Jedro

Kljub medsebojni zvezi med zahtevkoma zoper primarno in zoper eventualno toženko, je šlo še vedno za dva različna zahtevka (celo izključujoča) in bi tožnice morale opredeliti razliko v dejanskem stanju, iz katerega zahtevka izvirata (prvi odstavek 7. člena ZPP). Glede na to, da sta v dani situaciji toženki le navadni sospornici, katerih dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP), velja tudi, da pri presoji zahtevka proti drugi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani prve toženke.

Tudi iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je šlo v obravnavani situaciji za začasen prenos dejavnosti čiščenja med prvo in drugo toženko, (še) ne izhaja zaključek, da bi morale biti tožnice integrirane in reparirane s strani druge toženke. Upoštevaje v konkretnem primeru nadalje ugotovljena pravnorelevantna dejstva, da je druga toženka dejavnost čiščenja ukinila, po prenehanju pogodbenega odnosa s prvo toženko pa sklenila pogodbo z novim izvajalcem, je namreč možen le zaključek, da do situacije, ko bi pravice in obveznosti tožnic prešle ponovno na delodajalca prenosnika – drugo toženko, ni prišlo.

Izrek

Revizija druge toženke zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe v delu, ki se nanaša na točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, se zavrne.

Sicer se revizijama ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: "V ostalem se pritožbama ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (točka II/1, 1. odstavek ter točka II/2 izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrne.“ Druga toženka in stranski intervenient nosita vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnic za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prvo tožena stranka podala dne 27. 11. 2009 v obliki obvestila o nadaljevanju delovnega razmerja z drugo toženko, nezakonita in se razveljavi, zoper prvo toženko pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov. Odločilo je, da tožnice in prva toženka same nosijo svoje stroške postopka (točka I. izreka sodbe). Ugodilo je (podrednemu) zahtevku za ugotovitev, da tožnicam delovno razmerje ni prenehalo dne 30. 11. 2009 in jim še traja ter reintegracijskemu in (v pretežnem delu) reparacijskemu zahtevku zoper drugo toženko. Odločilo je, da je druga toženka dolžna tožnicam povrniti stroške postopka (točka II. izreka sodbe). Zavrglo pa je tožbo v delu (podrednega zahtevka) za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prva toženka podala dne 27. 11. 2009 v obliki obvestila o nadaljevanju delovnega razmerja z drugo toženko, nezakonita in se razveljavi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge toženke in stranskega intervenienta na strani druge toženke v delu, ki se nanaša na točko I/1 izreka sodišča prve stopnje (na zavrnitev primarnega zahtevka) zavrglo, saj je ocenilo, da pritožnici nimata pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o primarnem zahtevku zoper prvo toženko. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v preostalem izpodbijanem delu (točka II/1, prvi odstavek ter točka II/2 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da druga toženka krije sama svoje stroške postopka. Pritožbi je zavrglo zaradi ocene, da pritožnici za izpodbijanje odločitve o primarnem zahtevku zoper prvo toženko nimata pravnega interesa, zavrnitev pritožb pa je temeljila na strinjanju z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Sodišči sta tako ugotovili, da so tožnice, ki so bile pri drugi toženki zaposlene na delovnem mestu čistilka, s prenosom dejavnosti čiščenja prešle na prvo toženko. S prenehanjem pogodbenega odnosa med prvo in drugo toženko po štirih letih je prišlo do situacije iz šestega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), na podlagi katerega jih je dolžna prevzeti nazaj druga toženka.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta vložila reviziji druga toženka in stranski intervenient. V revizijah uveljavljata vse revizijske razloge. Druga toženka navaja, da podrejenemu zahtevku ne bi moglo biti ugodeno, če ne bi bil prej zavrnjen primarni zahtevek. Zato ima pravni interes, da se utemelji, iz katerih razlogov primarnemu tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na očitek, da v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni bilo nikakršnih razlogov za zavrnitev primarnega zahtevka oziroma so bili ti skopi, zato se sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti. Za dopustnost sodnega varstva zoper drugo toženko niso bile izpolnjene procesne predpostavke, saj tožnice niso zahtevale odpravo kršitev po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Zmotno je stališče, da bi pomanjkanje procesne predpostavke druga toženka morala uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, saj gre za ugovor materialnega prava, na uporabo katerega je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je na podlagi napačne uporabe materialnega prava - s preuranjeno in napačno razlago sklenjenega pravnega posla - povzročilo kršitev načela enakopravnosti strank in načela nepristranskega sojenja pred sodiščem prve stopnje. Stališče, da je druga toženka pasivno legitimirana, ker so tožnice ponovno prešle k drugi toženki, sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli v nasprotju z navedbami druge toženke in tožnic, ki glede vsebine sporazuma o prehodu tožnic k prvi toženki nista bili v nesoglasju. Namesto, da bi sodišči dokazno ocenili navedbe strank, sta slepo sledili napotku senata druge stopnje, da je šlo za začasen prevzem. Takšno sojenje pomeni kršitev 14. člena, 22. in 23. člena Ustave RS. Razlaga sklenjenega posla med toženima strankama je materialnopravno zmotna. Iz ravnanj vseh udeleženih pri prevzemu izhaja, da sta se stranki dogovorili za prevzem za nedoločen čas. Drugačna razlaga je v nasprotju s pogodbeno voljo strank. V kolikor je sodišče druge stopnje menilo, da vsebina določbe drugega odstavka 3. člena sporazuma ni jasna, bi moralo dokazno oceniti izpovedbo zakonite zastopnice druge toženke, poleg tega pa bi moralo nejasno določbo razlagati v korist druge toženke, saj je sporazum sestavil direktor prve toženke. Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo o tem, kaj kaže na prevzem tožnic za nedoločen čas, zavrnilo z argumentacijo, da za sklenitev takih pogodb ni bilo podlage oziroma, da bi bile pogodbe lahko nične. Takšni razlogi niso prepričljivi in razumljivi, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča druge stopnje ni dala odgovora na pritožbene navedbe, da je nevzdržno stališče, da se druga toženka zgolj zato, ker je zavezana k uporabi Zakona o javnem naročanju, ne more dogovoriti za prevzem delavcev za nedoločen čas, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Na pritožbeni očitek, da je izrek sodbe nezakonit, ker je neizvršljiv in nerazumljiv, je sodišče druge stopnje navedlo, da se pravice tožnic zaradi začasnega prehoda niso spremenile glede na stanje ob začasnem prehodu. Takšna navedba je v nasprotju z listinami v spisu oziroma nima nobene materialnopravne podlage v izvedenih dokazih. Tudi sicer sodba sodišča druge stopnje o teh pritožbenih ugovorih nima razlogov. Stranski intervenient prav tako uveljavlja pomanjkanje procesne predpostavke za sodni delovni spor zoper drugo toženko in izpodbija zaključek, da je šlo v obravnavani zadevi za začasen prehod delavk v smislu šestega odstavka 73. člena ZDR. Izpodbijana sodba v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje po njegovem mnenju tudi ni izvršljiva.

4. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročeni tožnicam in prvo toženi stranki. Slednja je na reviziji podala odgovor, ki pa je zaradi narave sosporništva na strani toženih strank (le to je navadno) neupošteven (prim. 195. člen ZPP).

5. Revizija zoper sklep o zavrženju pritožb ni utemeljena, sicer sta reviziji utemeljeni.

O reviziji zoper sklep

6. Revidentka neutemeljeno navaja, da je drugostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni bilo nikakršnih razlogov za zavrnitev primarnega zahtevka oziroma so bili ti skopi. Izpodbijan sklep o zavrženju pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev primarnega zahtevka zoper prvo toženko temelji na zaključku, da druga toženka (in stranska intervenientka) ne izkazujeta pravnega interesa za izpodbijanje primarnega zahtevka, zaradi česar je pritožba v tem delu nedovoljena (in se torej vsebinsko ne obravnava). Omenjene pritožbene navedbe zato v smislu določbe prvega odstavka 360. člena ZPP niso bile odločilnega pomena in se sodišče druge stopnje do njih utemeljeno ni opredelilo.

O revizijah zoper sodbo

7. Tožnice so v tej zadevi uveljavljale dva zahtevka zoper dve toženki. Pri tem so uporabile procesni institut eventualnega sosporništva (192. člen ZPP), s katerim so določile vrstni red presojanja utemeljenosti tožbenih zahtevkov proti posameznim toženkam. Zoper prvo toženko so uveljavljale primarni zahtevek, le za primer, če ne bi bilo ugodeno primarnemu zahtevku pa so uveljavljale zahtevek zoper drugo toženko (1). Kljub medsebojni zvezi med zahtevkoma (ki je sicer predpostavka za eventualno sosporništvo - prim. drugi odstavek 192. člena ZPP), je šlo še vedno za dva različna zahtevka (celo izključujoča) in bi tožnice morale opredeliti razliko v dejanskem stanju, iz katerega zahtevka izvirata (prvi odstavek 7. člena ZPP). Glede na to, da sta v dani situaciji toženki le navadni sospornici, katerih dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP), je treba poudariti tudi, da pri presoji zahtevka proti drugi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani prve toženke.

8. V zvezi s trditveno podlago tožnic za zahtevek proti drugi (eventualni) toženki (eventualni zahtevek je edino sporen v revizijskem postopku) je tako utemeljena graja, da je ta podlaga ves čas postopka pred sodiščema nižjih stopenj ostala le v okviru utemeljevanja zahtevka zoper prvo toženko. Tožnice so namreč zatrjevale, da so v delovno razmerje k prvi toženki prešle na podlagi sporazuma o prehodu delavk, da so imele z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tožbo pa vlagajo tudi zoper prejšnjega delodajalca (drugo toženko), ker ne poznajo dejanskega stanja glede pravnega posla, na podlagi katerega je njihovo razmerje prešlo na prvo toženko (in ker naj bi potekal spor med prvo in drugo toženko o tem, kdo je dolžan zaposliti tožnice). Nadalje so zatrjevale, da kakršnakoli prekinitev razmerja med prvo in drugo toženko ne more vplivati na delovnopravni položaj tožnic, da toženki nista dogovorili začasnega prenosa dejavnosti, prav tako sporazum o prehodu delavk ni bil sklenjen začasno. Nasprotne trditve je postavila le prva toženka, katere trditev, kot pojasnjeno, v okviru presoje podrednega zahtevka ni mogoče upoštevati. Ob tako zatrjevanih dejstvih (2) pa je tudi jasen zaključek, da iz njih vtoževana posledica - reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper drugo toženko, upoštevaje katerokoli pravno podlago, sploh ne izhaja.

9. Pomembno v tej zadevi pa je predvsem to, da tudi iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je šlo v obravnavani situaciji za začasen prenos dejavnosti čiščenja med prvo in drugo toženko, (še) ne izhaja zaključek, da bi morale biti tožnice integrirane in reparirane s strani druge toženke. V šestem odstavku 73. člena ZDR, na katerega sta se sodišči oprli, je namreč upoštevaje sodno prakso Sodišča EU, urejena situacija začasnega prenosa podjetja na podlagi pravnega posla in s tem povezano varstvo prevzetih delavcev. V navedeni določbi sta obravnavani dve skupini primerov, in sicer prva, ko delodajalec prenosnik podjetje na podlagi pravnega posla začasno prenese delodajalcu prevzemniku, po izteku veljavnosti pravnega posla pa prevzame podjetje nazaj in druga, ko delodajalec prenosnik podjetje na podlagi pravnega posla začasno prenese prvemu delodajalcu prevzemniku, po izteku veljavnosti pravnega posla s prvim prevzemnikom pa ga začasno prenese novemu prevzemniku. Po prenehanju veljavnosti pravnega posla preidejo v prvem primeru pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika, v drugem primeru pa preidejo na delodajalca – novega prevzemnika (3).

Upoštevaje v konkretnem primeru nadalje ugotovljena pravnorelevantna dejstva, da je druga toženka dejavnost čiščenja ukinila, po prenehanju pogodbenega odnosa s prvo toženko pa sklenila pogodbo z novim izvajalcem, je namreč možen le zaključek, da do situacije, ko bi pravice in obveznosti tožnic prešle ponovno na delodajalca prenosnika – drugo toženko, ni prišlo.

10. Revizijsko sodišče je glede na navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava revizijama ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbama v delu, ki se nanašata na ugoditev zahtevku zoper drugo toženko ugodilo in sodbi v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. O stroških revizijskega postopka druge toženke in stranskega intervenienta je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS – 1. .

Op. št. (1): V skladu z določbo prvega odstavka 192. člena ZPP se drugega toženca zajame le za primer pravnomočne zavrnitve zahtevka proti primarno toženemu. Glede na to je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je istočasno odločalo o zahtevku tožnic proti prvi toženki in proti (eventualni) drugi toženki napačno, vendar tega ni uveljavljala nobena od strank.

Op. št. (2): Tožnice se v svojih navedbah tudi po predložitvi sporazuma o prehodu delavk niso sklicevale na določbo 3. člena tega sporazuma.

Op. št. (3): Prim. Senčur Peček v Kresal in ostali, Zakon o delovnih razmerjih, zakon s komentarjem, Primath, Ljubljana 2002, str. 287 in 288.