Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine še znesek 575,00 EUR (137.793,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.02.2005 do plačila, in v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zvišajo za 645,80 EUR.

V preostalem delu se pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine. Tožnici je prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 164,45 EUR in odškodnino za nepremoženjsko škodo 5.650,00 EUR, zmanjšano za 20% zaradi prispevka oškodovanke, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.232,45 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka in izpodbija sodbo v zavrnilnem delu ter odločitev o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je zmotno ugotovljeno, da je zaradi tega, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, v 20% prispevala k nastali nepremoženjski škodi, saj njen prispevek znaša kvečjemu 10%. Graja višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in trdi, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine. Glede premoženjske škode navaja, da se zneski iz izreka in obrazložitve sodbe ne ujemajo. Pri stroških postopka graja posamezne postavke, ki ji niso bile priznane, in navaja, da bi se kot njen uspeh v pravdi moralo upoštevati tudi del, ki ga je tožena stranka priznala v odgovoru na tožbo in plačala.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na uporabo slovenskega prava, in glede stroškov postopka. Vztraja pri uporabi prava R. H. in navaja, da bi se pri odločanju o stroških pravdnega postopka moralo upoštevati, da temelj ni bil sporen.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: glede prispevka oškodovanke Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o 20% soprispevku tožnice k nastali škodi. Navaja, da je toženka svoje stališče o prispevku oškodovanke jasno izrazila šele ob zaključku glavne obravnave, zaradi česar je glede teh navedb prekludirana. Te navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka že v odgovoru na tožbo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo odštela 20% zato, ker tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom. Iz teh navedb jasno izhaja, da toženka že v odgovoru na tožbo uveljavlja 20% prispevek oškodovanke in da torej glede teh navedb ni bila prekludirana.

Tožnica nadalje navaja, da je odstotek njene soudeležbe zaradi nepripetosti z varnostnim pasom določen previsoko. V tem delu je njena pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg poškodb, ki jih je tožnica dejansko utrpela, in obseg poškodb, ki bi jih utrpela, če bi bila pripeta z varnostnim pasom. V tem primeru tožnica nebi utrpela udarnine glave, odrgnin po obrazu, obtolčenine in odrgnine jezika in zelo verjetno tudi ne udarnine leve rame ter lažjega pretresa možganov. Kljub temu, da bi bila pripeta z varnostnim pasom, bi lahko utrpela nateg vratnih mišic, zvin levega stopala in zlom sedmega levega rebra, glede na to, da je bil njen sedež ob nesreči v ležečem položaju, pa bi lahko utrpela tudi udarnino leve rame. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede poškodb, ki jih tožnica v primeru, da bi bila pripeta z varnostnim pasom, nebi utrpela, ni pa pravilno ocenilo, v kolikšni meri je tožnica s tem prispevala k nastanku škode. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke jasno izhaja, da bi oškodovanka tudi v primeru, da bi bila pripeta z varnostnim pasom, utrpela večino poškodb, in sicer predvsem tiste, ki so težje. Utrpela nebi poškodb, kot so odrgnine, obtolčenine in udarci, kar so zagotovo blažje poškodbe kot zlom kosti ali nateg mišic.

Sodišče prve stopnje je navajalo, da je ob določanju odškodnine za telesne bolečine v veliki meri upoštevalo glavobole, ki so bili prav posledica pretresa možganov, ki bi se mu tožnica lahko izognila. Ob tem sodišče druge stopnje poudarja, da ob telesnih bolečinah zaradi zvina gležnja, zlomljenega rebra in natega vratnih mišic glavoboli zagotovo ne predstavljajo pretežnega ali najpomembnejšega dela telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela zaradi nesreče. 1. odstavek 171. člena OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je oceniti, da je tožničin soprispevek k povečanju poškodb, ker ni bila privezana z varnostnim pasom, znaša 10%. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in njen soprispevek znižalo z 20% na 10%.

Glede na 10% prispevek oškodovanke je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 5.085,00 EUR. Ob upoštevanju premoženjske škode v znesku 174,45 EUR in delnega plačila v znesku 1.262,32 EUR je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 3.997,13 EUR, kar je 575,00 EUR več, kot je bilo določeno s sodbo sodišča prve stopnje. Le-to je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine še znesek 575,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 04.02.2005 do plačila.

glede odškodnine za nepremoženjsko škodo Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg poškodb, ki jih je tožnica utrpela ob nesreči, obseg in intenziteto njenih telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki jih je utrpela med zdravljenjem. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela udarec v glavo, odrgnine po obrazu, obtolčenino in odrgnino jezika, nateg vratnih mišic, udarnino leve rame, zlom sedmega levega rebra in zvin levega stopala, z veliko verjetnostjo pa tudi pretres možganov. Tožnica je bila 6 dni hospitalizirana, večkrat pregledana pri domačem zdravniku in pri specialistu ter desetkrat rtg slikana. Pet dni je trpela hude, 14 dni srednje hude, 3 tedne blage in stalne ter 3 mesece blage občasne telesne bolečine. Trpela je tudi glavobole. Zdravljenje v ožjem smislu je trajalo mesec dni in pol, ko je tudi bila v bolniškem staležu, v širšem smislu pa štiri mesece in pol. Po poteku tega časa tožnica zaradi posledic prometne nesreče ni več trpela nobenih telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je utrpela med zdravljenjem. Pri tem je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in določilo primerno odškodnino glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter glede na tožničine subjektivne okoliščine. Sodišče druge stopnje se pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje v tem, da je 4.900,00 EUR primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo trajanje in intenziteto strahu, ki ga je doživela tožnica, in glede na to določilo primerno in pravično odškodnino. Odločitev sodišča prve stopnje, da iz naslova pretrpljenega strahu prisodi odškodnino v višini 750,00 EUR, višji zahtevek pa zavrne, je pravilna.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovilo je, da nobena od poškodb, ki jih je utrpela tožnica, ne zapušča trajnih posledic. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da se nateg vratnih mišic, ki predstavlja najlažjo obliko nihajne poškodbe, pozdravi v šestih tednih in ne zapušča trajnih posledic. Ob pregledu tožnice je ugotovil, da je njen vrat normalno konfiguriran in da je njegova gibljivost v vseh smereh prosta in neboleča. Glede bolečin v gležnju je izvedenec ugotovil, da izvirajo iz zakostenitve na narastišču ahilove tetive na petnico. Taka zakostenitev je posledica kroničnega draženja in ne enkratnega dogodka, kot je zvin gležnja. Glede glavobolov, za katere je tožnica trdila, da jih še vedno trpi, je izvedenec pojasnil, da je tožnica najverjetneje utrpela lažji pretres možganov, ki pomeni akutno in funkcionalno možgansko motnjo, ki izzveni v nekaj tednih oziroma največ v nekaj mesecih, nato pa simptomi popolnoma prenehajo. Pretres možganov ne zapušča trajnih posledic, in v kolikor tožnica še vedno trpi glavobole, je potrebno vzroke zanje iskati drugje, in ne v pretresu možganov, ki ga je utrpela v nezgodi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede trajnih posledic poškodbe. Ni slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam izvedenca, saj je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca skrbno presodilo, nato pa mu, zaradi njegove strokovne utemeljenosti in objektivnosti, tega, da je obrazloženo in popolno odgovoril na ugovore in dodatna vprašanja tožnice ter pri tem upošteval tudi njene subjektivne okoliščine, tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poškodbe pri tožnici niso pustile nobenih trajnih posledic in je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek po plačilu odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tožničine težave začasne narave pa je upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

Navedbe tožnice, da je do višje odškodnine upravičena že zato, ker je do škodnega dogodka prišlo 10.07.2004, o zahtevku pa je bilo odločeno šele 01.12.2008, ne zdržijo. Povračilo škode, in sicer tako premoženjske kot tudi nepremoženjske, se določa glede na cene ob izdaji sodne odločbe, zato dejstvo, da so od škodnega dogodka do odločitve minila štiri leta in pol, ne vpliva na višino prisojene odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 1. odstavka 179. člena OZ in tožnici določilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

glede odškodnine za premoženjsko škodo, obresti in valorizacije Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za premoženjsko škodo, ker naj bi se zneski v izreku sodbe ne ujemali niti z zneski v obrazložitvi, niti z zneski, ki jih je tožnica navedla v tožbi. Sodišče prve stopnje je zneske, do katerih je tožnica upravičena iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, izračunalo in obrazložilo na 11. strani sodbe, zato navedbe tožnice, da zneski niso obrazloženi, ne držijo. Logično pa je, da se ti zneski ne ujemajo z zneski, ki jih je tožnica navedla v tožbi, saj sodišče prve stopnje ni priznalo celotne odškodnine za premoženjsko škodo. Tudi v III. točki izreka izpodbijane sodbe je navedeno, da mora toženka tožnici plačati znesek 3.422,13 EUR, v SIT so navedeni le zneski, od katerih mora tožena stranka tožeči stranki plačati obresti. Se pa sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami v delu, da sta pri drugi in tretji alineji III. točke izreka navedena napačna datuma, od katerih tečejo obresti, saj je namesto leta 2004 napisano leto 2005. Pri tem gre za očitno pomoto sodišča prve stopnje, ki jo bo skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP odpravilo sodišče prve stopnje.

Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je prišlo do očitne računske pomote pri pretvarjanju zneska 3.400,00 SIT v evrsko protivrednost, saj je sodišče prve stopnje to preračunalo v 4,18 EUR namesto v 14,19 EUR, kolikor glede na valutno razmerje (1 EUR = 239,64 SIT) znaša pravilen znesek. Tudi to računsko pomoto bo sodišče prve stopnje odpravilo s popravnim sklepom.

Tožnica v pritožbi navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje ni obrazložen znesek 3.422,13 EUR, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči. Pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje na strani 12 sodbe podrobno pojasnilo, kako je prišlo do omenjenega zneska. Pri tem je upoštevalo dosojeno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, 20% prispevek oškodovanke in valoriziran znesek že plačane odškodnine.

Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o teku zamudnih obresti, saj je le-to pojasnilo, da je zahtevek tožnice po plačilu zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 04.02.2005 in od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od 19.01.2005 za znesek 37.420,00 SIT (156,15 EUR), od 15.11.2004 za znesek 987,84 SIT (4,12 EUR) in od 26.08.2004 za znesek 3.400,00 SIT (14,19 EUR) utemeljen. Pri tem je upoštevalo dejstvo, da je 24.06.2005 toženka delno poravnala svoje obveznosti in je po tem datumu tožnica upravičena le še do zakonskih zamudnih obresti od zneska 903.762,80 SIT (3.771,33 EUR).

Pritožbene trditve, da v sodbi sodišča prve stopnje niso obrazloženi ne zneski in ne datumi, ki so navedeni v III. točki izreka, tako ne držijo, in je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje nebi smelo valorizirati že plačanega nespornega dela odškodnine. Podlaga za valorizacijo je 2. odstavek 168. člena OZ, ko določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Po sodni praksi (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 738/2007 z dne 28.2.2008) se to upošteva tako za povračilo premoženjske kot tudi za povračilo nepremoženjske škode. Tožena stranka je na naroku dne 05.03.2008 uveljavljala valorizacijo. Sodišče prve stopnje je torej s tem, da je valoriziralo že plačano odškodnino, ravnalo pravilno, pritožbo pa je bilo potrebno v tem delu zavrniti.

- glede stroškov postopka Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi odločitve o stroških postopka sklicevalo na stroškovnik, ki ga je predložila tožnica, in obrazložilo, katerih priglašenih stroškov ni priznalo. Pritožbene navedbe, da se ne da preizkusiti, kaj je zajeto v priznanem znesku 2.515,32 EUR zato niso utemeljene. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da se ne da ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje priznalo stroške plačil izvedenca, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo stroške plačil za izvedenca medicinske stroke in za dopolnitve mnenja v skupnem znesku 760,00 EUR in stroške provizije v znesku 5,01 EUR. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker ni priznalo stroškov odškodninskega zahtevka, saj je iz priloge A 17 jasno razvidno, da je tožena stranka te stroške v višini 24.198,00 SIT že poravnala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti od predujma, plačanega za izvedenca, od datuma plačila predujma dalje do plačila. Stroški izvedenca spadajo med pravdne stroške. Znesek za izvedbo dokaza z izvedencem je po 1. odstavku 153. člena ZPP dolžna založiti stranka, ki je izvedbo dokaza predlagala. Šele z izdajo sodne odločbe lahko dobi stranka pravico do povračila teh stroškov, ki jih je druga stranka dolžna plačati v roku 15 dni. Samo v primeru, da nasprotna stranka svoje obveznosti ne izpolni v teh 15 dneh, je druga stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov.

Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje za vse, razen za zadnji narok 01.12.2008 moralo priznati potne stroške na relaciji Celje – Ljubljana – Celje, saj je razen na zadnjem naroku tožnico zastopal odvetnik iz Celja. Neutemeljeno pa zahteva povračilo stroškov za cestnino in parkirnino, saj, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ti stroški niso izkazani. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da bi se pri določanju uspeha v pravdi moralo upoštevati tudi znesek 1.123,05 EUR, ki ga je tožena stranka priznala v odgovoru na tožbo in plačala.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na uporabo prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se v obravnavanem primeru uporablja določilo 4. člena Haške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče, in je to določbo tudi pravilno uporabilo. V obravnavani prometni nesreči je bilo udeleženo le eno vozilo slovenske registracije. Voznik, zavarovanec tožene stranke, je izgubil nadzor nad vozilom in ga je zaneslo s ceste. Pri tem je trčil v stoječe vozilo češke registracije, ki ni bilo udeleženo v prometu in je predstavljalo zgolj oviro, v katero se je zaletel zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v prometni nesreči bilo udeleženo eno vozilo in ne dve vozili, kot v pritožbi trdi tožena stranka. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se v obravnavani zadevi uporablja pravo države, v kateri je bilo vozilo registrirano, to pa je slovensko pravo. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da temelj obveznosti v obravnavani zadevi ni bil sporen. Ugotavljanje soprispevka oškodovanke namreč spada v odločanje o temelju in ne v odločanje o višini zahtevka. K odločanju o temelju spada ugotavljanje tega, ali je tožnica upravičena do odškodnine, in tega, v kakšnem odstotku je upravičena. Jasno je torej, da se je sodišče ukvarjalo tudi s tem, v kakšnem odstotku je tožnica upravičena do odškodnine, in da so v zvezi s tem nastajali tudi stroški (dve dopolnitvi izvedenskega mnenja, novi naroki za glavno obravnavo). Zato se mora pri odločanju o stroških pravdnega postopka upoštevati tudi uspeh glede temelja tožbenega zahtevka, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pritožbo tožene stranke je bilo potrebno zavrniti tudi v tem delu.

O stroških pravdnega postopka: Tožeča stranka je po temelju uspela v 90%. Za nepremoženjsko škodo je zahtevala odškodnino v višini 11.300,00 EUR, za premoženjsko škodo pa odškodnino v višini 492,65 EUR, skupaj 11.792,65 EUR. Prisojena ji je bila odškodnina v višini 5.774,46 EUR. Po višini je uspela v 49%. Skupno je tožeča stranka v pravdi uspela v 69,50%, tožena pa v 30,50%.

Pritožbeno sodišče je poleg pravdnih stroškov v znesku 3.957,78 EUR, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, tožeči stranki priznalo še stroške kilometrine na relaciji Celje – Ljubljana – Celje za šest obravnav v znesku 333,00 EUR. Vsi pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 4.290,78 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 2.982,09 EUR.

Pravdni stroški tožene stranke znašajo 340,47 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi je upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 103,84 EUR.

Po pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.878,25 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroške, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zvišalo za 645,80 EUR.

O stroških pritožbenega postopka: Pritožba tožene stranke je bila v celoti neutemeljena, pritožba tožeče stranke pa je bila utemeljena le v delu, v katerem je zahtevala znižanje soprispevka tožnice k nastanku škode, in delno utemeljena glede odločitve o pravdnih stroških. V ostalem delu je bila pritožba neutemeljena. Zaradi uspelega dela pritožbe niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.