Jedro

Zagovornik zanemari, da se je obdolženec skliceval na alibi ter da zanj ni ponudil nobenih dokazov, sodišče prve stopnje pa je na osnovi izvedenih dokazov zaključilo, da je kritične noči bil na kraju storitve kaznivega dejanja in da je kaznivo dejanje tudi izvršil, za kar je v napadeni sodbi navedlo obširne in tehtne razloge. Sodišče ne more izvajati dokazov, ki bi naj bili v sferi obdolženega in s katerimi samo ne razpolaga

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega N.K. in pritožbi zagovornikov obdolženega Ž.K. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo I K 32985/2016 z dne 8. 1. 2018 obdolžena N.K. in Ž.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, s katerima je vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let ter naložilo posebni pogoj, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovani družbi FPL A.C.P. d.o.o. S.B. znesek 765,94 EUR. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, vsak pa tudi sodno takso, v skladu z Zakonom o sodnih taksah. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obdolženca nerazdelno dolžna plačati oškodovani družbi FPL A.C.P. d.o.o. S.B. znesek 1.531,88 EUR.

2. Proti tej sodbi so se pritožili: - zagovornica obdolženega N.K., odvetnica M.B.Ć. zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb kazenskega zakona, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti vseh obtožb in odloči, da stroški kazenskega postopka, izdatki obdolženega in stroški zagovornice bremenijo proračun, oziroma podredno, zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje; - zagovornik obdolženega Ž.K., odvetnik I.B. in zagovornica istega obdolženca odvetnica I.V., prav tako zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in razsodi, da obdolženca nista kriva očitanega kaznivega dejanja, zagovornica pa predlaga, da pritožbeno sodišče obdolženca Ž.K. oprosti vseh obtožb in odloči, da stroški kazenskega postopka, izdatki obdolženega in stroški zagovornice bremenijo proračun oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbe je podala odgovora pooblaščenka oškodovane družbe FPL A.C.P. d.o.o. S.B., odvetnica K.G., ki predlaga zavrnitev vseh pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer naj pritožbeno sodišče obdolžencema naloži v plačilo stroške oškodovanca po priloženem stroškovniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornice obdolženega N.K., odvetnice M.B.Ć.:

5. Po stališču zagovornice je sodišče prve stopnje kršilo določbe drugega odstavka 18. člena ZKP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi M.P., ki jo je podal na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP policiji. Slednji je sicer bil zaslišan kot priča na glavni obravnavi, vendar v takem svojstvu nikoli ni govoril o mlajših moških, kar povzema sodišče v svoji dokazni oceni, niti ni trdil, da je kateri izmed moških, ki jih je kritičnega večera videl v bližini kraja storitve kaznivega dejanja, večji od drugega, kakor tudi ni podal opisa posameznega izmed njiju. Sodišče bi smelo uradni zaznamek o zbranih obvestilih uporabiti zgolj za preverjanje verodostojnosti priče, ne pa njegovo vsebino povzeti v razloge sodbe. Uradni zaznamki namreč nimajo enake dokazne vrednosti, kot jo ima izpovedba priče zaslišane v kazenskem postopku. Povzemanje vsebine uradnega zaznamka pomeni tudi odstop od načela neposrednosti ter je v nasprotju s 355. členom ZKP.

6. Pritožba nima prav. Kršitve, ki jih zagovornica očita sodišču prve stopnje, niso podane. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v razloge sodbe povzelo vsebino izpovedi priče M.P., ki jo je podal na glavni obravnavi, kjer je izpovedal, da je kritične noči opazil, da se je vozilo ustavilo na ulici, kjer ni dovoza do hiše oziroma do ničesar, da je čez nekaj časa videl dva moška močnejše postave, da sta šla iz smeri parkiranega vozila v smeri parkirišča družbe FPL A.C.P. d.o.o., ki je bilo te noči odprto, da je zatem slišal, da nekdo glasno odvija vijake, zaradi česar je postal pozoren in je šel preventivno na ulico ter zabeležil reg. št. osebnega avtomobila, da je med potjo nazaj v stanovanje videl, da sta se oba moška dvakrat vrnila do osebnega avtomobila, dokler je spremljal dogajanje in da je eden odprl prtljažnik ter da je videl, da sta imela v roki nek predmet, pri čemer je sklepal, da je ključ. Okoliščina, da je ob vsem navedenem, kar je ta priča izpovedala na glavni obravnavi, sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo še, da je šlo za mlajša moška, ne predstavlja kršitve, ki jo zatrjuje pritožba, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe navedene priče in preostalih dokazov, ki jih navaja v obrazložitvi sodbe, ugotovilo, da sta obravnavano kaznivo dejanje storila obdolženca, ki po telesni konstituciji ustrezata opisu priče, v kar se je samo prepričalo na glavni obravnavi, pri čemer njuna starost ni bila odločilna za presojo in ugotovitev, da sta storilca obravnavanega kaznivega dejanja. Sodbo je torej oprlo na izpovedbo priče, ki jo je ta podala na glavni obravnavi, in ne vsebino uradnega zaznamka o izjavi navedene priče v predkazenskem postopku, s tem pa je ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 355. člena ZKP. Zato sodišču prve stopnje pritožba neutemeljeno očita kršitev načela neposrednosti, saj je sodbo oprlo zgolj na tista dejstva in okoliščine, ki jih je samo zaznalo in slišalo neposredno na glavni obravnavi, torej na njej izvedenih dokazih.

7. Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornica z ničemer ne obrazloži. Tako ne pojasni, s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz člena 372 ZKP bi naj pri tem šlo. V kolikor pa kršitev kazenskega zakona vidi v posledici v pritožbi zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, pa pritožba tudi ne more biti uspešna, ker sodišče kazenski zakon krši samo takrat, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Take kršitve pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Po pritožbi je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je dokazno oceno oprlo zgolj in edino na pričanje priče M.P., kar pa po pritožbi ni zadosten dokaz, da bi obdolženega lahko spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Obdolženi N.K. je ves čas v zagovoru zatrjeval, da kritične noči ni bil prisoten v Sloveniji, kar je navajal v svojem zagovoru tudi Ž.K., policisti pa niso našli nobenih sledi ne na kraju kaznivega dejanja, ne v avtomobilu, ki ga je te noči vozil obdolženi Ž.K. Priča M.P. ni videla, da bi moška kaj odnesla, na glavni obravnavi pa obeh obdolžencev ni prepoznala. Zgolj pavšalni opis moških, ki ga je priča podala, ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi kakorkoli oba obdolženca povezovali s storitvijo očitanega jima kaznivega dejanja, ne zadostuje za dosego standarda gotovosti, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, kar ne spremeni niti dejstvo, da je obdolženi Ž.K. kritične noči parkiral osebni avto na R.u. v S.B. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti oceno vseh izvedenih dokazov, vključno z zagovorom obeh obdolžencev ter navesti zakaj posamezna dejstva šteje za gotova in potrditi svoje prepričanje, da je obdolženi z gotovostjo storil očitano mu kaznivo dejanje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa takšna ocena ne izhaja. Zato bi moralo v skladu z načelom in dubio pro reo obdolženca oprostiti obtožbe.

9. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obeh obdolžencev in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na tej podlagi zanesljivo in z gotovostjo zaključilo, da je storitev kaznivega dejanja obema obdolžencema dokazana in da sta zanj krivdno odgovorna. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi utemeljuje krivdni izrek in pritožbeno sodišče z razlogi napadene sodbe v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne ter se sklicuje nanje, v izogib ponavljanju pa glede na pritožbena izvajanja zagovornice dodaja:

10. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje krivdo obdolžencev za obravnavano kaznivo dejanje ne utemeljuje le z izpovedbo priče M.P., ki je v svoji izpovedbi navedel vrsto okoliščin, ki povezujejo oba obdolženca z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja (osebni avto BMW karavan, dva mlajša moška močnejših postav, njun odhod do nezavarovanega parkirišča družbe FPL A.C.P. S.B. d.o.o., zvok odvijanja vijakov, vsaj dvakratno vračanje iz parkirišča do osebnega avtomobila in povratek na parkirišče, zaznamba priče naslednje jutro, da je na parkirišču oškodovane družbe kombi brez pnevmatik in platišč), temveč tudi na ugotovitev, da se registrska št. osebne avtomobila, ki ga je priča videla na kraju storitve kaznivega dejanja, ujema z reg. št. osebnega avtomobila znamke BMW karavan, ki je bilo v lasti očeta obdolženega N.K. in na zagovor obdolženega Ž.K., v katerem je priznal, da je kritične noči vozil ta osebni avto in ga je tudi parkiral v eni od ulic v S.B., pri čemer pa je kot razlog za to svoje početje navedel svoje predvidevanje, da mu bo zmanjkalo goriva, ter da mu je le to čez čas prinesel njegov prijatelj, katerega identiteto pa ni želel razkriti, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Sodbo je oprlo tudi na izpovedbo očeta obdolženega N.K., ki je izpovedal, da osebnega avtomobila sinu nikoli ni posodil za več kot dva do tri dni, s čemer je ovrgel zagovor obdolženega K., da je ta avto uporabljal teden dni. Oprlo jo je tudi na posnetek nadzorne kamere, iz katerega je razvidno, da je na njem osebni avto, za katerega je zaključilo, da gre za avto, s katerim sta se storilca pripeljala na kraj kaznivega dejanja, čeprav je obdolženi Ž.K. trdil, da je avto parkiral 20 do 30 m višje od avtomobila na posnetku. Pri tem pravilno zaključilo, da okoliščina ali je šlo za vozilo BMW serije 3 ali serije 5, ob dejstvu, da si je priča P. zapisala reg. št. vozila in zapomnila izgled obeh moških, ki sta se pripeljala na kraj dejanja, ni odločilna, saj zapisana reg. št., ki se ujema z št. osebnega avtomobila, ki ga je kritične noči po lastnem zatrjevanju vozil K., potrjuje, da je na kraju dejanja bilo prav to in ne kako drugo vozilo enake znamke.

11. Okoliščina, da na kraju kaznivega dejanja ni bilo nobenih sledi, ki bi pripomogle k izsleditvi storilcev, ter da tudi pregled osebnega avtomobila ni prinesel dokazov, ki bi bili podlaga za kakršne koli sklepe sodišča, kar izpostavlja pritožba, ob dejstvih, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje, ni odločilna. Ni namreč prezreti, da je bila preiskava vozila opravljena nekaj mesecev po storjenem kaznivem dejanju, samo dejanje pa je bilo tako, da ni nujno, da bi storilci na kraju dejanja pustili kakršne koli sledi, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče izslediti.

12. Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi zagovornice obdolženega N.K., da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno ter da bi moralo v skladu z načelom in dubio pro reo obdolženca oprostiti obtožbe. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in na osnovi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano.

K pritožbi zagovornika obdolženega Ž.K., odvetnika I B.:

13. Zagovornik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo glede vsebine fotografij vozila, ki je bilo v lasti očeta obdolženega N.K., iz katerih je razvidno, da na tem vozilu ni nosilcev na strehi ter da ima vozilo stekleno streho, in zagovora obdolženega N.K., ko mu je bila predočena fotografija vozila, ki je bilo posneto kritične noči v neposredni bližini kraja kaznivega dejanja, da na posnetku ni vozilo njegovega očeta. Po pritožbi bi naj sodišče s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe, zaključek sodišča o krivdi obdolženega ter o skladnosti inkriminiranega vozila z vozilom, ki ga je vozil drugoobdolženi, pa je napačen. Pritožba spregleda, da so razlogi, ki jih pogreša, v prvostopni sodbi navedeni v točkah 23 in 24 obrazložitve ter da je sodišče prve stopnje glede na dejstvo, da si je priča M.P. zapisal reg. št. osebnega avtomobila znamke BMW karavan ter si zapolnil izgled obeh moških, ki sta ob približno 1.15 uri ponoči 28. 7. 2016 izstopila iz vozila in večkrat odšla do odprtega parkirišča oškodovane družbe, pomisleke obrambe, ki jih povzema tudi pritožba, ocenilo kot povsem irelevantne.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni navedlo nobenih razlogov za oceno, ki jo ima v točki 7 obrazložitve, da zagovoroma obeh obdolžencev ne more verjeti in ju šteje le kot način njune obrambe. Pritožba prezre, da sodišče v nadaljevanju obrazložitve sodbe navaja razloge, zakaj zagovoroma obeh obdolžencev ne verjame (točke 9 - 27). Prav tako pritožba nima prav, ko sodišče prve stopnje očita, da je brez objektivnih dokazov in na podlagi subjektivne ocene zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti, saj razlogi sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje krivdo obdolženca in so navedeni v že citiranih točkah obrazložitve prvostopne sodbe, tako trditev negirajo.

15. Okoliščina, da priča M.P. ni vedel izpovedati glede znamke osebnega avtomobila, ki ga je opazil blizu kraja storitve kaznivega dejanja, ali je šlo za BMW serije 3 ali 5, pri čemer se je bolj nagibal, da je šlo za serijo 3, vozilo z reg. oznako ..., katero si je zapisal, pa je serije 5, kar je bistvena razlika, iz razlogov, ki jih pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in jih navaja v točkah 23 in 24 obrazložitve prvostopne sodbe, utemeljeno ni vzbudila dvoma sodišča v verodostojnost navedb priče M.P., niti dvoma glede tega, ali sta obdolžena storila očitano jima kaznivo dejanje ali ne. Obdolženi Ž.K. je namreč v zagovoru navedel, da se je z vozilom nahajal v kritičnem času na kraju, ki ga je opisala priča M.P. Glede na to, se znamka vozila, oblika, barva in reg. št. vozila, ki ga je vozil kritične noči Ž.K., v celoti ujema s tem, kar je v zvezi z navedenim vozilom povedala priča M.P., so očitki pritožbe, kar zadeva podatek, ali je šlo za BMW serije 3 ali 5, neutemeljeni, saj so vsi preostali podatki, ki se nanašajo na vozilo, med seboj tako skladni, da ne dopuščajo dvoma o tem, da je bilo na kraju storitve kaznivega dejana vozilo, za katerega je kritične noči obdolženi Ž.K. priznal, da je z njim upravljal. Vsled navedenega je pritožbeno izvajanje zagovornika, da sodba temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in očitni neskladnosti v izpovedbi priče M.P., ki da jo je sodišče neutemeljeno ocenilo kot irelevantno (točka 24 obrazložitve), neprepričljivo in ne vnaša dvoma v pravilnost na prvi stopnji pravilno ocenjenega zagovora obdolženca in vseh izvedenih dokazov.

16. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je obdolženi N.K. za svoje trditve, da obravnavanega dne ni bil v Sloveniji, ni ponudil nobenih dokazov, kršilo domnevno nedolžnosti iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena ZKP, kjer je dokazno breme očitanega kaznivega dejanja na sodišču in tožilstvu, nikakor pa ne na obdolženemu. Zagovornik zanemari, da se je obdolženec skliceval na alibi ter da zanj ni ponudil nobenih dokazov, sodišče prve stopnje pa je na osnovi izvedenih dokazov zaključilo, da je kritične noči bil na kraju storitve kaznivega dejanja in da je kaznivo dejanje tudi izvršil, za kar je v napadeni sodbi navedlo obširne in tehtne razloge. Sodišče ne more izvajati dokazov, ki bi naj bili v sferi obdolženega in s katerimi samo ne razpolaga, prezreti pa ni, da priča N.K., izvenzakonska partnerka obdolženega N.K., ki bi naj potrdila alibi obdolženca, ni želela pričati, kar je sodišče prve stopnje tudi zapisalo v razloge napadene sodbe (točka 12).

17. Ker pritožba v preostalem zgolj pavšalno zatrjuje, da obdolženi kaznivega dejanja ni storil in da mu ni dokazano, ter da v samem dokaznem postopku ni bil izveden noben dokaz, ki bi obdolženca direktno povezal z očitanim kaznivim dejanjem, sodišče prve stopnje pa je glede slednjega v sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki tak zagovor obdolženca zavračajo, pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

18. Kršitve kazenskega zakona pritožba ne opredeli in je z ničemer ne obrazloži, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožba zagovornika, podana iz navedenega pritožbenega razloga, prav tako neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obdolženega Ž.K., odvetnice I.V.:

19. Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita pavšalno dokazno oceno, brez zadostne podlage v izjavah prič. Pritožba namreč sama povzema vsebino izpovedbe priče M.P., ki po pravilni presoji sodišča prve stopnje oba obdolženca povezuje z očitanim kaznivim dejanjem. Le to, da daje izpovedbi navedene priče drugačno dokazno vrednost, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev. Okoliščina, da navedena priča ni prepoznala obeh obdolžencev, niti ni videla, da bi katera od oseb na kraju kaznivega dejanja kar koli odnesla iz samega kraja ali imela kaj v rokah, ko se je vračala do osebnega avtomobila, pav tako ne more omajati dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje. Obdolženi Ž.K. je zatrjeval, da se je kritične noči sam vozil z osebnim avtom, katerega reg. št. si je zapisala priča M.P., ki je to vozilo videla v neposredni bližini kraja storitve kaznivega dejanja, navedena priča pa je tudi povedala, da sta se s tem vozilom pripeljala na kraj dejanja dva močnejša moška, kar ustreza opisu obdolžencev, kot je to v razlogih napadene sodbe zapisalo sodišče prve stopnje, ki je oba obdolženca videlo na glavni obravnavi. Priča ni opazovala celotnega dogajanja, kot je sama pojasnila, temveč je po tem, ko je najprej slišala zvok odvijanja vijakov, zatem videla moška, ki sta se dvakrat vrnila iz kraja dejanja do avtomobila in odšla nazaj na kraj dejanja, odpravila v svoje stanovanje in dogajanju ni več sledila. Zato očitek pritožbe, da ni videla, da sta moška k avtomobilu prinesla pnevmatike iz vozila oškodovane družbe, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za okoliščino, da na glavni obravnavi priča ni prepoznala nobenega od obdolžencev, saj je kritične noči dogajanje opazovala le iz razdalje in krajši čas, pri tem pa opisala karakteristike obeh moških, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejansko ustrezajo obema obdolžencema. Ob dejstvu, da je videla moška in opisala njuno ravnanje, to je odhajanje in prihajanje k vozilu, odpiranje prtljažnika in nošnjo nekega predmeta, samo dejstvo, da ni videla nobenega od njiju izstopiti iz avtomobila, kar navaja pritožba, ne more biti odločilno ter kakorkoli vplivati na pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Slednja okoliščina namreč z ničemer ni pomembna.

20. V obrazložitvi te sodbe je bilo že navedeno in obrazloženo, da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni oprlo na uradni zaznamek o izjavi priče M.P. dane policiji, pa so zato pritožbena izvajanja zagovornice, ki v zvezi z navedenim zatrjuje obstoj bistvene kršitve dokaznega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena, saj pritožbeno sodišče take kršitve ni ugotovilo.

21. Sodišče prve stopnje je z vso gotovostjo ugotovilo, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje in zato pritožba nima prav, ko v zvezi s tem izraža dvom in se sklicuje na to, da policisti na kraju dejanja niso našli nobenih sledi in da tudi niso našli sledi v avtomobilu, katerega reg. št. je zapisala priča P., ko so ta avto pregledali. Zakaj slednje ni odločilno, je pritožbeno sodišče prav tako že obrazložilo.

22. Iz navedenih razlogov, in ker pritožnica tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadene sodbe in na kar pritožbeno sodišče ne bi že odgovorilo v zvezi s pritožbama ostalih zagovornikov, ki se s pritožbo zagovornice v določenih delih ponavljajo, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

23. Tudi zagovornica z ničemer ni obrazložila pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je v pritožbi uveljavljala (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pa ni podana, zato je pritožba zagovornice, vložena iz navedenih pritožbenih razlogov, neutemeljena.

24. Ker pritožba, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožbe ne grajajo. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencema izreklo po vrsti in višini primerni in pravični kazenski sankciji, ter da ni prav nobenih razlogov za njuno spremembo v korist obdolžencev, zlasti še, ker sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, ki sta sankciji opozorilne narave, pri čemer ni bilo prezrto, da sta oba že zabeležena v kazenski evidenci zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja.

25. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

26. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspelih pritožb zagovornikov obeh obdolžencev, sodni taksi pa je pritožbeno sodišče odmerilo po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113, in 7122 Taksne tarife.

27. O stroških, ki jih je priglasila pooblaščenka oškodovane družbe, pa bo odločilo sodišče prve stopnje.