanih pošiljk“ z dne 9. 11. 2013 izhajalo, da je bilo 4.000,00 EUR izročeno B., d. o. o., in sicer R. Listina naj bi bila tudi podpisana. Pritožnica je sama navedla, da naj bi bilo v listini z dne 9. 11. 2013 potrjeno, da je bil denar izročen B., d. o. o. To pa samo po sebi še ne pomeni, da je bil izročen tožeči stranki, saj je trdila, da je bil izročen drugi pravni osebi, kot je že bilo obrazloženo. Ne glede na to je pritožbeno sodišče vpogledalo listine v spisu, in nobena se ne ujema s tisto, ki jo navaja pritožba, že niti datumsko. Nobene listine tudi ni, ki bi se ujemala vsaj glede ostalih okoliščin, ki jih je navedla tožena stranka v pritožbi. Zapisano velja tudi za listine v tistem delu spisa, ki se nanaša še na ugovor zoper predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine.

55. Pritožba na str. 11 povsem splošno graja delo prvostopenjskega sodišča, ki naj ne bi „ustrezno dokazno ocenilo številne listine, ki so se zneskovno, datumsko in s podpisi predstavnikov tožeče stranke in z njo povezanih oseb izkazovale izročitev gotovinskih zneskov tožeči stranki“. Ker pritožnica ni navedla nobene druge listine vsaj opisno, razen tiste, ki naj bi bila izdana 9. 11. 2013, na tako ohlapne pritožbene očitke pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti. Vse, kar je pritožbeno sodišče lahko storilo, je bilo to, da je vpogledalo v listine, ki jih pritožnica vsaj posredno omenja v svoji pritožbi kot tiste, za katere je prvostopenjsko sodišče samo ocenilo, da ne potrjujejo predmeta prejema (priloge B126 do B155). Tudi pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti, prejem česa se naj bi potrjeval z listinami na B126 do B155. Da je tako, je že v teku prvostopenjskega postopka opozorila izvedenka. Res je, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni postavilo drugega izvedenca. Bistvena pa bi postala takšna kršitev šele, če bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). To pa mora pritožnica obrazložiti v pritožbi. Pritožnica v pritožbi zgolj navaja, da je postavila trditve nasprotnega v zvezi z izvedenskim mnenjem in ga tudi sicer grajala. Njene pritožbene graje so povsem splošne, zato na njih pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, predvsem pa kršitev ni bistvena.

56. Prvostopenjsko sodišče se je s knjiženjem pri toženi stranki na konto 2855 ukvarjalo zato, ker je tožena stranka sama trdila, da so bile na konto 2855 knjižene tožeči stranki v gotovini izročene odkupnine (pripravljalna vloga z dne 6. 4. 2017, l. št. 78 in priloga B95). Dokazni postopek pred prvostopenjskim sodiščem se je končno iztekel v njeno škodo. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da so bila vsa gotovinska izplačila tožeči stranki knjižena (na ta konto) na isti dan, in sicer 12. 5. 2015. Knjižena so bila šele po začetku postopka zoper toženo stranko. To pa temu dokazu jemlje verodostojnost. Priči na strani tožene stranke (A. V. in Š. K.) nista znali pojasniti, zakaj je sploh obstajal konto 2855 poleg konta 2850. Niti na kontu 2855 niso bile knjižene odkupnine, za katere je sama tožena stranka trdila, da naj bi bile izročene v gotovini, navedene pa naj bi bile na izpisih predanih pošiljk (priloge B3 do B9 in B126 do B155). Vendar pa niso bili domnevno izročeni zneski gotovine zabeleženi niti na kontu 2855. 57. Presoja prvostopenjskega sodišča pa ni temeljila le na oceni listin. Priča Š. K. je izpovedala, da so ženske („punce“) pri toženi stranki za vsako predajo gotovine posebej tožeči stranki poslale po e-pošti tudi specifikacijo, katere odkupnine se predajajo v gotovini. Tožena stranka takšnih specifikacij ni predložila. Te ugotovitve so za toženo stranko izrazito neugodne. Njihovo pravilnost pa izpodbija kvečjemu s povsem splošnimi očitki o domnevno nepravilnem delu izvedenke, v večjem delu pa sploh ne.

58. Res je, da sta A. V. (zapisnik o zvočnem posnetku, str. 7 = l. št. 240 in 18 in nasl. = l. št. 251 in nasl.) in Š. K. (zapisnik o zvočnem posnetku, str. 11 in nasl. = l. št. 322 in nasl.) izpovedala, da so se odkupnine izročale tudi v gotovini, vendar ne le tožeči stranki (ki je imela takrat še staro firmo). Zgolj izpoved, da so se odkupnine izročale v gotovini brez vsakih podrobnosti, in še to ne le tožeči stranki, temveč tudi drugim pravnim osebam, je seveda preveč splošna, da bi se z njo lahko potrdil prejem skupaj kar 72.000,00 EUR ob številnih priložnostih. To velja še posebej zato, ker je iz pričanja Š. K. mogoče razbrati, da so ob gotovinskih izročitvah odkupnin bile izdelane tudi specifikacije, ki pa jih v spisu niti ni. To je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, str. 12), priči pa je tudi verjelo. Mogoče bi bilo preizkusiti izročitev vsakega od mnogih zneskov, ki naj bi bili izročeni v gotovini, če bi bila tožena stranka predložila specifikacije. Ker jih ni predložila, je to bil eden od razlogov, ki so skupaj z drugimi prepričali tudi pritožbeno sodišče, da ni bilo izročenih za 72.000,00 EUR odkupnin.

IV. ODLOČITEV O OBRESTNEM ZAHTEVKU

59. Pritožbeno sodišče se je zato omejilo na preizkus, kolikor ga je dolžno izvesti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta ni razkril nobenih pomanjkljivosti.

60. Ker je bila tožena stranka najkasneje 6. 1. 2015 seznanjena s „Pozivom na plačila dolga družbi A., d. o. o.“ z dne 31. 12. 2014, je tožena stranka od 6. 1. 2015 naprej dolžna plačati zakonske zamudne obresti (299. člen OZ).

V. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

61. Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).

62. Ne bo pa ji treba povrniti stroškov odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je bila pritožba namreč vročena 22. 3. 2019 (povratnica na 359b). Nanjo bi lahko odgovorila v 30 dneh (prvi odstavek 333. in prvi odstavek 344. člena ZPP). Odgovorila pa je šele v torek, 23. 4. 2019 (l. št. 368 in ovojnica na l. št. 370). To pa je bilo 32. dan po vročitvi pritožbe.

63. Prepoznega odgovora na pritožbo sodišče ne upošteva (drugi odstavek 344. člena ZPP), zato tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo.