Jedro

Tožnik je imel po končani poklicni rehabilitaciji kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Dejstvo, da je ustrezno delovno mesto sistemizirano kot strokovno-tehnično delovno mesto in ne kot uradniško delovno mesto (kot prejšnje), ne vpliva na zakonitost razporeditve (premestitve).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je postopek ustavilo v delu tožbenega zahtevka za razveljavitev akta o spremembi o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Glede zahtevka za odpravo odločb z dne 15.3.2005 in 11.5.2005 se je izreklo za stvarno nepristojno in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Vrhovnemu sodišču RS v nadaljnji postopek. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. 907-667/2005 z dne 11.5.2005 in sklep U. št. 134-3/2002-3113 z dne 15.3.2005, s katerim je bila tožeča stranka premeščena na strokovno-tehnično delovno mesto kadrovik III v U., Z., Oddelek za splošne pravne zadeve. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da ima tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za uradniško delovno mesto tretjega kariernega razreda v Oddelku za splošne in pravne zadeve Z. v U. in da je tožena stranka dolžna dolžna tožečo stranko pozvati na to delovno mesto in ji obračunati in izplačati razliko v plačah, ki jo je tožeča stranka prejemala na delovnem mestu svetovalca za kadrovske zadeve III in delovnim mesto paznika za obdobje od 21.1.2005 do 31.3.2005 ter razliko v plači, ki jo je tožeča stranka prejemala za delovno mesto od delovnega mesta kadrovik III in plačo, ki bi jo morala prejemati na delovnem mestu, navedenem v točki 3 a) izreka od 1.4.2005 dalje, obračunati in plačati davke in prispevke, vse v osmih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 819,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

V odprtem pritožbenem roku se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje preuranjena, saj se je sodišče izreklo za nepristojno glede zahtevka tožeče stranke za odpravo odločbe št. 134-3/2002-3113 z dne 15.3.2005 in št. 907-667/2005 z dne 11.5.2005. S tema odločbama je bil tožeči stranki odvzet naziv XV. stopnje, v nov naziv pa ni bila imenovana. Na podlagi navedene odločbe je bil tožeči stranki izdan sklep o trajni premestitvi na strokovno-tehnično delovno mesto kadrovik III. V kolikor bo tožeča stranka uspela z zahtevkom zoper odločbo o odvzemu naziva, pomeni, da je nezakonit sklep tožene stranke o premestitvi na delovno mesto kadrovik III, ki je strokovno-tehnično delovno mesto. Meni da gre torej za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na ugotovitev, da je bistvo predmetnega spora v tem, da je tožeča stranka izgubila uradniški naziv in bila premeščena na strokovno-tehnično delovno mesto. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeči stranki je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28.6.2002 ugotovljena invalidnost. Z odločbo 7.8.2002 ji je bilo odrejeno čakanje na rehabilitacijo, ker tožena stranka ni imela za tožečo stranko primernega dela. Po zaključeni rehabilitaciji je tožnik 21.1.2005 prišel na delo in pričel opravljati dela in naloge svetovalca za kadrovske zadeve. Delodajalec je bil eden od podpisnikov tripartitne pogodbe o izvajanju poklicne rehabilitacije tožeče stranke z dne 2.10.2002, kar pomeni, da je bil seznanjen z znanji, ki jih bo tožnik pridobil v postopku rehabilitacije in je imel ves čas izobraževalno rehabilitacijskega procesa možnost zagotoviti ustrezno delovno mesto za tožnika. Tega ni storil, saj je tožeča stranka 21.1.2005 prišla na delo in pričela opravljati dela svetovalca za kadrovske zadeve, kar nedvomno izkazuje, da je delovno mesto svetovalec za kadrovske zadeve ustrezalo znanjem in sposobnostim tožeče stranke. Poleg tega še izpostavlja, da je tožena stranka tožeči stranki v času izobraževanja izdala odločbo, ki je potrjevala njen uradniški naziv. V kolikor bi bile navedbe tožene stranke, da se dela, za katera se je usposabljal tožnik, ne opravljajo v uradniških nazivih, tožena stranka ne bi smela tožniku v času izobraževanja izdajati odločbe za uradniški naziv. Sodišče se ni izreklo o bistvu spora, in sicer da je tožnik po rehabilitaciji z dne 21.1.2005 prišel na delo in vse do izdaje izpodbijane odločbe opravljal dela in naloge svetovalca za kadrovske zadeve, katera opravlja praktično še danes. Sodišče ni upoštevalo določb 4. odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da v kolikor stranki pogodbo o zaposlitvi nista sklenili v pisni obliki, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da se tožnik ni rehabilitiral za točno določeno delovno mesto, pri tem pa ne pojasni statusa tožnika v času od 21.1.2005, ko je prišel na delo, do izdaje spornega sklepa 15.3.2005. Tožeča stranka ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec za kadrovske zadeve in kasnejše spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ne morejo vplivati na že pridobljene pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na kršitve pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožnika, da je njegova razporeditev po končani rehabilitaciji na strokovno-tehnično delovno mesto kadrovik III v U., katera je bila izvedena na podlagi sklepa z dne 15.3.2005 in potrjena z odločbo z dne 11.3.2005, nezakonita iz razloga, ker je bil tožnik pred končano rehabilitacijo na uradniškem delovnem mestu v nazivu paznik III, ki je bil naziv XV. stopnje. Stališče tožnika, da bi moral ostati na uradniškem delovnem mestu, je neutemeljeno. Tožnik je imel po končani poklicni rehabilitaciji kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki ga bo opravljal v ugodnih klimatskih pogojih osem ur dnevno in da ne opravlja težkih fizičnih del, kot npr. svetovalec I s polnim delovnim časom od 21.1.2005 dalje, kot izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 244114569 z dne 29.3.2005. Tožena stranka je svojo obveznost izpolnila s tem, ko je tožnika razporedila na strokovno-tehnično delovno mesto kadrovik III, saj to delovno mesto ustreza tožnikovi delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi, pridobljeni v postopku rehabilitacije. Dejstvo, da je to delovno mesto sistemizirano kot strokovno-tehnično delovno mesto in ne kot uradniško delovno mesto na zakonitost same razporeditve nima nobenega vpliva. Prav tako na zakonitost razporeditve ne more imeti nobenega vpliva dejstvo, da je bil tožnik pred razporeditvijo na podlagi invalidske odločbe na uradniškem delovnem mestu in v uradniškem nazivu XV. stopnje. Na uradniškem delovnem mestu, na katerem je tudi pridobil naziv XV. stopnje, je bil tožnik namreč razporejen še pred pridobitvijo pravice do razporeditve po končani poklicni rehabilitaciji na podlagi odločbe ZPIZ. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je do uvrstitve v uradniški naziv pri tožniku prišlo iz razloga, ker je bil tožnik v času rehabilitacije še vedno formalno razporejen na delovnem mestu paznika in je tožena stranka morala opraviti prevedbo na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002). Prevedba na delovnem mestu paznik v uradniški naziv pa ne pomeni, da bi morala tožena stranka delovno mesto, na katerega je razporedila tožnika po končani invalidski rehabilitaciji razvrstiti med uradniška delovna mesta. Razdelitev delovnih mest med uradniška in strokovna tehnična delovna mesta je v pristojnosti tožene stranke. Tožnik ne more v individualnem delovnem sporu doseči, da se delovno mesto spremeni iz strokovno-tehničnega v uradniško delovno mesto. Bistveno je, da je delovno mesto ustrezno glede na invalidsko odločbo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za uradniško delovno mesto na delih in nalogah svetovalca za kadrovske zadeve s tem, ko je 21.1.2005 prišel na delo in naj bi do izdaje spornega sklepa, to je do 15.3.2005 opravljal dela na tem delovnem mestu, kar pomeni, da naj bi sklenil pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb 4. odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je namreč javni uslužbenec in zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Po določbi 1. odstavka 5. člena ZJU za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. V zvezi z razporejanjem javnih uslužbencev ima ZJU posebno ureditev, zato ne pridejo v poštev določbe ZDR, kot se zmotno zavzema tožnik, ki razporejanja sploh ne urejajo. O pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca se odloča s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je to določeno v 1. odstavku 24. člena ZJU. Tožena stranka je tako po dokončnosti odločbe ZPIZ, ki je tožniku priznala pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto po končani invalidski rehabilitaciji, izdala sklep o premestitvi na strokovno-tehnično delovno mesto kadrovik III. Tako ne vzdrži tožnikova trditev, da je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za uradniško delovno mesto svetovalca za kadrovske zadeve. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je pri toženi stranki prišlo dne 3.3.2005 do spremembe sistemizacije in je bilo na novo sistemizirano delovno mesto kadrovik III, ter ukinjeno delovno mesto svetovalec za kadrovske zadeve, zato tudi tehnično ni bilo mogoče tožnika premestiti na uradniško delovno mesto. Tožena stranka je bila dolžna po določbi 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) razporediti tožnika oziroma skleniti novo pogodbo o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji, kar je tudi storila. Za premestitev javnega uslužbenca v takih primerih je podlaga v določbi 5. točke 1. odstavka 149. člena ZJU. Tožnika je premestila na ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovi pridobljeni strokovni izobrazbi in delovni zmožnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval razveljavitev odločb in sklepov tožene stranke o razporeditvi na drugo delovno mesto po končani poklicni rehabilitaciji, kar predstavlja spor, v katerem revizija ni dovoljena glede na določbo 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.