Jedro

Število družinskih članov je odločilna dejanska okoliščina, ki mora biti razvidna iz odločbe, ker v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti, ali je bil zakon pravilno uporabljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 071-317/93 z dne 30.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote Murska Sobota št. 6-13-03039/02-91 z dne 19.4.1993, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denarno pomoč med brezposelnostjo. V obrazložitvi navaja, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne pomoči upoštevajo vsi dohodki prosilca in njegovih družinskih članov. V letu 1992 je tožnik imel 123.979 SIT katastrskega dohodka. Ker se katastrski dohodek ugotavlja za nazaj, ga je bilo potrebno valorizirati s količnikom 4, ki se uporablja pri ugotavljanju upravičenosti do socialnovarstvenih pravic po zakonu o socialnem varstvu, kar znaša 495.916 SIT. Upoštevajoč dva družinska člana je dohodek na družinskega člana mesečno znašal 20.663,16 SIT ", s čemer je bil presežen cenzus, določen za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo (80 % zajamčenega OD)".

Tožnik v tožbi navaja, da ima nekaj zemlje s katastrskim dohodkom 123.978 SIT letno, kar je edini vir dohodka in ne zadostuje za nujno preživljanje družinskih članov. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pogoje in način uveljavljanja pravic do denarne pomoči med brezposelnostjo določa zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 35. členu (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92), kot to pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Zavarovanec, ki pravočasno vloži zahtevo, pridobi pravico do denarne pomoči, če njegovi dohodki skupaj z dohodki družinskih članov na osebo v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo denarne pomoči v povprečju ne presegajo 80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu. Kot edini vir dohodka sta oba organa upoštevala doseženi tožnikov katastrski dohodek v letu 1992 in njegova višina tudi ni sporna. Iz izračuna dohodka na družinskega člana ob uveljavljenju pravice je razvidno, da sta bila upoštevana dva družinska člana. V tožbi pa tožnik izrecno navaja "da dosežen dohodek ne zadostuje za nujno preživljanje družinskih članov", kar se ujema tudi s podatki predloženega potrdila o premoženjskem stanju z dne 31.3.1993, v katerem sta kot družinska člana navedeni G. in R.M. Iz navedenega potrdila niti iz podatkov predloženih spisov sicer ni razvidno njuno razmerje do zavarovanca, vendar tega razmerja tudi ne ugotavlja organ prve stopnje in ne tožena stranka, ki le zaključuje "da je ob upoštevanju dveh družinskih članov znašal dohodek ...", ne da bi navedla dejansko podlago za sprejeto ugotovitev o dveh družinskih članih. Zato ni mogoče preizkusiti, ali je tak sklep o dveh družinskih članih v skladu z določbo 23. člena navedenega zakona, po kateri se za družinske člane zavarovanca štejejo zakonec oziroma oseba, ki živi z njim v življenjski skupnosti, ki se po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačuje z zakonsko zvezo, in otroci, posvojenci ter pastorki, dokler so jih starši dolžni preživljati ter starši oziroma posvojitelji, ki jih zavarovanec preživlja, če nimajo lastnih sredstev za preživljanje. Odločba prve stopnje je torej nezakonita, ker nima nobenih razlogov o odločilnih dejanskih okoliščinah. Kljub tožnikovemu pritožbenemu ugovoru, da prosi za obrazložitev, pa te nezakonitosti tudi tožena stranka ni v celoti odpravila, saj ne navaja koga šteje za družinskega člana, niti ne navaja višine zajamčenega osebnega dohodka po zakonu in pravnih predpisov, zato je nezakonita tudi izpodbijana odločba (2. odstavek 245. člena ZUP).

V dopolnjenem postopku bo potrebno konkretno ugotoviti, kdo se po že citirani zakonski določbi šteje za tožnikovega družinskega člana. Ugotovljeno dejansko stanje glede odločilnih dejanskih okoliščin t.j. dohodkov zavezanca in eventuelnih dohodkov družinskih članov in števila družinskih članov mora biti v odločbi navedeno, vključno z izračunom v smislu 2. odstavke 35. člena navedenega zakona in pravnimi predpisi, na podlagi katerih je bil opravljen ta izračun ter razlogi, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločbo (2. odstavek 209. člena ZUP). Samo tako bo stranki dana možnost, da ob zagotovljenih pravnih sredstvih, s konkretnimi ugovori izpodbija sprejeto odločbo, pristojnim organom pa dana možnost, da jo preizkusijo.

Ker torej v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 39. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.